Dve desetletji minevata, odkar je zemeljski plaz sredi noči z zemljo zravnal del vasi Log pod Mangartom in pod seboj pokopal sedem domačinov. Naravna nesreča je vas spremenila za vekomaj, vendar domačini danes ne pogledujejo v strahu proti gori, od koder je 17. novembra prihrumela smrtonosna kataklizma.

Danes je vas kot vsaka, težave so enake kot povsod na podeželju, pravi predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom Igor Černuta. »Seveda se je vas spremenila. Rekel bi, da je danes Log bistveno bolj prepoznaven. Najprej zaradi plazu, danes pa zaradi turizma. Prihajajo tujci – Angleži, Madžari, zdaj Belgijci. Ti pojma nimajo, kaj se je tukaj zgodilo,« v spokojnosti meglenega mrzlega jutra iz dnevne sobe s pogledom na prelepo Jerebico pripoveduje Černuta.

Log je danes lepo naselje dveh gručastih delov, ki ga krasi prepoznavna bovška arhitektura. Zgornji del pa vendarle izstopa. Deluje novo, kot bi se odgovorni naenkrat odločili širiti idiličnost. A so morali Ložani skupaj z državo po plazu pisati novo poglavje v svoji zgodovini. To poglavje pa je tragično.

Mrke slutnje so imeli nekateri v alpski obmejni vasi na slovenskem severozahodu že dva dneva pred usodnim plazom. Jesen po prelomu tisočletja je bila silovita z deževjem kot prej ne v vsem stoletju. Nad mangartsko planino v Stožah se je zato namočena gmota najprej sprožila 15. novembra zgodaj popoldan in v obliki drobirskega toka zgrmela v sotesko pod Mlinčem ter se tam zagozdila. Plaz je že povzročil veliko materialno škodo, ko je podrl dva mostova čez Mangartski potok in uničil vodno zajetje HE Koritnica, neposredno pa Logu še ni grozil.

Število stalnih prebivalcev se je s 140 pred plazom zmanjšalo na današnjih 90.

Toda velika količina materiala, ki je obstaja v soteski, in nenehno deževje sta vendarle napovedovala, da se zemlja ne bo umirila. Odgovorni na lokalni ravni na področju zaščite in reševanja so takoj sprejemali preventivne ukrepe, med drugim je bila odrejena tudi evakuacija ljudi iz petih ogroženih hiš. Na gori se je na dolžini 250- in širini 120 metrov namreč premaknilo več kot milijon kubičnih metrov materiala, medtem ko je bilo celotno plazišče veliko kar 20 hektarjev.

Domačini so evakuacijo upoštevali. Toda nekateri na njihovo večno žalost zgolj za eno noč, čeprav so zadnji uradni poziv k umiku dobili še dobro uro pred katastrofo. Tudi izjava takratnega poveljnika državne civilne zaščite Mirana Bogataja, ki je po ogledu plazu dopoldan povedal, da po mnenju strokovnjakov Logu pod Mangartom trenutno ne preti neposredna nevarnost, vendar kljub temu ostajajo v veljavi vsi sprejeti preventivni in drugi ukrepi, ni ravno pripomogla k popolni previdnosti.

Le nekaj minut po polnoči 17. novembra so namreč loški gasilci dobili sporočilo opazovalcev pri odcepu Mangartske ceste, da se v dolino po strugi Predelice bliskovito vali ogromna količina blata, kamenja in drevja. Po strmem pobočju je z vso silovitostjo že v nekaj trenutkih plaz dosegel vas in uničeval vse pred seboj. Uničenih je bilo šest stanovanjskih in gospodarskih objektov, poškodovanih še 23, tok je odnesel tudi most v vasi. Časa za opozorila ljudem v hišah ni bilo več. »Morebiti bi se lahko bolj potrudili, da bi nas ubogali,« danes malce razočaran razmišlja takratni predsednik krajevne skupnosti Domen Černuta: »Toda le komu se je sanjalo, da lahko pride plaz takšnih razsežnosti. Pet nas je bilo, ki smo mu tudi sami komaj ušli. Takoj pa smo vedeli, da tistega, ki ga ni, tudi pomoči ne rabi. Da ga ni več.«

