Posoška kuharska zvezdnica Ana Roš iz Hiše Franko z izdajo knjige Sonce in dež, ki je dosegla knjigarne danes, dosegla nov mejnik. Monografija s pomočjo peresa novinarke Kaje Sajovic in fotografinje Suzan Gabrijan odstira osebno Anino zgodbo, ki jo je po vseh vzponih in padcih med drugim kronala tudi z nazivom najboljša kuharska mojstrica na svetu leta 2017, pa tudi značaj Posočja in širšega območja, ki zaznamuje njeno kuharsko ustvarjalnost.

Knjigo je izdala založba Phaidon v angleškem jeziku, slovenski izvod pa bo na police postavila septembra založba Beletrina. “Nisem želela, da bi se kar koli izgubilo v prevodu,” pojasnjuje.

“Sonce in dež definirata tukajšnje življenje, naše razpoloženje,” se je ponovila Ana Roš. Njen knjižni prvenec nastaja že dolgo časa, toda rezultat bo očitno bistveno več od običajne knjige, saj je Sonce in dež londonsko-newyorški založnik izbral za Phaidonovo knjigo leta.

Kuharska knjiga, ki ni kuharska knjiga. Foto Blaž Močnik

Čeprav med drugim vsebuje več kot 100 avtorskih receptov, je vse prej kot tipična kuharska knjiga. Ana Roš se je v njej čustveno razgalila do te mere, da jo je še založnik vmes pobaral: “Ana, prosim, še enkrat preveri, če bi res rada imela vse to na papirju, ker je … zelo osebno.” A je večina misli vendarle izmuznila skozi osebno sito.

“Knjiga je zelo iskrena, saj nisem želela narediti nekakšnega spomenika, ki bi ga postavili na omaro poleg drugih knjig, ki jih nikoli več ne odpremo. Vanjo je vloženega toliko dela, da je kot moj otrok. Knjiga je moja največja nagrada doslej,” nam je povedala, potem ko je izdelek predstavila zgolj svojim najbližjim in sodelavcem v kuhinji. O njej je tik pred izidom ekskluzivno spregovorila za Novi Matajur.

Knjiga odstira ključna poglavja, ki so jo zaznamovala, posledično pa tudi njeno kuhinjo. “Na to vplivajo že teritorij in letni časi, ampak kuhinjo zares definira osebnost kuharja. Če daš dvema kuharjema ista živila, ti ne bosta skuhala enake jedi. Razlika je v odnosu do živila in do končnega izdelka. Osebnost pa se gradi na poti skozi otroštvo, odnosu s starši, filozofijo staršev, s šolo, potovanji, prostim časom, puberteto in prvimi odločitvami v življenju,” pravi.

Upam, da koga od kritikov, ki se sprašujejo, zakaj spet Ana?, zakaj samo Ana?, prepričava, kaj ona s svojo predanostjo Posočju in pridelovalcem zares pomeni za promocijo regije in Slovenije na splošno. – Kaja Sajovic

Vse se začne s poglavjem Kruh in mleko, ki je hkrati istoimenski naslov filma Jana Cvitkoviča. Na predpremieri filma v Tolminu, kjer so ga posneli, je bila Ana visoko noseča in med predvajanjem je ugotovila, da je nekaj narobe. Tisto noč je otrok umrl v njenem trebuhu. “Opisujem življenje skozi križišča, na katerih se znajdemo v življenju. Dotaknem se mojih najbolj krutih trenutkov življenja, ki so me zaznamovali, spremenili, naredili bolj čutečo, drugačno,” prizna.

Drugim izpove slavospev, še posebej Jošku Sirku, lastniku La Subide, z Michelinovo zvezdico nagrajeno restavracijo v Brdih. “Joško Sirk je edini pravi mentor te hiše. Valterju je pomagal, preden je sam sploh vedel, kaj bi rad. V njem je prepoznal potencial in mu plačal vse tri tečaje za sommelierja v Italiji. Naju je vedno spremljal in opozarjal, da je najina prihodnost samo v kakovosti.”

Ana Roš v knjigi razkriva tudi bolečino in neuspehe. Foto Suzan Gabrijan

Upam, da bo bralec lahko ugotovil, zakaj je Posočje tako drugačno in zakaj Ana kuha na tako drugačen način. – Ana Roš

Ne manjkata tudi poglavji o mami in očetu. Poglavje o Aninem možu Valterju je napisala Kaja Sajovic. “Midva sva lahko kot pes in mačka. Eden drugega ne vidiva skozi realne oči,” se nasmehne Ana.

