Jamski navdih za plezanje ali pisanje “komedije”

»Kakšna Zadlaška jama neki, to je Dantejeva jama. Ljudje so ji vedno govorili Dantejeva jama,« je dilemo o poimenovanju podzemnega labirinta nad sotočjem Zadlaščice in Tolminke vrgel v koš Andrej Fratnik, znan tolminski jamar in jamarski reševalec, tokrat v vlogi turističnega vodnika. Četudi je podzemni svet, ki je skorajda brez barv, videl bržkone že tisočkrat, nikoli ne izpusti priložnosti, da se v globeli poda še enkrat. In bogate izkušnje navdušeno deli z radovedneži, ki vstopajo s strahospoštovanjem. Toda ti upanje ohranjajo, četudi je Dante pisal malce drugače.

Tolminska ravnica se območjem na Ločah počasi zoži, kjer se začne slikovita naravna zapuščina, ki jo od vekomaj oblikujeta in spreminjata led in voda. No, ledu je zadnjih 10.000 let precej manj, ko se je stopil soški ledenik. Njegove posledice pa so vidne vsepovsod. Zadlaška jama oziroma Dantejeva jama, kakor koli jo pač želite imenovati, je ena izmed mnogih zapuščin ledenika, saj je voda morala nekam odtekati. V tem delu sveta pa je sčasoma topila apnenec, zato so jame na tem območju nekaj povsem običajnega.

Andrej Fratnik je tudi znan jamski reševalec. Foto: Blaž Močnik

Dantejeva jama ima vhod tik za prvo serpentino, potem ko se kmalu za vasjo Zatolmin cesta zažre v prepadne stene nad reko Tolminko, kjer se voda srborito zaganja v živo skalo. Na hudičevem mostu je standardna razgledna točka in tudi dokaj nazoren praktični geološki prikaz, kaj se zgodi v naravi, če pustimo času čas in zraven dodamo nekaj vode. Ko se cesta postavi pokonci proti vasema Zadlaz in Čadrg, že po nekaj deset metrih ugledamo leseno ograjo, ki vodi do vhoda v jamo. V neposredni bližini pa zdaj že nekaj časa stoji lep lesen kip Duge babe. Mitološka prebivalka lahko spet buri duhove in človeško domišljijo. Po pripovedkah so bile takšne starke nekaj običajnega v teh krajih, ljudem pa pomagale, jih opozarjale in jim tudi kakšno ušpičile, predvsem pa skrbele, da njihova predrznost ni segla predaleč. »Poredni otroci so morali pojesti njen na kruhu namazan smrkelj. Od te Duge babe je še polno drugih pripovedk, kako je vplivala na življenje domačinov, ki so si s tem utrjevali položaj pri svojih otrocih, do tega, kako je obdarila žensko z zlatom, vendar ji je dala pogoj, ki ga ni izpolnila, in tisto zlato se je spremenilo v oglje,« se je nasmehnil Fratnik, medtem ko je razdelil rdeče kombinezone in čelade z baterijskimi svetilkami.

Kip Duge babe je delo umetnika Antona Naglosta. Foto: Blaž Močnik

Za pohod skozi Dantejevo jame vendarle ne potrebujemo krzna jamskega medveda, saj je njej dokaj toplo, za nameček je mestoma potrebne kar nekaj telesne aktivnosti, ki telo dodobra ugreje. Seveda pa je predpogoj, da se neizkušeni v jamo podamo z nekom, ki jamarstvo obvlada. V tem primeru bo to pomenilo najti nekoga iz jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin, ki hrani tudi ključ železnih mrežnih vrat, ki so postavljene po kakšnih 20 metrih rova. »Ker je vstop v jamo relativno enostaven, se je tukaj v preteklosti dogajalo marsikaj. Ljudje so radovedni in raziskovali, a na žalost za seboj puščali smeti in tudi svoje iztrebke. Tudi lažje nesreče so se dogajale in da bi preprečili večje, smo vstop v jamo, ki je z odlokom zaščitena kot naravna vrednota državnega pomena, zaklenili, so pa na vhodu zapisani vsi kontakti, tako da lahko izkušeni jamarji vedno dobijo ključ pri nas,« je pojasnil Fratnik.

Ogled jame ni enostaven. Foto: Blaž Močnik

Dnevna svetloba nato usahne in telo vsaj malce zadrhti v mešanici navdušenja in prirojenega strahu pred neznanim. Snop iz svetilke šviga po neobičajnih umazano belih stenah in zadnji plati raziskovalca spredaj. Vsaj zaenkrat še nič ne deluje utesnjujoče, niti ni čutiti večnega ognja pekla. Vprašanje je, kaj je doživel pesnik Dante Alighieri daljnega leta 1319, ko se je kot gost patriarha Pagana della Torreja menda mudil v Tolminu na poletnem oddihu. Vsaj legenda pravi tako, če že zgodovinski viri tega ne morejo potrditi. Menda, da so tam ob jami videvali možakarja v rdeči tuniki. Menda, da je prav tam našel navdih za Pekel, ki je nato postal nepogrešljiv del epske pesnitve Božanska komedija, s katero je Dante za večno zaznamoval italijanski jezik in z njim celotno evropsko književnost.

Pred mano ustvarjene stvari le take

so kakor jaz, ki tu stojim za večno,

kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.

