Alpe-Jadran: regija miru in medsebojnega spoštovanja

25. aprila so italijanski partizani in zavezniške sile osvobodile Italijo izpod nacifašističnega jarma. 27. aprila (Dan upora proti okupatorju) se v Sloveniji praznuje nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda. 1. maja se spominjamo Mednarodnega praznika delavstva. Za naše kraje pomeni prvi maj tudi osvoboditev od nacifašističnih sil.
To sem povedal, ker se ta zgodovinska dejstva skušajo izkrivljati, brisati oziroma se skuša enačiti vloga okupatorja z okupiranim. Drugi – in to smo imeli priložnost slišati ob letošnjem Dnevu spomina – pa izpostavljajo negativno vlogo osvobodilnih gibanj in določajo začetek zgodovinske polpreteklosti za časa kraških brezen (fojb), ki naj bi bile izraz slovanskega etničnega čiščenja.
Kaj pa dvajsetletni fašistični teror nad slovenskim narodom, okupacija dela Slovenije s strani Mussolinijeve vojske, prisilni odhod tisočev in tisočev Slovencev, prepoved govorjenja našega jezika, sežiganje knjig in marsičesa drugega? Prihodnje leto se bomo spomnili 100-letnice požiga Narodnega doma v Trstu, ki velja za prvo fašistično svinjarijo v Evropi.
Zaradi povedanega težko razumem ocene najvišjih predstavnikov naše države in samega evropskega parlamenta ob letošnjem Dnevu spomina.
Ne strinjam se z »umikom« tržaškega združenja partizanov ANPI, ki se ni udeležilo uradne slovesnosti ob 25. aprilu v Rižarni.
Predstavniki partizanskih gibanj nimajo samo pravico, marveč dolžnost, da so prisotni v Rižarni. Če že mora biti kdo odsoten v tržaškem uničevalnem taborišču, naj bodo tisti, ki ves čas potvarjajo zgodovinska dejstva in sprejemajo neofašistične organizacije kot nekaj povsem normalnega.
Napisane misli ne želijo prispevati k napetosti in dodajati olja na ogenj. Želim samo, da so zgodovinska dejstva, ki jih je svetovna javnot že jasno opredelila, zapisana tako, kot so se v resnici dogajala. Ko razpravljamo in se opredeljujemo do teh dogodkov, upoštevajmo objektivna izhodišča, denimo dokument italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki bi ga veljalo posredovati šolam obeh držav. Tudi italijanska ustava bi bila vredna večjega spoštovanja.
Samo ko dogajanje iz naše polpreteklosti ne bo razdvajalo ljudi in bo postalo razlog, da se trudimo za skupno slovensko-italijansko sodelovanje in utrjevanje potrebnega prijateljstva ob meji, bomo lahko rekli, da smo postali normalni. Prostoru med Alpami in Jadranom se ponujajo pomembni izzivi gospodarske, infrastrukturne in vsesplošne narave.
Regija Alpe-Jadran naj zato postane regija miru in medsebojnega spoštovanja. Ne zamudimo priložnosti, ki se nam lahko ne bo ponovila. (r.p.)

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.