Kako lahko s pomočjo evropskih programov teritorialnega sodelovanja dosežemo konkretne rezultate na gospodarskem področju tudi v bolj obrobnih in nerazvitih goratih predelih naše dežele? O tem in sorodnih temah so razpravljali v četrtek, 7. aprila, v Špetru, kjer so bili nov program sodelovanja Interreg Italija – Slovenija 2014-2020 in uspešni primeri iz preteklosti predmet prvega tematskega srečanja iz cikla z naslovom ‘Naša prihodnost v naših rokah. Ideje, orodja in primeri dobre prakse za skladen razvoj teritorija’, ki ga prireja Slovenska kulturno-gospodarska zveza.skgz1

Prvi tematski večer, ki ga je povezoval Aljoša Sosol (tajništvo EZTS GO), je uvedla direktorica deželne Službe za evropsko teritorialno sodelovanje, državne pomoči in splošne zadeve Wania Moschetta, ki je tudi članica Nadzornega odbora programa Interreg Italija – Slovenija. Deželna funkcionarka je spregovorila o novostih, ki jih predvideva nov program sodelovanja: od omejitve upravičenega območja in števila osi do sprememb pri sofinanciranju, zahteve po konkretnih rezultatih in tako naprej. Na dan pa je nato tudi med razpravo prišla še določena zmeda zaradi vpliva reforme krajevnih uprav in ukinitve gorskih skupnosti ter pokrajin, ki so imele na področju čezmejnega sodelovanja zelo propozitivno in aktivno vlogo. Kar zadeva že zaključene projekte in njihov prispevek k razvoju gospodarstva (pa tudi k zaščiti okolja), je Tanja Peric predstavila projekt “FARmEAT – Od paše do obložene mize”, pri katerem je imela pomembno vlogo Kmečka zveza. Z njim so želeli ovrednotiti živinorejsko dejavnost oziroma razviti sonaravno živinorejo na višjeležečih oziroma obrobnih predelih, omogočiti neposredno prodajo mesa na kmetiji in vzpostaviti celovit gospodarski sistem na obmejnem območju. Ustvarili so tudi skupno znamko FARmEAT, ki jo uporablja 20 kmetij. Zakol živali in priprava mesa poteka v klavnici Kmetijske zadruge Tolmin, živinorejci pa se morajo držati pravil glede paše in krme, ki mora biti v glavnem iz območja projekta, manjši delež pa vsekakor iz dežele, Slovenije ali Koroške. Fabio Paolini (zadruga La Chiusa iz Kluž) pa je povedal, kako se je njegova zadruga, ki je nekoč imela več kot 50 uslužbencev, a ji je kasneje celo grozilo zaprtje, vključila v projekt kolesarske poti Alpe Jadran, ki Salzburg povezuje z Gradežem. Stara železniška postaja na Klužah, kjer so prej imeli svoje pisarne, nudi zdaj logisitično oporo kolesarjem. Poskrbeli so namreč za majhno okrepčevalnico, brezžično povezavo, sanitarije, info točko, tako da kolesarskim navdušencem posredujejo bodisi podatke o sami progi bodisi informacije o ponudnikih prenočitev ob kolesarski poti. Paolini je povedal, da je največ zanimanja za Pušjo ves in Možnico, sicer pa poudaril, da pustijo kolesarji na deželnem ozemlju po 70 evrov na dan, po tej poti pa se pelje na tisočine ljubiteljev izletov s kolesi. Uspešno delovanje zadruge v Klužah je še toliko bolj pomembno, če upoštevamo, da je tudi tu prišlo do velikega demografskega padca (v približno sto letih je število prebivalcev padlo od 3000 na okrog 600) živinoreje pa dejansko ni več. Naslednji teden bo glavna tema srečanja v Špetru deželni načrt za razvoj podeželja, predstavili pa bodo tudi uspešna primera dveh kmetij iz obrobnih predelov naše dežele.