Bomo ostali brez slovenskega parlamentarca?

Imam občutek, da se bližamo trenutku, ko bi lahko v Rimu ostali brez slovenskega parlamentarca. Isti občutek ima tudi slovenska senatorka Tatjana Rojc. Po vsej verjetnosti se bo sedanji parlamentarni mandat zaključil predčasno, saj je težko verjeti, da bo zeleno-rumena koalicija zdržala še dolgo. Politični analitiki napovedujejo, da bodo predčasne volitve enkrat v prvi polovici naslednjega leta. Obstaja tudi možnost, da bo naslednji parlament sestavljen iz manjšega števila poslancev in senatorjev. Za nas Slovence bi bila s tem nadaljnja prisotnost v Rimu skoraj nemogoča misija. Ustavni zakonski predlog za zmanjšanje števila parlamentarcev, ki potrebuje dvojno branje (in podporo) v obeh vejah parlamenta, je prestal že tri ovire. Cilj je zelo blizu. V času napovedanih predčasnih volitev v manjšini nismo zaznali kakšnih posebnih dejavnosti, da bi zadevi dali primerno težo in da bi posledično sprožili potrebne politične pobude v korist nadaljnje slovenske prisotnosti v Rimu. Tudi medijsko smo nekoliko»zaspali« in zelo malo pišemo o nevarnosti slovenske odsotnosti v obeh vejah parlamenta in o njenih posledicah za manjšino. Tej problematiki je v zadnjih tednih namenilo večjo pozornost ljubljansko Delo. V zadnjem prispevku beremo tudi izjavo deželnega predsednika SSO Walterja Bandlja, ki za omenjeno politično neaktivnost s prstom kaže na Republiko Slovenijo in na senatorko Tatjano Rojc. Tako ugotavlja: “Slovenija zelo dobro ve, da imamo ta problem, a se žal nihče s tem ne ukvarja. Ostajamo sami, namesto da bi nam matična država pomagala. Ostaja še volilni zakon (možnost, da pride do spremembe obstoječega, op. ur.), ki pa je odvisen od političnih akterjev in tudi slovenske senatorke Tatjane Rojc. Večkrat je izjavila, da ima pripravljeno ekspertizo, a nanjo čakamo vsaj eno leto.”
Ves čas sem bil prepričan, da mora biti manjšina pri tako pomembnih vprašanjih povezana in da mora skupaj tudi nastopiti, drugače je težko računati na pomoč drugih. Skupno zastopstvo obstaja le na papirju in neke skupne akcijske ekipe, ki bi od blizu sledila tem vprašanjem in delovala tako navzven kot navznoter, ni. Res je, da obstajajo deljena mnenja, ali je Slovenija zastavila v odnosu do Italije vse svoje energije, da “prepriča” sogovornike, da je treba najti pozitivno rešitev za nadaljnjo slovensko prisotnost v parlamentu. Slovenija pa bo težko zagovarjala jasnejše, izdelano stališče, če manjšina ne najde skupnega jezika. Tudi slovenska senatorka nima čarobne palice, saj je vsem jasno, kolikšna je teža opozicijskega senatorja v skreganem in nedialoškem parlamentu. Predsednik SSO v izjavi za Delo ni omenil tistih, ki imajo v rokah škarje in platno političnega odločanja tako na deželni kot na vsedržavni ravni. Predsednik deželne vlade, ligaš Fedriga, je že večkrat predstavnikom Republike Slovenije obljubil rešitev. O njej pa ni ne duha ne sluha, kvečjemu se slišijo določena opravičila, ker se problem ne rešuje. V intervjuju za naš tednik je deželni odbornik Roberti izjavil, da je to vprašanje v pristojnosti Rima in da pri njem Dežela nima nobenega manevrskega prostora in da je vse precej zapleteno in težko rešljivo. Če sem dobro razumel, iz te moke ne bo kruha. Resnici na ljubo tudi v prejšnjih zakonodajnih dobah omenjeno vprašanje ni bilo primerno rešeno, čeravno so takrat za krmilom rimske in deželne vlade stale levosredinske koalicije. V ospredje mora stopiti manjšina, da postori vse, kar se v sicer izredno težkih pogojih postoriti da. Slovenija pa naj ji v tem prizadevanju pomaga z vsemi možnimi pristopi. Če pa bomo v Rimu ostali brez slovenskega predstavnika, bomo morali s prstom najprej pokazati na tiste, ki danes politično odločajo v državi in v naši deželi. (r.p.)

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.