O emigrantih, jeziku, Rečanu, časopisih in oliki

Mnenja sem, da se moramo za dobrobit in napredek naše skupnosti v Benečiji prizadevati vsi, saj niso naši ljudje v teh dolinah krivi, če jim je bila usoda nenaklonjena in večkrat sovražna. Gospodarska emigracija, narodno ustrahovanje, pomanjkanje celovitega organiziranega sistema in predvsem pomanjkanje šolanja v slovenskem jeziku so razlog nastalega položaja.

Konec lanskega leta sem z velikim ponosom prisostvoval osrednji proslavi ob 50-letnici nastanka Zveze Slovencev po svetu, organizaciji, ki je združevala naše Benečane, ki so zapustili domove in družine, da so v svetu našli tisto gmotno rešitev, ki je niso dobili v domačih krajih. Bili so dostojanstveni in narodno zavedni in so tudi v težkih pogojih ohranili stik z jezikom in našo stvarnostjo. Danes Zveza deluje v stiku z drugo in tretjo generacijo naših emigrantov in zato si zasluži našo pozornost in bližino. In ni niti slučaj, da je osrednja prireditev Slovencev na Videnskem od nekdaj namenjena prav beneškim emigrantom. Vsebinsko in smiselno se je v desetletjih spremenila in postala predvsem srečanje Slovencev iz Kanalske, Terske in Nadiških dolin ter Rezije. Postala je srečanje slovenske prisotnosti v teh krajih.

Prav zaradi tega je težko sprejeti dejstvo, da smo na tako pomembni prireditvi morali beležiti v osrednjem govoru tako omalovaževalen odnos do našega slovenskega jezika.
Takšnih zdrsov si ne smemo dovoliti, saj bi to v bistvu pomenilo, da so bila naša desetletna naprezanja v korist naše kulture in jeziku zaman.
Oder Dneva emigranta je prepomembno prizorišče, da ga obravnavamo z levo roko, predvsem ko gre za vprašanje jezika. Lahko se zgodi, da z govornikom nismo na isti valovni dolžini glede povedanega.

Truditi se je sicer treba, da posredujemo to, kar nas združuje in je skupno prirediteljem, ki so vse oganizacije z Videnskega. Spominjam se žalostnega primera, ko sem s čedajskega odra poslušal dušnopastirsko enačenje »s štirimi mačkami«, ki je bilo namenjeno Viljemu Černu in vsem tistim, ki so razmišljali kot on. Če pomislimo, kaj so te »štiri mačke« storile v dobrobit Benečije…!

Letos bomo praznovali 50-letnico ustanovitve kulturnega društva Rečan, ki je po kulturnem društvu Ivana Trinka ena najstarejših organiziranih oblik v teh krajih in simbol prizadevanja za naš jezik, za našo kulturo, za naše dostojanstvo.

O nastanku društva je najboljše napisal Aldo Clodig, po katerem društvo nosi ime. Tako je povedal: »Za vas, mladi, ki ne poznate globoko našo bližnjo zgodovino, je potrieba poviedat, de tenčas, in še dost liet potle, tle par nas je ragirala »Gladio«, ki je bla na tajna organizacija. Se je čulo, de obstaja, pa nobedan jo ni poznu; in je miela en sam cilj: pregnat naše judi po sviete in podkopat slovienščino. Tel mlad so začel pripravjat majhane prireditve, konference in zbori so začel nazaj piet. Vsa tela razgibanost je krožila okuole lieške fare. (…) Napadi so bli sramljivi in donas nerazumljivi. So namazal vse ziduove z neumnimi napisi, so jasno pravli in pisal na letakah »Ve la faremo pagare«. Pa upor je biu močnejši in zgodovina pri nas je zbrala novo pot.«

In nazadnje bi se rad zaustavil pri beneškem tisku. V zadnjih tednih me je prijetno presenetila široka solidarnost, ki so jo bili deležni Primorski dnevnik, Novi Matajur in Novi glas ob napovedi, da jim nameravajo v Rimu zmanjšati ali rezati prispevke iz zakona za založništvo. V podporo našemu tisku so se zavzeli vsi, tako na levi, v centru in na desni, v Sloveniji in v naših organizacijah.

In prav zaradi tega sem s precejšnjo zbeganostjo prebral članek v italijanščini ‘Per la libertà, la democrazia e il pluralismo’ v beneškem štirinajstdnevniku z dne 20. decembra 2018.
Namesto pričakovane solidarnosti do ogroženih slovenskih tiskanih medijev, predvsem do najbližjega, se je pisec z določeno zavistjo spustil v finančno oceno posameznih medijev. Po samohvalnem ekspozeju, kaj vse ponuja štirinajstdnevnik, pisec misli zaključuje s kritiko nekaterim, češ da sedaj podpiramo pluralnost, demokracijo in svobodo, do pred kratkim pa so nekatere sredine in osebnosti manjšine hotele smrt časopisa. Sem prepričan, da so med omenjenimi pri Domu pogledali tudi name, ki sem v svojstvu predsednika Skgz pred leti skupaj s tedanjo odgovorno urednico Novega Matajurja pisal vodstvu časopisa in jih zaprosil za srečanje. Naša želja je bila, da bi se usedli za mizo in skupaj razmislili o bodočnosti obeh beneških časopisov in možnosti določenega sodelovanja. Namesto odgovora na najino prošnjo smo bili deležni javnega napada. Pri nas doma je v navadi, da na take prošnje odgovorimo. Za oliko gre.
Rudi Pavšič
Predsednik SKGZ

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.