Naša vloga kot sredstvo povezovanja

Objavljamo prispevek, ki ga je odgovorni urednik Novega Matajurja prebral na okrogli mizi o skupnem slovenskem medijskem prostoru, ki jo je Slovenski raziskovalni inštitut organiziral v Gorici v sklopu posveta ‘Zamejski, obmejni, čezmejni. Slovenci v FJK deset let po vstopu Slovenije v šengensko območje’.

 

Na vprašanje, kako iz Benečije gledamo na vlogo medijev kot sredstvo povezovanja med stvarnostjo Slovencev v Italiji in bližnjo Slovenijo je zelo enostavno odgovoriti. Če opustimo televizijska poročila v slovenščini (tako slovenskega programa Raia kot RTV Slovenija ali Tv Koper), ki pa so v naših goratih območjih težko doseglljivi, sta beneška časopisa Dom in Novi Matajur edino sredstvo, preko katerega lahko posameznik dobiva informacije o tem, kar se dogaja v Sloveniji. Pred mnogimi leti je imel italijanski dnevnik Il Gazzettino vsak dan stran, posvečeno dogodkom v Sloveniji in Hrvaški. Potem ko so jo ukinili, niso ne tisti dnevnik ne drugi informativni mediji v videnski pokrajini pokazali kakega posebnega zanimanja za to, kar se dogaja onstran meje.
Seveda smo kot Novi Matajur še posebno pozorni na to, kar se dogaja na nam najbližjem predelu Slovenije, to se pravi v Posočju. Ne gre samo za bližino.

Odnosi med Benečijo in Posočjem so bili vedno zelo močni, tudi pred osamosvojitvijo Slovenije, tudi pred padcem meje.
Včasih so bili odnosi bolj gospodarskega značaja, velikokrat pa je šlo za prijateljske ali družinske vezi, ki jih niso ošibile niti prva in druga svetovna vojna, hladna vojna, ideologija, slaba politika itd..
Ko je pred skoraj enajstimi leti končno padla meja, se je tudi med Benečani, in si predstavljam, da je bilo podobno tudi med veliko ljudmi, ki živijo v Posočju, nekaj zgodilo.

To je bil za nas zgodovinski moment, ker so se uresničile sanje in želje ljudi ob meji, ki so največ pretrpeli zaradi nje. Bilo je kot neko odrešenje: človek se je lahko končno svobodno soočal s človekom, ki je živel le malo kilometrov stran od njega (ampak do takrat onstran meje). ‘Stare vezi bodo spet oživele’, smo na Novem Matajurju dali naslov stranem, ki smo jih takrat posvetili padcu meje. Tiste vezi so torej že obstajale.
To odrešenje ali odprava nekaterih strahov, ki so jih imeli naši ljudje, se je pokazalo tudi na institucionalni ravni, saj so se od takrat odnosi med beneškimi in posoškimi občinami zelo izboljšali. Malo tudi pod pritiskom finančnih težav malih občin so danes srečanja in soočanja med obmejnimi župani z ene in druge strani normalna praksa. Če so se potem vse tiste sanje in želje, o katerih sem govoril na začetku, uresničile, pa je verjetno tema, ki bi jo lahko obravnali v kakem drugem delu tega posveta.

O vsem tem smo kot časopis Novi Matajur ne samo priča, ampak skušamo včasih biti tudi glas potrebe po vedno večjem sodelovanju in seveda poročati o vsem, kar se zanimivega dogaja v Posočju oziroma v vsej Sloveniji, ko mislimo, da je to koristno za naše bralce. Ker Novega Matajurja ne berejo samo v Benečiji, temveč tudi na Goriškem, na Tržaškem, v Furlaniji in v tujini, je seveda naša skrb, da se v časopisu čim bolj obravnavajo problematike naših sosedov, ki so konec koncev pogosto zelo podobne našim.

V zvezi s sodelovanjem med mediji, pa na žalost zaenkrat na drugi strani meje nismo našli sogovornika. V naši pokrajini torej ni takih oblik sodelovanja kot na primer med Primorskim dnevnikom in Primorskimi novicami. Dodal pa bi, da smo po drugi strani že pred leti začeli plodno sodelovanje z Radiom Onde furlane, radiom furlanske skupnosti, ki ima svoj sedež v Vidnu. Skupaj z njimi enkrat na mesec pripravimo stran, posvečeno furlanski stvarnosti, s članki v furlanščini, v italijanščini in v slovenščini. Vsak teden pa na radiu predstavimo novo številko časopisa, kar nam omogoča, da pogosto spregovorimo o vesteh in dogodkih, ki se navezujejo na Slovenijo. Gre torej za dodatno priložnost širjenja poznavanja slovenske realnosti v italijanskem okolju.

Zaključil bi s tistim, kar je že in bo verjetno še bolj sredstvo komunikacije med ljudmi, torej z internetom. Preko spleta imamo seveda danes možnost še bolj širiti svoje delo in torej tudi okrepiti tisto povezovalno vlogo, ki jo ima Novi Matajur med obmejnimi Slovenci. Vendar imam vtis, da naša majhna in vedno bolj šibka realnost bolj kot kako lepo spletno stran ali kak privlačen post na Facebooku potrebuje – in bo še potrebovala -, da si ljudje z ene in druge strani stisnejo roko.

Michele Obit

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.