Plaz je pokopal Elizabeto, Marjana, Antonijo, Ido, Viktorja in Marijo Černuta ter Zlatico Kavs. Igor je le nekaj pred polnočjo, preden se je sam iz svoje hiše umaknil v Bovec, rotil mamo, naj z očetom prenočita v vikendu znanca tako kot noč prej. »Nista me poslušala. Ko sem se vrnil v Log so bile hiše že podrte in ljudje pogrešani. Mame pa zdaj že 19 let ne iščemo več,« z grenkobo podoživlja usodo sicer vedno vedri in glasni Ložan: »20 let je sicer dolga doba, a spomin je še živ, kot bi se vse zgodilo včeraj.«

Takratni poveljnik občinske civilne zaščite Danijel Krivec se spominja, kako ga je prebudil telefonski klic poveljnika loških gasilcev Draga Černute, ki mu je v slušalko zavpil, da Loga ni več. »Na poti sem že pred vasjo začutil čuden vonj po blatu, ki je bilo tik pred Logom v strugi že poravnano s cesto. Postalo mi je jasno, koliko je ura,« je dejal.

Takoj so stekle iskalne akcije in evakuacija vseh prebivalcev na varno, nato v Bovec in naposled po turističnih nastanitvah na Bovškem, kjer so ostali še pol leta. Prvega pogrešanega – 96-letno Lizo – so našli še isto noč, druge šele po dveh tednih. Vreme je namreč nenehno nagajalo, da so si lahko šele po nekaj dneh s helikopterjem ogledali, kakšno tragedijo je sploh povzročil plaz.

Neposredna in posredna škoda je bila kmalu po plazu ocenjena na 7,6 milijarde tolarjev oziroma 31,7 milijonov evrov. Plaz v dolinah Mangartskega potoka, Predelice in Koritnice je ena najhujših naravnih nesreč na slovenskem ozemlju v zadnjih nekaj sto letih.

Log pod Mangartom je postal zaprto območje s strogim nadzorom zaradi možnosti ponovitve naravne nesreče, s tem pa je civilna zaščita skupaj s policijo in vojsko zavarovala tudi premoženje vaščanov, ki so se morali posloviti na vrat na nos. Zapora je trajala več kot do novega leta, državna cesta čez prelaz Predel pa je bila z začasno ureditvijo prevozna šele sredi februarja. »Odziv države je bil hiter in dober, tudi danes je večina del postorjenih. Četudi so se nekaterim pojavile nore ideje, da se Log za prebivalstvo zaradi nevarnosti plazu izseli,« med drugim navaja Krivec.

Log pod Mangartom je takrat za nekaj časa postal središče Slovenije, saj je stekla tako velika solidarnostna akcija, kot je bil rušilni plaz. Danes nihče od Ložanov tega ne pozabi omeniti, ko se spominja nesreče. Država je priskočila na pomoč z interventnimi deli na ogromnem plazišču, v sklopu državne tehnične pisarne Bovec-Kobarid, ki je že izvajala popotresno obnovo po velikonočnem potresu leta 1998, je lahko zaradi izkušenj hitreje stekla tudi obnova vasi.

Čeprav je bilo v dveh desetletjih nekaj slabe volje zaradi trajanja obnove, nekaj kritik na račun kakovosti izvedb in tudi obtožb, da država gradi nove hiše vikendašem, po dveh desetletjih vendarle ni slišati slabe besede na ta račun. Vaščani priznavajo, da brez plazu vodovoda, kanalizacije in čistilne naprave ne bi imeli še kakšno desetletje ali dve. »Vas je urejena, kot je treba. Ima demografske probleme, ki pa jih zgolj z obnovo ne bi rešili,« trdi Domen Černuta.

Prve štiri nove hiše je državna-tehnična pisarna postavila leta 2003, v celoti pa je 15 objektov (in nakup enega nadomestnega stanovanja v Bovcu) visoke gradnje in celotno infrastrukturo dokončala leta 2009. Kot navaja takratni vodja državne-tehnične pisarne Stanislav Beguš, je celotna obnova stala 5,7 milijonov evrov, od tega je država prispevala 5,2 milijonov, preostalo pa drugi viri, vključno s 458.000 solidarnostnih evrov. Pogojev, kako ali koliko časa lahko lastniki razpolagajo z novogradnjami ni bilo. »Vedeli smo, da je veliko tudi dedičev umrlih lastnikov starih hiš. Pričakovali in dobili so veliko. In prav je tako. Danes pa bi morebiti vendarle predlagali drugače,« pravi Beguš.

