Če se v Tipani sistematično uvaja hrvaščina

Letos se zamejski Slovenci spominjamo 15. obletnice izglasovanja tako imenovanega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, s katerim se je končalo dolgo obdobje procesa pravnega urejanja položaja naše narodne skupnosti. Četudi bi lahko ta zakon imeli za osnovno izhodiščno točko za boljšo prihodnost, nam le-ta nudi družbeno in pravno priznanje naše različnosti in s tem našega obstoja. Še posebno je to velik dosežek za tiste, ki živimo v Videnski pokrajini, saj je prav omenjeni zakon prvič priznal tu živeče Slovence in podržavil dvojezično šolo v Špetru, kjer se v nasprotju s splošnim negativnim demografskim trendom beleži rast vpisov. Izvajanje oz. neizvajanje zaščitnega zakona je seveda v prvi vrsti odvisno tudi od individualne uporabe zakona s strani upravičencev, njihovega zanimanja in tudi od tega, koliko zakonite pravice tu živeči Slovenci sami dejansko želijo uveljavljati. Izvrševanje zaščitnega zakona je vsekakor zahtevno in naporno, večkrat je tudi ovirano zlasti s strani političnih sil, ki temeljijo na ideoloških antagonizmih. Pri tem imam v mislih občino Tipana, ki je bila na podlagi odloka predsednika republike z dne 12.9.2007 vključena v območje izvajanja zakona za zaščito slovenske jezikovne manjšine in kjer je tamkajšnji občinski svet leta 2011 to opredelitev tudi soglasno sprejel. Iz iste izjave je tudi razvidno, da “Občina spodbuja predloge v kulturnem in socialnem sektorju, ki vrednotijo slovenski jezik in ščitijo zgodovinsko, etnično in kulturno dediščino lokalne skupnosti”. Pobud, s katerimi se uveljavljata slovenska identiteta in kultura, je na območju tipajske občine na žalost vedno manj, še posebno v zadnjem letu in pol, odkar smo dobili novega župana, ki je med drugim zagovornik nove deželne medobčinske zveze, bolj poznane s kratico UTI. Že drugič zapored smo prebivalci občine Tipana dobili koledarski informativni razpored za odvoz smeti, za katerega skrbi podjetje AET2000, ki deluje v sodelovanju z občinsko upravo, saj je na večbarvni tiskovini prisoten tudi tipajski grb. Večjezični vodnik za leto 2015/16 vsebuje informacije v šestih jezikih, od katerih je edini slovanski jezik le hrvaščina. Za leto 2016/17 smo lanski podobno brošurico pravkar dobili: tokrat je sestavljena iz sedmih najrazličnejših jezikov, hrvaščini pa se je pridružila še kitajščina. Slovenski jezik za tipajsko občinsko upravo sploh ne obstaja, četudi župan Claudio Grassato v svojem pisnem mnenju, ki ga je objavil štirinajstdnevnik Dom z dne 30. septembra 2015, izjavlja, da “zato nihče, in dobro je, da je tako, ne zanikuje prisotnosti slovenske manjšine”. Hrvaščino nam naš krajevni upravitelj prodaja za slovenščino in s tem se tudi pred vsemi ponaša! Podobnemu dogodku smo bili priča v zvezi s KD Naše vasi, ki je trenutno edino priznano slovensko društvo na ozemlju Karnajske doline, ki goji slovensko pesem in s tem tudi besedo in jih predstavlja tako v domačem kraju in na območju dežele FJK, kot tudi širše v matični domovini. calend_tipanaNa začetku novembra lanskega leta smo kot društvo zaprosili tipajsko občinsko upravo za prispevek za svojo institucionalno dejavnost. Navezujoč se na sklep občinskega sveta št. 42 z dne 24.6.2015, naj bi na županstvu deloval urad za slovenski jezik, za katerega le-ta prejema sredstva na podlagi 8. člena zakona 38/2001. V ta namen smo kot slovensko društvo, Občini naslovljeno pismo, sestavili v slovenščini. Prvi odgovor smo dobili le v italijanskem jeziku in to z javnim aktom, pri čemer je prišlo do kršitve 7. člena zakona 38/2001, saj je bilo ime društva napisano brez slovenskih črk, ki jih izrecno predvideva zakon. Ker pa je na podlagi istega zakona slovenski manjšini priznana pravica do rabe slovenščine v odnosih s krajevnimi oblastmi – in ker je naša najbližja oblast občina in z njo župan, ki jo predstavlja – sem za odgovor upravičeno zaprosil v slovenskem jeziku. Dobili smo, od župana uradno podpisan sestavek, toda na žalost v težko razumljivem, nepoznanem slovanskem jeziku, ki je poln hrvatizmov in ima v njem