Posočje vidi kot deželo žive vode. V tem zagonu kakopak predstavi pesnika Simona Gregorčiča in njegov pesniški presežek Soči, pa tudi zgodbo tolminskega biologa Dušana Jesenška, ki se mu je poklonila za rešitev soške postrvi z roba izumrtja. “Ljudje iz Posočja globoko spoštujemo naše reke. Skorajda nas je strah teh divjih voda. Večina nas ne sede v kajak, večina nikoli ne lovi rib ter ne je postrvi in lipana. Za nas so reke čudežen, mitološki prostor,” razmišlja v knjigi.

Sonce in dež je vizualni užitek in elegantna knjiga, popestrena s privlačnimi krajinskimi podobami in čudovito fotografijo hrane. Živo odkriva toplino, divjino in sanjsko naravo tega edinstvenega dela Slovenije. – Založba Phaidon

Vsako poglavje sicer obdela vsaj eno od lokalnih živil. Mimo posoških mlečnih planin seveda ni mogla, kjer izpostavi njeno prvo srečanje z Anko Miklavič Lipušček, karizmatično direktorico Mlekarne Planika. Ne izpusti poglavja o vrtovih in nabiralništvu, lovu in divjačini, drežniški kozi, pa tudi o Istri, kjer je preživljala poletja in istrskih paradižnikih. Nekoč se jih je s testeninami zaželel predsednik Borut Pahor in ostal tako očaran, da je Roševi podelil jabolko navdiha kot motivacijo ostalim. “Vse zaradi preprostega paradižnika,” izpostavi.

Knjiga Sonce in dež je obenem velik poklon obmejnemu prostoru. Naravno zaledje Posočja sta Benečija in Furlanija, je prepričana: “Če pogledamo tukajšnji način prehranjevanja, stare recepte, ugotovimo, da naša hrana ni posebej povezana s slovensko tradicionalno hrano. Naš štrukelj je kuhan, beneški je ocvrt, toda nadev je popolnoma enak. Ta zamejski prostor je za nas zelo pomemben, to je naša širša družina.” Ne pozabi se pokloniti kuharicama Mariji iz gostilne Pošta v Hlodiču in Terezi iz odlične restavracije Sol in poper v Srednjem. Hrib Kolovrat, ki ga razpolavlja meja, predstavlja kot sredozemsko nabiralniško teraso.

Anina postrv. Foto Suzan Gabrijan

Toda vedno znova se vrača k svojim vzponom in padcem. Neuspeh je gonilo uspeha, trdi: “Če si ne priznaš napak, se ne moreš razvijati. Tukaj so zgodbe, kako sem konkretno zafukala stvari v življenju,” je neposredna, ko pokaže na knjigo.

Polovica knjige pripade Kaji Sajovic, ki je bila zadolžena za klasični faktografski del. V njem predstavlja Posočje, njegovo zgodovino in značilnosti, ki se odražajo tudi na krožnikih. Kulinarična novinarka, precej dejavna v tujini, sicer zaposlena na MMC RTV SLO pravi, da so poglavja izpadla reportažno, “saj se vidi, da sem se zaljubila v Posočje”.

Strinja se z Ano, da je Posočje drugačno od preostalega slovenskega prostora po značaju in s hrano. Do slovenske gastronomije je primerno kritična, saj da jo malce dolgočasi etno promocija slovenske domačijske hrane s poticami, pletenicami, žganci in drugimi močnatimi zadevami po vseh pokrajinah. “V Posočju, če nič drugega, je frika,” se nasmeje: “Pa sir tolminc v vseh izvedbah. Pa kobariški štrukeljci … Pastirski del, povezan s planšarijo je tako močen, tako lep.”

Knjiga zaradi osebnih not ni tipična, dodaja, a tudi poženščena ne. Priznava pa, da je v njej nekaj sentimentalnosti: “To je lahko plus ali minus. Morda koga kaj znervira, morda koga navduši. Ampak je tudi ljubezensko pismo Posočju, tej kompleksni regiji kompleksnih ljudi, ki so jih izoblikovale meje, tragedije, vojne, depresivna obdobja neskončnega dežja, pa potem sonca, ki celo dolino naredi enega najlepših krajev sploh.”