Ana Roš iz Hiše Franko je najboljša kuharska mojstrica na svetu po izboru akademije 50 najboljših restavracij na svetu (The World’s 50 Best Restaurants),  ki jo sestavlja skoraj 1000 kuharjev, lastnikov restavracij, kulinaričnih novinarjev in popotnikov, ki so razdeljeni v 26 geografskih območij in se odločajo na podlagi svojih izkušenj v preteklem letu in pol. Novica se je v torek, 24. januarja, ko je akademija objavila svoja imenovanja za leto 2017 (nagrade podeljujejo od leta 2012), takoj razširila v Sloveniji, pa tudi vsepovsod po svetu.
Tudi v naši deželi in v Italiji nasploh so vsi mediji opozarjali na posoško kuharsko mojstrico in na ta del Slovenije, v katerem Ana Roš že dolga leta ustvarja in iz katerega se je prebila med zvezde svetovnega formata. Kljub svojim številnim obveznostim je Roševa z veseljem pristala na pogovor za naš tednik.

Kaj vam pomeni ta nagrada?
“Nagrada mi seveda veliko pomeni. Sem samouk in prihajam iz majhne dežele, za katero veliko ljudi ne ve, da ima bogato kulinarično tradicijo. Priti na pozicijo, kjer trenutno sem, zahteva veliko žrtvovanja in odrekanja, tako osebno, kot profesionalno. Takšna priznanja pa so dokaz, da sem na pravi poti in nas ženejo naprej – mene, mojo družino in ekipo, pa tudi skupnost. Vsekakor je pa priznanje bilo presenečenje. Zdaj pa je tudi velika odgovornost.”
Kdaj ste se usmerili v kuharstvo in kako to, da ste se posvetili temu poklicu? Ste že prej radi kuhali?
“Nikoli nisem obiskovala kuharske šole. Študirala sem diplomacijo oziroma mednarodne odnose. Starši so me namreč že od otroških let spodbujali in veliko vlagali v moje izobraževanje, saj so bili prepričani, da se lahko uveljavim, da lahko postanem ‘nekdo’. Nato pa sem se zaljubila v Valterja, svojega moža, ki je danes tudi menedžer in glavni sommelier Hiše Franko. Prav tu, v Hiši Franko, ki je bila restavracija njegovih staršev in kjer je tudi sam delal, sva se spoznala. Veliko sva nato skupaj potovala, spoznavala gostilne, proizvajalce vin in svet nasploh. Ta način življenja me je prevzel: odkrivati nove države, nova mesta… Razumela sem, da je živeti po točno določenih pravilih lahko omejujoče, svoboda pokaže, kaj si, te opredeli.
Odločilni trenutek pa je bila vsekakor upokojitev Valterjevega očeta, ko je postalo jasno, da bo Valter prevzel Hišo Franko. Takrat so mi ponudili diplomatsko službo v Bruslju, a sem jo zavrnila. Prednost je imela ljubezen in moje razmerje z Valterjem. Odločila sem se, da postavim prihodnost na kocko in da začnem še sama delati v Hiši Franko. Vedela sem, kako je treba pripraviti testenine, a to seveda ni pomenilo znati kuhati. Vse, kar ponavadi učijo v kuharskih šolah, sem se sama naučila iz pogovorov z ljudmi, s strokovnjaki, poleg tega pa sem vedno postavljala pod vprašaj tudi samo sebe in svoje delo. Tako se je vse začelo. Prva leta so bila res zelo težka, smo se pa v Hiši Franko zelo trudili in se skušali izpopolnjevati in razvijati.”
Ste imeli kako posebno priljubljeno jed, ko ste bili še otrok?
“Mislim, da smo čisto vsi oboževali kobariške štruklje. Vsaka hiša dela drugačne in prav to je njihova lepota.”
Kuharstvo je pravzaprav že neke vrste umetnost. Kje dobivate navdih za vaše jedi? Kako izbirate sestavine oziroma kombinacije? Se kdaj naslanjate tudi na kak recept iz tradicionalne domače posoške ali beneške kuhinje?
“Seveda, vsaj ob izboru sestavin se moja kuhinja naslanja na posoško in beneško kuhinjo. Izhajati iz tradicije krajev, kjer ustvarjamo, je osnova zanimive kuhinje.”
Kaj mora imeti dobra kuharica oziroma kuhar?
“Strast, motivacijo in disciplino. Znanje.”
Kaj pomeni uspeti na tem področju oziroma kako vse vaše obveznosti usklajujete z družinskim življenjem?
“Težko. Včasih otroke vzamem preprosto s seboj. Zelo smo navezani in težko je nenehno odhajati in ko si doma – delati. Zato se trudim, da ju lahko odpeljem na nedeljsko tekaško tekmo ali odpeljem v šolo, na trening.”
Hiša Franko je zdaj že dolgo izredno cenjena in poznana. Kako ste si utirali pot v tem svetu? Je bilo dejstvo, da se ne nahajate v večjem mestu oziroma središču, ovira ali mogoče celo prednost?
“Do danes je bila pozicija Hiše Franko predvsem ovira. Daleč od mestnih središč je težko ustvarjati drugačno kuhinjo. Danes je lažje, v restavracijo ljudje namensko potujejo.”
Od kod prihajajo vaši gostje? Se je v zadnjih letih s tega vidika kaj spremenilo?
“Cel svet je naš gost. Od Italije do ZDA, Brazilije, Kanade, Singapurja, Avstralije… Včasih je bil trg manjši in sezona krajša. Vse to sva z Valterjem ustvarila sama. V Kobaridu.”
Bili ste tudi med protagonisti Netflixove uspešne serije dokumentarcev Chef’s Table. Kaj pa menite o oddajah ali šovih, ki so posvečeni kulinariki?
“Netflixov Chef’s Table je izjemna holivudska produkcija, ki redno kandidira za nagrado Emmy. Njihov domet je več kot milijarda gledalcev. Je resen dokumentarec. TV kuharski šovi so pač dnevna muha. Jutri se bo svet nasmejal s taksisti.”
Večkrat ste poudarili, da so vaši uspehi oziroma pozornost, ki vam jo namenjajo mediji, tudi sredstvo za večjo prepoznavnost Posočja. Kako gledate na ta obmejni prostor in na priložnosti za njegov razvoj?
“Obožujem Posočje in Benečijo. To je en prostor, ki na tako majhni geografski regiji ponuja toliko raznolikosti. Zdravko Likar je vedno favoriziral odpiranje meja. Poglejte samo otroke. Danes italijanski otroci trenirajo karate v Kobaridu, vozijo kajak, kolesarijo, slovenski pa tečejo italijanska državna prvenstva, plešejo in plavajo v Čedadu.” (T.G.)