8. dečemberja čiu Barde smo praznovali 50 liet, ki far Renzo Calligaro mašuje tou Terski dolini. Paršou je tou Bardo lieta 1973. Kar je paršou u faro, nie viedu, ki na ejtu živi na slovenska skupnost. Profesor Viljem Černo mu je liepo poviedou o težki kulturni situacijoni tou Terski dolini. Calligaro se je zaviedou kulturne in jezikovne drugačnosti te skupnosti anu počasu se je nauču ćekerate po tersko an se je parbližau slovienskemu jeziku. Po potresu se je močno potrudou za oživite kulturno, viersko in jezikouno zavest judì. An takolé se je tou liturgiji nedelj in praznikou speka čula besieda terskega slovenskaa dialekta.
Tou bardski anu zavarske cerkui nu bero’ prvo berilo u narečju an pojejo u slovenščini. Renzo Calligaro je naučiu otroke godete različne štrumente an je ustanoviu dan cerkvene koro. Ob raznih pobudah tesno sodeluje s Centrom za kulturne raziskave iz Barda. Zelo se je zavzel za obnovo cierkve tou Bardu in Zavarhu: nova diela, ki jih moremo vidati tou cierkvah, jih je on pomislu.
Zadnji njeà trud je biu Križeu pot, posvečen Beneškim Slovencem. Don Renzo Calligaro je napisou globoke meditacije, ki nas peljejo tou razmišljanje o Jezusovi kalvariji in o tisti, ki so je poterpieli Beneški Slovenci.
8. dečemberja par majši, je senatorka Tatjana Rojc liepo interpretirala še naše misli: far Renzo Calligaro je dan človek, ki je hodou rauno po svoji poti brez strahu an se je upirau pruoti izumrtju naših vasi.

Bilo je leto 1973, ko je gospod Renzo Calligaro, ki je bil štiri leta prej posvečen v duhovnika, prišel v Tersko dolino. Od takrat duhovno skrbi za farane župnij v Bardu in Zavrhu, kar je še bolj pomembno pa je to, da je od vsega začetka odločno izpostavljal pomen korenin krajevne skupnosti in si prizadeval za ohranjanje domačega slovenskega narečja v teh krajih, slovenskega liturgičnega petja – številne pesmi je prav on na novo obudil – in slovenske molitve (zavzel se je za prevod bogoslužnih besedil v tersko narečje). Slovenskega jezika se je naučil tudi sam, kar je bilo za italijanske in furlanske duhovnike nekaj neobičajnega. Ker je pridigal po slovensko (z njim se je slovenska beseda v teh krajih vrnila v cerkev po več kot stoletju), je bil deležen tudi groženj, nekateri pa so se tej njegovi odločitvi uprli tudi tako, da so zapustili cerkev, vendar nikoli ni obupal in danes si je težko predstavljati življenje v Bardu brez gospoda Renza Calligara.
Petdesetletnico njegovega službovanja v teh krajih so slovesno proslavili v petek, 8. decembra, v cerkvi sv. Jurija v Bardu. Slavnostni nagovor je ob tej priložnosti imela senatorka Tatjana Rojc. Izpostavila je pomen maternega jezika, terskega narečja, ki mu nekateri še danes nočejo priznati dostojanstva jezikovne pripadnosti slovenskemu svetu. Senatorka se je domačemu župniku, ki je tudi zahvalila za modrost, ki izhaja iz bolečine, in za neomajno vero v pravičnost, s katero je stal trdno ob strani naših ljudi. Uspelo mu je povrniti pogum skupnosti, ki je verjela, da ima v sebi bogastvo, ki ga je treba nujno ohraniti, v nekaterih primerih pa tudi na novo obuditi. “Vi ste prestopili prag naših domov in naših cerkva z željo, da bi našim ljudem vrnili zavest o dostojanstvu njihovih korenin, njihove pripadnosti,” je še poudarila Rojčeva, ki je v svojem govoru izpostavila tudi raznarodovalno politiko, pritiske Gladia in bila kritična do politike, ki še danes redko vlaga v obstoj teh krajev.
Nekaj svojih spominov je z zbranimi delil tudi sam gospod Renzo Calligaro, ki je povedal, da je vesel, da so ga pred petdesetimi leti napotili v Tersko dolino in se spomnil svojega velikega prijatelja, domačega čedermaca Viljema Černa.
Naj še dodamo, da je slovesnost s svojim petjem spremljal domači Barski oktet.