Tako se bere delček prevoda pod peresom Andreja Capudra. Ne vemo točno, kakšen del tolminske zgodovine je bil nato Dante skozi preostala stoletja. Tamkajšnji zgodovinar Simon Rutar ga je ob koncu 19. stoletja le bežno omenil. Pesnika in Tolmin se je na polna usta povezovalo, ko je Primorska pripadla za nekaj časa Italiji in ko je bilo italijanstvo prekleto pomembno. V duhu propagande so leta 1929 sredi mesta Danteju postavili doprsni kip in na podstavek dopisali: »Dante ob mejah, ki jih je začrtal Bog. Firence italijanskemu Tolminu.« Kakopak Tolminci razen peščice posameznikov tega niso najbolje sprejeli, saj je zadnje kip predstavljal simbol fašizma. Kot navaja Tolminski muzej, so ga po koncu druge svetovne vojne vrgli na odpad, nekaj pozneje pa brez spornega napisa postavili na javno mesto pred vhodom v Tolminska korita. Kjer pa tudi ni obstal, češ da je še vedno zbujal negativna čustva in spomine. Naposled je svoje mesto našel v Tolminskem muzeju kot del stalne muzejske razstave. Tja tudi spada.

Dantejev kip je zdaj del stalne razstave Tolminskega muzeja. Foto: Blaž Močnik

Ne glede na zlorabo Dantejeva imena za potrjevanja nacionalnega ega si Tolminci danes vendarle lahko štejejo v čast, da je eden najbolj prepoznavnih pesnikov sploh povezan z mestom. Ob letošnji 700. obletnici njegove smrti se obuja njegova legenda, zaključke pa lahko izpelje vsak sam. V mednarodnem letu jam morebiti kar v jami. Za ogled bo treba premagati kakšnih 300 metrov bolj ali manj horizontalnih rovov z nekaj adrenalinskega plezanja, medtem ko jama meri 1300 metrov. »To je zahtevna turistična jama. Treba se je oprijeti kakšne skale, malo poplezati, se pretakniti skozi ožje dele,« opisuje Andrej Frantnik, ki na leto v jamo pelje približno deset manjših skupin z vsega sveta.

Stalna prebivalka Dantejeve jame. Foto: Blaž Močnik

V treh dvoranah boste deležni podrobnih razlag o nastanku jam, izlet bo trajal kakšno uro in pol. Jame pa so se oblikovale na desetine milijonov let. »Osnovna kamnina je apnenec, ki je idealen material za formacijo jam. Zanimiv je zato, ker je topen v vodi, in dež skozi zrak in zemljo postane rahlo kisel, razjeda apnenec, topi kamen in hkrati ustvarja sigaste tvorbe. Tako imamo tukaj na eni strani osnovno kamnino, tu pa pol metra na debelem nanos sige. Če pogledamo, si lahko predstavljamo, kako je ta voda tekla po tej vertikali in hkrati puščala sigo, da zdaj vse skupaj izgleda kot kamniti slap,« je bil podroben.

Kamniti slap. Foto: Blaž Močnik

V jamo so se naši predniki pogumneje začeli podajati v začetku 20. stoletja, čeprav ima prvi podpis v jami letnico 1867. Prvi so jami raziskali in izrisali člani planinskega društva Krpelj leta 1922 ter jo kmalu začeli celo prilagajati turističnemu obisku, ko so mestoma izklesali stopnice in razširitve. »Iz jame pa so za spomin nosili jamske okraske in kapnike, tako da je bilo narejeno tudi dosti škode,« pravi.

Bržkone prvi podpis v jami. Foto: Blaž Močnik

Da je bilo doslej obiskovalcev Dantejeve jame res veliko, pričajo nešteti podpisi na kamninah. In prav vidi se, do katerega obdobja so v šolah še poučevali lepopisje, saj so nekateri vendarle pustili podpis, ki mu ne moremo ravno reči vandalizem. Podpis z barvnim sprejem pa vendarle dokazuje tudi prisotnost neodgovornih mazačev.

Podpisi v dvorani podpisov. Foto: Blaž Močnik

In ko se skozi »tank« spustimo na tla, smo tudi na koncu naše turistične poti. Jamo so dokončno zrisali do konca 70. let, a je v njej čutiti rahel prepih. »In če je prepih, je tudi nadaljevanje. Je pa vseeno preozko, da bi šli naprej. Smo pa na potresni coni, tako da se te poti zaradi prelomov tudi spreminjajo,« je še dodal.

Skozi ožine. Foto: Blaž Močnik

Za piko na i Andrej Fratnik poskrbi na poti nazaj. Iz jamarskega nahrbtnika potegne flavto in ukaže, naj ugasnemo luči. Tema naenkrat postane drugačna – popolna. In takrat v dvorani zareže zvok, ki drugače poboža dušo. Resda se Andreju bržkone ne gre truditi za avdicijo pri Dunajskih filharmonikih, a je njegov nastop v tisti temi, ki je še Danteju bržkone nagnala strah v kosti, hudimano impresiven. Že zaradi tega doživljaja se splača spraviti na obisk jame, drugi naj preverijo, koliko krogov pekla bi sami našli, tretji se lahko zgolj sprehodijo do jame tako kot na desettisoče turistov, ki vsako leto obiščejo Tolminska korita pod jamo. V teh čudnih časih vse prav pride.

Če je obisk jame za nekoga preveč zahteven podvig, se lahko s Fratnikom spuščate tudi po vrvi 60 metrov nad tlemi s Hudičevega mostu. Foto: Blaž Močnik

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.