Posoški razvojni center (PRC) je ob koncu januarja ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo potrdilo za izvajalca splošnih razvojnih nalog na severnem Primorskem, ki si jih bo delil še s tremi razvojnimi agencijami. Do leta 2027 čaka regijo več kot dovolj izzivov, s katerimi bi lahko predvsem mlajšim omogočili spodbudno delovno okolje, s tem pa popravili slabe demografske trende. Tudi o tem smo se pogovarjali z direktorjem PRC Simonom Škvorom, ki je vodenje ustanove prevzel lani. Na čezmejno sodelovanje gleda bolj optimistično.

Vloge razvojnih agencij so še vedno v javnosti malce nejasne. Delno opravljate občinske in državne naloge, vpeti ste v skoraj vse evropske projekte. Kaj je ta doprinos?

Država je že s sprejetjem zakona o skladnem regionalnem razvoju sledila ideji, da se vsaka regija razvija s svojimi potenciali, hkrati pa mora v korak z razvojnimi cilji, ki jih postavlja država. Za uresničevanje tega je predvidela regionalne razvojne agencije, ki delujejo na podlagi strateških razvojnih programov, kamor spadajo, na primer, centralne čistilne naprave, daljinske kolesarske poti, večje poslovne cone. Razvojna agencija zagotavlja ves proces priprave, projektne aktivnosti, koordinira občine. Druga stvar so razvojni regijski projekti. PRC izvaja regijsko štipendijsko shemo, v Ajdovščini izvajajo tako imenovano internacionalizacijo oziroma pregled vseh potencialnih projektov, ki bi lahko privabljali vlagatelje za celotno regijo. Seveda so tudi občine ustanoviteljice prepoznale potencial razvojnih agencij za izvajanje občinskih projektov ali pa pridobivanje razvojnih spodbud.

Določen delež denarja za delovanje je zagotovila država za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja, drugi del je prepuščen lokalnim skupnostim, tretji del predstavlja trg. Zato agencije zdaj izvajajo res veliko projektov. To ni zanemarljivo, saj ne vidim, da bi lahko kdo drug opravljal to nalogo.

O kakšnem razvojnem finančnem zalogaju tukaj sploh govorimo? Ali se je ta razvojni potencial zamajal s pandemijo koronavirusa?

Letos so projekti v okviru dogovora za razvoj regije vredni približno osem milijonov evrov, celoten program pa je težak kar 35 milijonov za celotno programsko obdobje. Tu je še cel kup drugih projektov. Denarja je dovolj, vsaka agencija lahko na svojem območju po mojem znesek še podvoji z občinskimi in deloma državnimi projekti. PRC letno realizira 1,5 milijona evrov s svojimi aktivnostmi.

Drugo vprašanje je ključno. No, koronavirus je zarezal v vse to, ampak je bil odziv Evrope dober. Predvideva in napoveduje se cel kup mehanizmov, ki so posledica krize, in se bo skozi državno politiko lahko izpeljalo marsikateri projekt. Predvideva se podpora za področja, ki so bila zdaj najmanj odporna, torej zdravstvo, oskrba starejših, prestrukturiranje gospodarstva, prehod na zeleno platformo, energetika, človeški viri, okoljska infrastruktura … V naslednjih letih se bo dalo izvajati projekte tudi na regijski ravni, rabimo pa konkretne informacije za pripravo konkretnih projektov.

“PRC se trudi spodbujati mobilnost, da bi se centri povezali z rednimi linijami javnega prevoza. Konec koncev imamo v Čedadu železnico, ki jo je treba nujno povezati z neko linijo do železniške postaje Most na Soči. Treba je vzpostaviti čezmejne kolesarske poti. Upam, da bo zaživel javni prevoz za Benečijo in Posočje, zlasti Kobariško.”

Kaj pa so lahko konkretni projekti za Posočje?

Zdaj smo v obdobju priprav izhodišč za programe, ki jih nalaga država. Kot se je izkazalo, lahko razvitost zahodne kohezijske regije tolmačimo vsak po svoje. Posoški del ima zagotovo še vedno infrastrukturni primanjkljaj, zato bomo to izpostavili – turistično, prometno, okoljsko infrastrukturo. Z vidika lokalnih skupnosti so pomembni prostorski načrti s širjenjem poslovnih con in stanovanjsko politiko. Nakazuje se tudi nekaj regijskih projektov, ki so dodana vrednost v prihodnosti. To so zelene tehnologije, prilagajanje podnebnim spremembam, poudarek se daje digitalizaciji. Še enkrat pa moram omeniti zdravstveni sektor in oskrbo starejših. Potrebe presegajo zmogljivosti in tu se bo morda še kaj zgodilo, v Bovcu se kaže možnost.

Je mogoče demografsko in izobrazbeno sliko končno obrniti v pravo smer na tem območju?