le nekaj nametanih slovenskih izrazov. Uradno pa naj bi bil ta jezik slovenski, slovenščini pa še zdaleč ni podoben, niti makaronski slovenščini ne! Tudi v tem primeru se jezikovno in slovnično bolj približuje le hrvaščini. Naslanjajoč se na ta pisni odgovor, bi lahko mislili, da je sedanji tipajski župan Claudio Grassato na novo in kot prvi skoval slovanski jezik bodoče medobčinske zveze, ki je v svetovni literaturi še nepoznan. Upati je, da je sploh sam razumel, kaj je potrdil z lastnoročnim podpisom. Prav kandidata za vodenje slovenskega urada je občinska uprava obupano iskala širom Vidna in trkala na vrata agencije za začasno zaposlovanje Umana, ki je “naključno” izbrala prav tistega kandidata, ki živi le slabih 50 metrov od županove hiše v Viškorši. Nerazumljivo pa je dejstvo, da oseba, ki je odgovorna za slovenski urad, našega jezika sploh ne pozna – in tu ni le govora o beletristiki oz. tiskarskih škratih – saj smo to lahko sami preverili iz javnega pisnega sestavka. Če bi Občina Tipana uporabljala le Googlov spletni prevajalnik, bi bil rezultat gotovo veliko boljši, vsaj ne bi bilo v njem hrvaških izrazov in ne bi imeli “brezplatno pokroviteljstvo… na web stranici” (citat iz prispelega pisma). Groteskni rezultat prevajanja pa ni zastonj, saj občinska uprava razpolaga z dodeljenimi sredstvi na podlagi zakona 38/2001, ki znašajo za leto 2014 35.000 evrov (sklep občinske uprave št. 22, 16.4.2014) in prav isto vsoto za leto 2015 (sklep št. 31, 29.4.2015). Menim, da občinska uprava na nikaršen način ni sprejela potrebnih ukrepov in ni prilagodila svojih uradov, notranje organizacije in ni poskrbela za osebje z znanjem slovenskega jezika ter je s tem zelo slabo spoštovala 4. odstavek 8. člena zakona o zaščiti slovenske manjšine. Naj omenim, da je bil o zadevi že obveščen institucionalni paritetni odbor. Kot je razvidno iz zadnjih sej tipajskega občinskega sveta, naši šoli grozi zaprtje, pristojni odbornik in politika pa sta, kot zgleda, do tega vprašanja malomarna. Velika brezbrižnost do kulture in do slovenske tematike nasploh je prišla na dan tudi ob julijskem obisku ministrice za kulturo Republike Slovenije in generalne konzulke Republike Slovenije v Italiji. Na institucionalnem srečanju s slovenskimi predstavniki, ki so prišli v Tersko dolino, ni bilo videti nobenega zastopnika tipajske občinske uprave. Vredna omembe je le prisotnost ene manjšinske občinske svetnice. Takšna in podobna srečanja so za naše kraje izjemnega pomena, saj poleg možnosti za druženje in izmenjavo mnenj dajejo tudi ugled slovenski manjšini, ki je tu avtohtona in že od nekdaj živi v teh osamljenih vasicah. Zanemarjanje slovenske kulture lahko razberemo tudi iz dejstva, da v naši občini nimamo tečajev slovenskega jezika za odrasle, katere pa prireja sosednja Občina Bardo. Kot pripadnik slovenske manjšine menim, da je tako vedenje javnega upravitelja sramotno in obenem žaljivo in poniževalno, saj se to dogaja v slovenski občini, ki je deležna javnih prispevkov. Občinam, ki sploh ne kažejo zanimanja za slovensko tematiko, naj bi Dežela FJk odvzela prispevke, s posebnim poudarkom, če te zelo slabo uporabljajo. Komentar, ki res ni v skladu z županovim dostojanstvom, a je primeren le za debato v pivnici, lahko razberemo iz pisma namenjenega županom Terske medobčinske unije (02.10.2015, št. protokola 4549), kjer Claudio Grassato, župan Občine Tipana izjavlja: Se a qualcuno viene il mal di pancia perché esiste una legge di tutela della minoranza slovena nel Comune di Taipana, o se lo tiene o se lo fa passare. S tem dejanjem je tudi bržkone potrdil sam sebe. Ker smo v teh krajih Slovenci doma že več kot tisočletje, bi prosili za spoštovanje našega jezika in naše slovenske kulture tudi od tistih ljudi – še posebno z javnimi funkcijami – ki so se pri nas naselili le pred par leti.

Marco Ternovec, predsednik KD Naše vasi

komentarji: 1

  1. Zahtevati moramo da se spoštuje zakon o zaščiti slovenske manjšine. Upreti se moramo fašističnemu obnašanju! Vsi Slovenci složno!

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.