Svetovni dan čebel: v Sloveniji je okrog deset tisoč čebelarjev

Na pobudo Slovenije letos 20. maja prvič po vsem svetu praznujemo svetovni dan čebel. Pred tem je bil to samo slovenski praznik čebelarjev (na ta dan se je namreč leta 1734 rodil prvi učitelj čebelarstva na svetu Anton Janša), lani decembra pa so predlog Slovenije dokončno potrdili v Združenih narodih. Cilj te pobude je, kot je za Delo povedal predsednik slovenske čebelarske zveze Boštjan Noč, ki je bil pred tremi leti prvi predlagatelj svetovnega dne, posvečenega čebelam, “da se bomo najmanj enkrat na leto spomnili pomena čebel in drugih opraševalcev, predvsem pa pogledali vase, da bomo prenehali z nespametnim ravnanjem uničevati čebele in druge opraševalce ter s tem celotno verigo življenja na svetu.” Brez čebel namreč hrane ne bo, opozarja Noč in dodaja, da je prav od opraševanja, ki ga opravljajo čebele, odvisna tretjina svetovne hrane in skoraj dve tretjini sadja. Poleg tega pa čebele prispevajo tudi k temu, da ostaja naš planet cvetoč in zelen.
Čebelarstvo je v Sloveniji dokaj razširjena panoga, saj se z njo ukvarja okrog deset tisoč ljudi. Gre pa vsekakor za manjše čebelarje, ki imajo v povprečju manj kot 20 čebeljih družin, tako da ne pridelajo dovolj medu za domačo porabo, ki znaša približno dva kilograma na prebivalca na leto. V Sloveniji so namreč v zadnjih desetih letih močno promovirali uživanje čebeljih pridelkov, uvedli so tudi “medeni zajtrk” v vrtcih in šolah (ta se je kasneje razvil v slovenski zajtrk in dan slovenske hrane).
Slovenija, kjer se uveljavljata tudi apiterapija in čebelarski turizem, je svoje čebelarje promovirala tudi na Expu v Milanu. Prav čebele so bile namreč ena od petih vsebin, ki so jih na interaktiven in multimedijski način predstavili v Slovenskem paviljonu. V predstavitvi pa so poudarili tudi svojevrstno umetniško vrednost slovenskih čebelnjakov, za katere so značilne tako imenovane poslikane panjske končnice (to so deščice, ki zapirajo panj). Ta ljudska umetnost je nastala na Gorenjskem in slovenskem Koroškem sredi 18. stoletja, kot spominjajo v Slovenskem etnografskem muzeju, pa so panjske končnice svoj razcvet doživele v obdobju med letoma 1820 in 1880, kot posledica spremenjenih ekonomskosocialnih in duhovnih razmer pa so zamrle v začetku 20. stoletja. Poslikani panji, na katerih se pojavljajo motivi ne samo iz religioznega, pač pa tudi iz vsakdanjega življenja, so bili vsekakor v splošni rabi ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja na ozemlju od južne Koroške, severozahodne slovenske Štajerske, osrednje in severne Kranjske do dela Goriškega, poznajo pa pa jih tudi drugod po svetu, kamor so jih ponesli slovenski čebelarji.
Slovenska avtohtona čebelja pasma je kranjska sivka (ape carnica), druga najbolj razširjena na svetu. To pasmo poznajo tudi pri nas. V Terski dolini oziroma na Planjavi ciklam so na primer pred nekaj leti furlanski čebelarji postavili plemenilno postajo, saj so tam idealni pogoji za vzrejo kranjske čebele. Pri projektu sodelujeta tudi Občina Bardo in Park Julijskih Predalp. S čebe-
larstvom pa se ukvarjajo različni domačini tudi v Nadiških dolinah, Reziji in Kanalski dolini.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.