Gaspuod nunac Federico Saracino muora zapustit Lieško faro. Takuo je odločila videnska Cierku.
Novica se je hitro arzglasila po farah, kjer je vse tele lieta don Federico opravlju božjo službo (v pravem pomienu besiede), an po vsieh Nediških dolinah.
Gaspuod Federico je zmolu njega parvo sveto mašo lieta 1993. Kako lieto je biu za kaplana v podbunieški fari an že tekrat se je videlo, kakuo so ga vsi imiel radi. Od tu so ga pošjal v kraj Pertegada an potle za kaplana v videnski špitau.
Je bluo lieto 2006, kar se je uarnu v naše doline an prevzeu mesto rancega Azeglia Romanina. Je bluo na 19. marca, an tisti dan stuojke ljudi ga je sparjelo pred lieškim faružam.
Pravli so, de bo težkuo za tistega, ki pride zad za ljubljenim pre Azegliom, pa pre Federico se je hitro “ujeu” z vsiem, z otruok, z mladimi an s tistimi buj par lieteh. Naši ljudje ga imajo za našega, za adnega od družine. Na bomo tle štiel, kaj je naredu za vse, povemo samuo, de skarbi za lieško faro (Topoluove, Liesa, Kosca), pa tudi za obliško an tarbijsko skupnost, an še za Štuoblank.
Hode molit sveto mašo po vsieh cierkvah, ki spadajo pod anj, pa tudi po vaseh, kjer ga kličejo; ušafa cajt za iti gledat naše stare ljudi, ki žive po naših zgubjenih an malomanj praznih vaseh gor po gorah, an tudi za iti gledat bunike po špitalah. Ušafa cajt za potroštat družine, ki jočejo za hudo boliezan al za marličja, an tudi za podučit te mlade an jih kupe daržat. Skarbi za daržat žive naše navade an jezik, skarbi za daržat žive naše vasi.
Kaj nie vse tuole, kar “Cierku” želi za svoje učice? Mislemo de ja, pa tle par nas ne.
Tuole je videnska Cierku dokazala an kar je pošjala proč nepozabnega gaspuoda Rinalda. Seda le videnska Cierku je odločila, de do konca telega miesca gaspuod Federico Saracino muore zapustit vse tuole, an iti drugam. “Na more bit”, obupano pravejo naši ljudje.
Pa je. An gaspuod Federico – ki puojde služit v Fuojdo – je že pozdravu svoje farane: “Takuo ki malomanj že vsi vesta, škof mi je kuazu zapustit tele doline za iti služit drugam. Tala “stvar” gre napri že tri lieta, an seda je paršu cajt, de z veliko žalostjo muoram bugat. Na muoj prestor pride gaspuod famoštar Molaro iz Sappade, vse kaže, de bo živeu v Špietre. Iz sarca vas zahvalem vse an vas prosim, molita za me, za telo novo življenje, ki me čaka an za de se ušafam dobro, takuo ki sam se ušafu tle. Molimo an za famoštra Molara, za našo skupnost, za tele naše doline, de jih bojo lepuo varval an de bojo skarbiel za tele odmaknjene gorske kraje, takuo ki nas uči papež Frančišek”.
Težkuo mu je bluo prebierat tele besiede, an vičkrat mu je šlo na jok. Jokali pa so se od začetka do konca vsi, ki so ga poslušal.