Morebiti se sliši malce čudno, ampak traso gorskokolesarskega maratona festivala Soča Outdoor so zagotovile krave in pastirji v mlečnih planinah v tolminskem hribovju. Prireditelji tekmovalno-rekreacijskih preizkušenj so namreč prešli birokratsko kalvarijo zaradi omejitev kolesarjenja v naravnem okolju, festival pa bo bržkone precej pridobil na udeležbi in ugledu.

Soča Outdoor festival je gorskokolesarski maraton gostil nazadnje leta 2016 na Stolu, dve leti pred tem pa na prvotni krožni trasi med Tolminom, planino Razor, Tolminski Ravnami in Čadrgom. Potem ko so prireditelji trčili v birokratske ovire zaradi gostovanja dogodka znotraj Triglavskega narodnega parka (TNP), je bila slaba volja precejšnja. Festival je bil okrnjen, udeležencev pa posledično manj. Treba je bilo najti rešitev, da bi outdoor festival dejansko lahko zagotovil ponudbo, ki je imenu primerna.

Pa so jo našli, in to celo v drugem varovanem območju TNP. Po gozdnih poteh, vlakah, dvonamenskih planinskih poteh, kolovozih in mulatjerah. Po povezavah, ki pravzaprav zagotavljajo življenje v hribovskih mlečnih planinah. “Čeprav gre trasa skozi drugi varovano območje TNP, smo izpostavili, da tam že poteka promet, ki povezuje planine. Torej v tem smislu kolesarstvo ne more biti sporno. Strožjega naravovarstvenega režima, če želimo ohraniti planine žive, tukaj ne bo, zato smo prepričani, da bo taka trasa omogočala tudi sinergije v turizmu – povezujemo kolesarstvo in sirarsko zgodbo ter Pot miru,” je prepričan soorganizator festivala in vodja kolesarskega dela tekmovanja Peter Dakskobler.

S festivali zaznamovano sotočje Soče in Tolminke. Foto Blaž Močnik

Tako pravzaprav ni bilo razloga, da se ne bi odzvali vabilu prirediteljev Soče Outdoor festivala in traso preverili še sami. Dobrih 40 kilometrov in približno 1500 višinskih metrov je bil izziv pred nami. Tisto nedeljo je bil dan, kot bi ga sami risali. Narava se je bahala v barvah, sonce je precej grelo, a vendarle ni želelo prekuhavati ducata prešerno razpoloženih nadobudnežev. No, res da je temu pripomogla tudi tehnologija, kajti organizatorji so za to priložnost priskrbeli električna kolesa. Tako v klance, ki jih nikakor ne gre podcenjevati, nismo ravno hlastali za zrakom. Lahko bi se zmrdovali zaradi dobronamerne potuhe, a ne bi bili ravno iskreni, če bi dejali, da nam dodatna pomoč ni prišla na trenutke – še kako – prav.

Štart in cilj trase sta na eni in edini lokaciji, na sotočju rek Tolminke in Soče. Začetek je primeren, da se noge ogrejejo, ko po ravnici poganjamo pedala na makadamu do Gabrij. Tam smo se potem povzpeli na lokalno cesto, tekmovalci pa bodo imeli prihodnje leto čast, da bodo do Kamnega sopihali po tamkajšnjem polju. Potem pa je lahkotnosti za lep čas konec.

V klanec proti Krnu bodo sopihali tudi najbolj pripravljeni kolesarji. Foto Blaž Močnik

Do vznožja Krna je namreč treba. To pomeni boj brez odpustkov s samim seboj najprej do Vrsnega in potem po tistih kljukah do vasi Krn in planine Kuhinja. Precej smo bili veseli gostoljubja v tamkajšnji koči, ki je dobila še dokaj svež prizidek. Notranjost je vrhunska, ostala ponudba pa tudi. Od tam asfaltne podlage ni več. Proti planini Pretovč vodi namreč gozdna cesta, ki se mestoma postavi pokonci kot stena.

Moram priznati, da sem se zelo dobro počutil, ko sem sredi enega takih klancev rutinsko pihnil mimo gorskokolesarskega vodnika Matica Klajnščka, športnika po duši, himalajca. Tokrat malce zariplega športnika. Morebiti bi bilo dobro priznati tudi, da on pomoči baterije vendarle ni imel.

Želja organizatorjev je, da bi v prihodnjih nekaj letih na gorskokolesarski maraton uspeli privabiti med 500 in tisoč tekmovalcev.