Vendar se nihče ne vtika, kako se je loška zgodba odvila in da je marsikatera hiša kratkotrajno ali nekajmesečno poletno zatočišče za nekatere, zaradi česar čas v vasi, ko začne sonce pešati, teče drugače. Obžalujejo le, ker menda obstajajo družinice, ki bi se preselile v vas, a da ne morejo konkurirati na trgu s tistimi, ki si lahko privoščijo poletne rezidence. Novih zazidljivih parcel pa ni na voljo.

Urška Mlekuž je ena tistih z loškimi koreninami, ki je imela več sreče. Plaz je dočakala sredi najstniških let v Bovcu, pred 11 leti pa z možem zgrabila priložnost za obnovo hiše starih staršev. Ustvarila sta si družino, kot naložbo sta uredila turistična apartmaja. »Videla sva priložnost za življenje na podeželju. To je danes privilegij. Ni boljšega prostora za vzgojo otrok, kot je takšna narava. Prav v ničemer nismo prikrajšani,« je zadovoljna.

Število stalnih prebivalcev se je s 140 pred plazom zmanjšalo na današnjih 90. »Več ljudi umre, kot se jih rodi. No, tukaj smo pa sami krivi,« se je pošalil Igor Černuta, ki pa pogreša zaposlitve. Večina vaščanov dela v bližnjem Bovcu, nekateri tudi v Kobaridu in drugje. Prihodnost vasi vidi v turizmu, saj ima Log že krepko več kot 100 turističnih postelj, a se zaveda, da vsi od omenjene dejavnosti ne bodo mogli živeti.

Strokovnjaki so ocenili, da je na plazišču nad vasjo približno tri milijone kubičnih metrov materiala, od tega je v dolini končala dobra tretjina.

Poudaril pa je, da naravna nesreča ne narekuje vzdušja v vasi. »Ne, ne živimo v strahu, da bi se plaz ponovil. Domačini se o tem že dolgo ne pogovarjamo več,« je povedal Černuta: »Enostavno živimo naprej. Opozorilna sirena od takrat ni niti enkrat zatulila, plaz se ni premaknil niti za milimeter.« Morebiti je že čas, dodaja, da se zato varovalna cona, kjer so vsi posegi v prostor prepovedani zaradi poplavne varnosti, zmanjša.

Toda kaj še preti nad Logom pod Mangartom? Profesor Bojan Majes s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo je po katastrofi vodil strokovno skupino za geotehniko, ki je pripravljala ukrepe. Lokacijski načrt so sprejeli leta 2003. Strokovnjaki so ocenili, da je na plazišču nad vasjo približno tri milijone kubičnih metrov materiala, od tega je v dolini končala dobra tretjina. Z odmikom življenja od vode v zgornjem Logu, urejanjem struge, gradnjo velikega razbijača drobirskega toka, odvodnjavanjem in monitoringom z alarmnim sistemom ter vsemi ostalimi ukrepi za odpravo posledic, ki so stale 21,1 milijona evrov, načrt zagotavlja varnost pred ponovitvijo dogodka, pravi Majes: »Takšnega razdejanja danes plaz ne bi več povzročil.«

Očitno pa tudi stroka ni povsem enotna, ali plaz sploh še lahko vnovič prihrumi izpod Mangarta. Zaradi nesoglasij in klicev, da zavajajo ljudi, se je Majes leta 2008 umaknil iz strokovne skupine. Danes pa poudarja: »Nekateri tuji strokovnjaki so trdili, da se kaj takega ne more več zgoditi v tisoč letih. Toda to je območje ledeniških moren in drobnih frakcij, ki so zelo občutljive na vodo. Z vrtinami smo ugotovili, da se je pred 120 tukaj že plazilo. Zato menim, da se plaz v stotih letih lahko ponovi, seveda pa upam, da se ne bo.« Za dokončanje vseh del v načrtu mora država zagotoviti še pet milijonov evrov.