kan4Na Videnskem so perspektive za razširitev dvojezičnega oziroma uvedbo trojezičnega izobraževanja in poučevanja slovenščine na območju, kjer živi slovenska skupnost, ena od tem, ki so pravzaprav vedno aktualne. V zadnjem letu so temu vprašanju posvetili tudi dva posveta, enega ob petnajstletnici sprejetja zaščitnega zakona za Slovence 38/2001 v Špetru, drugega pa začetek novembra v Naborjetu z naslovom “Želja po dvo- ali trojezičnem pouku v Videmski pokrajini”. Želja po izobraževanju tudi v slovenskem jeziku je namreč na Videnskem zelo občutena. V Terski in Karnajski dolini je pred leti že zgledalo, da bi lahko začeli s postopnim uvajanjem dvojezičnega pouka, a je nato projekt tik pred zdajci propadel, v Kanalski dolini pa si že dolgo želijo trojezično šolo, da bi se lahko domači otroci izobraževali tudi v slovenščini in v nemščini. Ustanovitev take šole v besedah podpirajo vsi, zadeva pa še vedno ostaja mrtva točka.
“Pri Slovenskem kulturnem središču si že dvajset let na različne načine in na različnih ravneh aktivno prizadevamo za rešitev tega vprašanja, saj je narod ali jezikovna skupnost brez jezika in posledično brez kulture obsojen na propad. Menimo pa, da vsaj pri nas ni smiselno govoriti o želji. Gre namreč za premišljeno zahtevo po sistemski rešitvi pouka slovenskega jezika v vrtcih in šolah vseh stopenj v Kanalski dolini v okviru dvo- ali trojezičnega izobraževalnega sistema. Zakoni tako šolo omogočajo in stališča prebivalstva in občinskih uprav so jasna,” je po posvetu komentiral Rudi Bartaloth.
Predstavnik Sks Planika je spomnil, da sta občinski upravi Trbiža in Naborjeta že leta 2005 zahtevali dve katedri za slovenski jezik, leta 2011 pa sta izglasovali zahtevo po ustanovitvi trojezične šole v Kanalski dolini, za dosego tega rezultata si stalno prizadevajo tudi krajevna društva in organizacije.
“Izzivov in priložnosti, ki temeljijo na aktualni zaščitni zakonodaji (zakon 482 o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji iz l. 1999, zakon 38 za globalno zaščito Slovencev v Italiji iz leta 2001, deželni zakon 26 iz leta 2007 v petem členu zagotavlja nemški govoreči skupnosti Kanalske doline enake pravice kot Slovencem), odprtih mejah, stališčih lokalnega prebivalstva, pobudah trbiške in naborješke občine ter krajevne gorske skupnosti in drugih pomembnih okoliščinah, ne manjka,” je prepričan Bartaloth, ki pa se dobro zaveda, da je potrebno imeti predvsem jasen učni načrt (tako kot sta ga na primer sestavili tudi Univerzi v Vidnu in Ljubljani ob ustanovitvi dvojezične šole v Špetru, op.a.).
“Politika naj se končno dogovori,  pedagogi, strokovnjaki in tisti, ki imajo izkušnje, naj predlagajo in izdelajo ustrezen učni načrt ter možne oblike poučevanja. Pri tem pa se morajo upoštevati stalna prizadevanja v tej smeri in znanje ter izkušnje, ki jih je prineslo vsaj dvajsetletno obdobje pedagoškega in raziskovalnega dela na vseh stopnjah in ravneh poučevanja. In ne na novo začenši z vrtcem, kot se zadnje čase večkrat sliši ali govori. Podpiramo tudi večjezično šolsko ravnateljstvo za Kanalsko dolino, ki bi delovalo v okviru Urada za slovenske šole v Furlaniji-Julijski krajini, ali ustanovitev avtonomne sekcije v okviru tega urada, je zaključil Bartaloth.
V zvezi z učnim načrtom pa je predsednica Združenja don Mario Cernet Anna Wedam opozorila, da potrebuje Kanalska dolina svoj didaktični model.
“Posveta so se udeležili številni strokovnjaki, ki so predstavili svoje izkušnje na tem področju, vendar pa drugih modelov ni mogoče kar tako prenesti v naše šole. Učni načrt mora upoštevati stvarnost Kanalske doline oziroma njene potrebe. Zato nameravamo v čim krajšem času sestaviti delovno skupino, da bi z vsemi deležniki izdelali oziroma pomagali pripraviti učni načrt. K sodelovanju bi povabili tudi starše, pa tudi na primer bivšega župana Naborjeta-Ovčje vasi Aleksandra Omana, ki se je veliko ukvarjal s šolsko problematiko.”
Wedamova je vsekakor prepričana, da je trojezična šola dosegljiv cilj, čeprav pot do njega ne bo ne enostavna ne kratka, saj bo nato treba poskrbeti tudi za potrebno osebje, ki bo moralo biti primerno usposobljeno.
“Čaka nas strma pot in veliko dela, vendar pa mislim, da je trojezična šola v našem dometu, če bomo sodelovali krajevne organizacije, občinske uprave in vsi, ki jih zanima, da bi se tu otroci lahko učili slovenščine in nemščine. Pri nas je namreč tudi med starši zanimanje za učenje krajevnih jezikov zelo veliko. To dokazuje tudi dejstvo, da je bilo številnim staršem žal, da se zaradi službenih obveznosti niso mogli udeležiti našega posveta. Na žalost pa iz organizacijskih razlogov ni šlo drugače.”
Posvet pa je bil vsekakor nedvomno pozitivno izhodišče za nadaljnje delo. S tega vidika je bil po mnenju predsednice Združenja don Mario Cernet, ki je posvet priredilo v sodelovanju z Združenjem don Eugenio Blanchini, še posebno pomemben predlog občinskega svetnika Paola Molinarija, da bi v kratkem še enkrat preučili vso zadevo in se dogovorili za naslednje korake, pa tudi pomoč podpredsednika deželnega sveta Igorja Gabrovca.
“Obvezal se je, da se bo o problematiki šolstva v Kanalski dolini pogovoril s predsednico Dežele Furlanije-Julijske krajine Deboro Serracchiani, pristojno odbornico Loredano Panariti in predsednikom deželnega sveta Francom Iacopom ter da bo organiziral srečanje z njimi. Javna podpora našim načrtom s strani oblasti na različnih ravneh je za nas zelo pomembna, še posebno če do nje pride v obdobju, ko se bližajo volitve. In upamo, da tokrat res ne bo ostalo vse samo na papirju.”