Če bi se kdo rad preizkusil na trasi, a ni ravno najbolj prepričan, kako bi se izziva lotil, je Matic pravi naslov za pomoč. “Trasa je primerna za zelo širok krog kolesarjev, saj je precej univerzalna. Le začetniki se zaradi dolžine in višine ter spustov morebiti tukaj ne bi znašli. Srednje in dobro pripravljeni rekreativci pa bodo uživali, sploh zahtevni kolesarji za gorkokolesarske maratone,” pravi.

Sobivanje pohodnikov in gorskih kolesarjev ni več vprašljivo. Foto Blaž Močnik

Tu in tam je bilo treba s kolesa sestopiti, da bi se izognili kakšni buški ali modrici. Tu in tam smo pozdravili pohodnike, ki so si z nami delili pot. Pohodniki in kolesarji na istem mestu so že nekaj časa realnost. “Če so poti dobro označene in za kolesarje dobro izbrane, če je dovolj obzirnosti in dobre volje, potem sobivanje sploh ni problem,” trdi prvi mož Planinske zveze Slovenije Jože Rovan: “Na PZS smo določili kriterije, po katerih planinske poti razglasimo za dvonamenske. Primerne so poti, ki so dovolj široke in niso prestrme. Zakonodaja se sicer izredno počasi spreminja. Zavedanje kolesarjev in planincev, da smo vsi uporabniki istega prostora, pa dobro napreduje.”

Ko končno iz gozda pogledamo prosto proti nebu na cesti, ki vodi iz Zatolmina, je najhuje za nami. Ves trud pa bo vsak čas izjemno bogato poplačan. Kmalu se namreč spustimo proti planini Medrje, kjer vam bo ne glede na fizično kondicijo vzelo sapo. Zaradi tamkajšnjih razgledov. Celotna veriga tolminsko-bohinjskih hribov je na dlani, na levi strani pa se razkazuje mogočni Rdeči rob, ki zaključuje krnsko pogorje.

Pod rdečim robom. Foto Blaž Močnik

Nato bo čas za daljši spust. Res da je za nevešče spustaše to še najmanj prijetno opravilo, toda podlaga utrjenih poti je večinoma dovolj dobra, da kar lepo šumi okoli ušes. Na nekaterih odsekih je kolesarjenje tudi za neizkušene čisti užitek. In spet bo trud bogato poplačan. Prispemo namreč do cerkvice Sv. Duha v Javorci, ki je brez primerjave najlepši spomenik Posočja zaradi simbolne vrednosti in tragične zgodovine. Vsakič in vsakogar se dotakne!

Pred verigo tolminsko-bohinjskih gora. Foto Blaž Močnik

S kratkim spustom do pološke planine je tehničnih kolesarskih izzivov dovolj. Ostaja le še nekaj kilometrski sprint do Tolmina nazaj na sotočje. Tokrat smo prav v miru podoživeli traso, ki bo odslej tekmovalna proga ali pa urejena ter označena gorskokolesarska pot za vse, ki radi doživijo nekaj več. Nekaj več odslej lahko pričakujejo tudi prireditelji Soče Outdoor festivala.

“Kolesarjenje je bilo za nas od začetka glavna aktivnost, a je zaradi zapletov pri organizaciji kolesarskega maratona tek prevladal. Festival lahko zdaj za en dan podaljšamo. Infrastruktura je postavljena, pridobimo lahko nov segment tekmovalcev in partnerjev,” je povedal soorganizator festivala Jan Klavora.

Ena in edina cerkev Sv. Duha v Javorci. Foto: Blaž Močnik

Mimogrede, letošnja izvedba Soča Outdoor je pač zaradi koronavirusa odpadla, lani pa se je tekmovanja udeležilo 1800 tekmovalcev in 4000 drugih obiskovalcev. Želja organizatorjev je, da bi v prihodnjih nekaj letih na gorskokolesarski maraton uspeli privabiti med 500 in tisoč tekmovalcev.

Kaj bi torej to prineslo posoškemu turizmu? Posočje je v definiciji vodilna outdoor destinacija v Sloveniji, zato Soča Outdoor festival prispeva k ugledu, promociji in kakovosti doživetij v dolini, pravi direktor turističnega zavoda Dolina Soče Janko Humar: “Po drugi strani je spodbuda za razvoj programov in za rast kakovosti na tem področju, kjer je treba biti vsako leto malce boljši in se še bolj truditi. Takšne ponudbe je daleč premalo. Z vidika urejenosti in infrastrukture imamo še vedno veliko neizkoriščenega potenciala. Je pa urejanje takšnih poti zelo zapleteno zaradi naravovarstvenih vidikov, ki pa so potrebni, in lastniških razmerij. Toda prav ta trasa je dokaz, da se lahko s pravim pristopom in konsenzom stvari premakne naprej.”