Zgodovinar Simon Rutar je skozi okence svoje sobe v rojstni hiši v vasi Krn gledal hribček Gradec, a ni nikoli vedel, da so le lučaj stran prekriti železnodobni ostanki takratne poselitve. Najdbe zadnjih dveh desetletij na območju krnskega pogorja razkrivajo zgodovino območja, Tolminski muzej pa jih bo ob 170. obletnici Rutarjevega rojstva postavil na ogled do konca marca.

Razstava V deželici Simona Rutarja ima podnaslov arheologija podkrnskega prostora. »Razstava nam pove to, da še vedno ne vemo, kaj zares imamo, kako neverjetno bogato je to območje z zgodovinsko-arheološkega vidika,« zatrjuje kustos in arheolog Miha Mlinar: »Vsako leto se v Posočju najde kaj novega in nas preseneti. Vse to priča, kako dolina nikoli ni bila zaprta, ampak vedno na prepihu.«

Na ogled bo tako izjemna arheološka dediščina pod Krnom. Razstava arheologov Mlinarja, Timoteja Knifica, Boštjana Laharnarja in Matije Turka prikazuje arheološko dediščino podkrnskega prostora s kamenodobnimi najdišči, bogatimi ostalinami železnodobne poselitve in arheološkimi najdišči iz zgodnjega srednjega veka, pojasnjujejo v muzeju. Izjemne najdbe z najdišč Gradec pri Krnu in Veliki Gradec pri Drežnici bo javnost videla prvič.

Svetolucijska kultura

Geološka situacija je bila pred približno 2500 leti očitno drugačna, še pojasnjuje Mlinar. Majhna najdišča železove rude so takratne prebivalce vabila na približno 1000 metrov nadmorske višine, kjer je krajina resda veličastna, pogoji za življenje pa nikoli lahki. »Kjer je bila ruda, tam so bili tudi ljudje. Podobno kot pri vodi. Rudo so uporabljali za orodje in orožje, s čimer so lahko preživeli in se branili. Najbližja tukajšnja nahajališča pa so bila prav pod Krnom, seveda pa govorimo o zelo majhnih odprtih kopih,« je pojasnil.

Takratna svetolucijska kultura, kot so jo poimenovali, je življenje v stari železni dobi vdahnila na poti od Kobarida po levem bregu Soče do Tolmina in seveda tudi Mosta na Soči, pa tudi od vasi Krn čez planino Pretovč v dolino Tolminke in čez vas Čadrg naprej v Bohinj. »Še pred 20 leti o tem ni bilo veliko znanega, nato pa so sledila presenečenja. Izkopane so bile nenavadne stvari, izjemne najdbe,« je dejal.

Keltsko orožje z lokalnim pridihom

Arheološki pomen območja Gradca je ostal prezrt do pred nekaj leti, ko ga je ljubiteljski raziskovalec Jože Golja dodobra prečesal z detektorjem za kovine, navajajo avtorji v katalogu razstave. Z najdbami je razburkal strokovno javnost, najdbe pa so naposled prišle v last Tolminskega muzeja in Narodnega muzeja Slovenije. Med predmeti pozornost še posebej kradeta okrašena bronasta situla in etruščansko-italska bronasta čelada.

Presenetljiva odkritja so morali seveda preveriti še strokovnjaki, ki so lani izvedli dodatna arheološka izkopavanja. Arheologi v katalogu dodajajo, da so šele z odkritjem in arheološkim izkopom žganega mlajšeželeznodobnega groba in ostalin grobnih jam prekopanih grobov iz starejše železne dobe prišli do ključa za interpretacijo najdišča in njegove vpetosti v širši južnoalpski in severnojadranski kulturni prostor, hkrati pa je delno raziskano najdišče tudi najvišje znano železnodobno grobišče v Posočju. »Izkopano je bilo tudi keltsko orožje, poleg tega pa tudi lokalni noži in sekire,« je poudaril Mlinar.

Arheolog še dodaja, da so bile tako domačinom kot tudi strokovni javnosti dokaj neznane tudi arheološke sledine na Drežniškem, kjer izstopa najdišče Veliki Gradec. Na nekdanji naselbini so našli železne predmete, predvsem nože z mojstrsko skovanimi nožnicami, ključe in konjsko opremo od 9. do 11. stoletja, s tem pa je imel kraj morebiti vlogo osrednjega naselja v tem delu soške doline.