Pred kratkim smo naredili podporno analizo za center za delo na daljavo, ki ga poskuša vpeljati tolminska občina. Ta projekt lahko odgovori na marsikatero vprašanje. Ne da v Posočju ni zanimivih kariernih služb, jih je pa večina precej daleč. Služba mladim ni več dovolj, ampak jim je treba ponuditi cel spekter priložnosti. To pa terja od okolja celovit razvoj in treba je stimulirati vse segmente od stanovanjske politike, spodbujanja delodajalcev in podjetniške samoiniciative do kulturnih in športnih aktivnosti. To pa ni enostavno. PRC že leta izvaja štipendijsko shemo, ampak delež tistih, ki se raje odločijo, da bodo štipendijo vrnili in šli svojo pot, ni majhen. Če majhne probleme tako dajemo na kup, nastane velik problem.

Enostavnega odgovora zato na to vprašanje ni. Posoške občine se morajo tudi razvojno poenotiti. To je tek na dolge proge. Treba je tudi razmisliti, kaj je Posočje. Ali je cilj, da vsaka občina ohrani ljudi v svojih mejah, ali je dovolj, da ostanejo kjer koli v Posočju in imajo dobro zaposlitev? Kako stimulirati ljudi tudi za povsem periferno življenje v zaselkih? Turizem je lahko priložnost, da začne stimulirati podjetniški duh tudi za ljudi, ki nimajo posoških korenin in se lahko priselijo.

Čeprav je percepcija, da Posočju večinoma daje kruh turizem, napačna.

Odvisno, kako interpretiramo kazalnike – koliko neka dejavnost prinaša k družbenemu proizvodu, koliko k zaposlenosti, dodani vrednosti na zaposlenega. Zagotovo je po zaposljivosti in dodani vrednosti tehnološka panoga še vedno na prvem mestu, kjer ni zanemarljivo, da se podjetja kot zaposlovalci tudi razvojno vzpenjajo. V zadnjem obdobju Tik Kobarid, če navedem primer. Vsa podjetja pa imajo težavo v iskanju kadrov, zato jim moramo pomagati skupaj z občinami. Kam pa se bo regija usmerila glede na danosti, ki jih ima, je druga zgodba. Narava postaja razvojni potencial številka ena. Tu je turizem tisti, ki ga velja razvijati, saj je značilnost posoškega turizma še vedno ta, da ima veliko število sobodajalcev, ki niso klasična podjetja in niso finančno odvisni od dejavnosti. Mi turizem še vedno razumemo kot ponudbo nastanitve, na območjih, kjer je več turistične kritične mase tudi izven glavne sezone, pa je relativno skromen porast servisnih aktivnosti. Tudi na to se je treba osredotočiti in podpreti ideje.

“PRC že leta izvaja štipendijsko shemo, ampak delež tistih, ki se raje odločijo, da bodo štipendijo vrnili in šli svojo pot, ni majhen. Če majhne probleme tako dajemo na kup, nastane velik problem.”

O čezmejnih projektih je vedno veliko govora, toda vedno slišimo, da na drugi strani meje nimate primernega sogovornika. Kako to spremeniti?

Še posebej na ta beneško-slovenski obmejni prostor osebno gledam z veliko naklonjenostjo. Entuziastičnih sogovornikov, ki vedo, kaj je treba narediti, je vedno dovolj, ni pa jih bilo na neki organizirani institucionalni ravni. Prej so gorske skupnosti prevzele neko koordinacijo in vesel sem, da se čez mejo spet formirajo in da so nekaj večje. Čezmejni programi s skupnim imenovalcem iz Interreg programa so imeli za obmejno območje še eno pomanjkljivost, in sicer da so bili za nami večji centri – Ljubljana ali Veneto –, da je za nas ostalo manj ali pa da smo bili vključeni v neka projekta partnerstva, ki niso bila s tega območja. Čezmejno sodelovanje pa lahko poveča privlačnost za obe strani. Tu ne gre samo za turizem, temveč tudi za mednarodno kulturno dediščino, kjer se da spodbujati tudi podjetniški potencial. PRC se trudi spodbujati mobilnost, da bi se centri povezali z rednimi linijami javnega prevoza. Konec koncev imamo v Čedadu železnico, ki jo je treba nujno povezati z neko linijo do železniške postaje Most na Soči. Treba je vzpostaviti čezmejne kolesarske poti. Upam, da bo zaživel javni prevoz za Benečijo in Posočje, zlasti Kobariško. Vsaj za turizem, če ne drugega. Na skupnih srečanjih smo se pogosto ukvarjali, kako nasloviti skupne probleme, kot sta demografija in kmetijstvo.

Je mogoče načrt obnove Kanina korak naprej v čezmejnem sodelovanju?

Da, na projekt lahko gledamo na simbolni in realni ravni. Zagotovo mora imeti vsako območje udarne zgodbe. Kanin poleg Soče in hribov to zagotovo je. Je na točki posodobitve, na drugi strani pa ima zaledje, ki je prav tako žejno razvojnih spodbud. Ta masterplan bo identificiral razvojne projekte, ki jih lahko izpeljemo v zaledju smučišča. Ambicije tukaj niso skromne, čeprav v prvi fazi nimamo še definiranih ciljev. Skupaj z Euroservisom in Promoturismom pripravljamo krovni razvojni načrt, kjer se bomo pogovarjali še s številnimi deležniki.