Življenje je vsake toliko čudno in presenetljivo! Zgodijo se taka srečanja, da naenkrat svet postane en sam in čutiš, da je v resnici vse blizu. Ko sem spoznala profesorja Črtomirja Mihlja, sem bila presenečena, ker je poznal Benečijo, in prav Benečija je naju zbližala.
Črtomir Mihelj je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani do lanskega leta, ko je šel v penzijo. Učil je Projektiranje, jaz pa sem ga srečala v prvem letniku, ko je poučeval predmet Predstavitvene tehnihe, to je nekakšen uvod v arhitekturno projektiranje, razmišljanje in risanje.
Vsi iz moje skupine se dobro spomnimo tega, kar nam je Mihelj vedno govoril: da je arhitekt najprej intelektualec, da mora poznati književnost, umetnost, politiko, grafiko, glasbo; pravil nam je, da bi se morali navaditi hoditi tudi v opero. Stvari nam je razložil tako navdušeno, da se spomnimo vseh besed, vseh nasvetov in, ko smo ga srečevali na hodnikih, smo se vsi vedno z veseljem ustavili in se pogovarjali z njim. Je tudi zelo radodaren človek. Ko je pospravil kabinet, da bi šel v pokoj, nam je podaril knjige, revije, fotografije, članke. potres1
Med njimi je bila tudi stara številka Novega Matajurja in mi jo je takoj pokazal. V njej je bil članek, ki ga je on napisal o smrti Jožeta Kregarja, arhitekta s katerim je po potresu leta 1976 prišel v Benečijo. Takoj se je v moji glavi porodila ideja o intervjuju o Benečiji in o potresu.
Leto kasneje, končno, sva se s profesorjem Mihljem dobila v Kosezah, na drugi strani Ljubljane. Prišla sem do tja peš čez Rožnik in se mi je zdelo, da hodim po poteh, ki tečejo skozi naše gozdove. Pogovarjala sva se dve uri ne samo o potresu in o delu v Benečiji, a predvsem o ljudeh, ki jih je srečal, o dogodkih, ki so se mu močno vtisnili v spomin in vsake toliko tudi o jeziku, narečjih, politiki, fakulteti in umetnosti.
Tisto, kar je pri vsakem stavku poudarjal, pa je bilo predvsem, koliko je bila zanj pomembna izkušnja v Benečiji tudi za kasnejše arhitekturno delo. Mislim, da se iz njegovih besed lepo razberejo entuziazem, energija in veselje, ki povezujejo del njegovega življenja z Benečijo.
Zakaj ste po potresu leta 1976 prišli iz Ljubljane v Benečijo?
“Zaradi tega ker takrat v Italiji ni bilo razvito potresno inženirstvo in se s tem še niso ukvarjali. Najprej je prišla zahteva po tehnični pomoči in za to je poskrbel ZRMK (Inštitut za raziskavo materialov in konstrukcij): oni so tam pokazali svojo tehnologijo, ki so jo Italijani zelo hitro sprejeli in svoje ekipe usposobili, da so lahko šle na teren. Potem se je pokazala potreba še po arhitektih, ki bi prenovili stare stavbe, ne da bi poškodovali urbanega tkiva, stavbnega tkiva itd. Takratni direktor podjetja Slovenija Projekt Vekoslav Jakopič, ki je bil arhitekt in je študiral v Pragi, je vprašal svojega uslužbenca Jožeta Kregarja, arhitekta, če bi šel v Benečijo. On je vprašal še kolega statika Ivana Snoja, če bi se mu pridružil. Kregar je menil, da bi potrebovali še enega arhitekta in se je spomnil name, ki sem bil 25 let mlajši. Šli smo za tri ali štiri mesece v Benečijo!”
Kje ste živeli in delali?
“Ko smo prišli v Benečijo, nas je sprejel Firmino Marinig, ki je bil takrat zadolžen za popotresno obnovo. Še ni bil župan, bil je samo predstavnik socialistične stranke.
V Ažli so nam pokazali hišo, ki je bila poškodovana od potresa, in nam predlagali, da bi imeli tam svoj ‘ufficio tecnico’, so rekli, tehnično pisarno. Mi smo v njej začeli delati takoj, že prvi dan. Stanovali smo pri družini Vodopivec, Bevilacqua v Klenjah.
Nekega večera smo šli spat in jaz nikakor nisem mogel zaspati. Ob štirih zjutraj je tako streslo, da je zmanjkalo elektrike, omara in postelja sta se premaknili. Šel sem k njima (Kregarju in Snoju) v sobo in rekel: “Jože, potres je! Kaj je z našo hišo, z našim ufficio tecnico?”. Naša tehnična pisarna se je podrla, a že dan prej je Jože predlagal, da se preselimo k Vodopivcu. In seveda smo se! “Ja, kje pa je Ivo (statik)?” sem vprašal. Ležal je v postelji pokrit z deko čez glavo!! Take zgodbice so bile… Ljudje pa so bili zelo prizadevni, najbolj Firmino Marinig in en gospod Zufferli, tudi iz Ažle. V Ažli smo imeli tudi našo gostilno, ki jo je vodila gospa s svojim sinom, ki se je vrnil iz Kanade. Moram reči, da so ljudje govorili slovensko, vsi, brez izjeme. In to je bilo res fantastično. Torej smo tudi vnesli malo, kako bi rekel, buditeljskega duha, spodbudo, da ne pozabiš svojega lastnega jezika. Špetrski župnik je bil Furlan in stare gospe so pripovedovale, da so se kot otroci skupaj igrali in da je znal slovensko. S prihodom fašizma je pozabil slovenščino in po drugi svetovni vojni ni hotel govoriti slovensko. Ampak, ko je pa prišel prosit, da mu popravimo cerkev in hišo, je pa po slovensko vendarle spregovoril! Saj to so v glavnem  politične zmede, ki uničujejo prijateljstvo in drugo…
Probleme z jezikom imamo tudi v Sloveniji, veste? Zelo malo ljudi govori knjižni jezik: preveč je poudarka na narečju. Ampak to je kolonizacijska politika. Italijani in Avstrijci so spodbujali narečno govorico samo zato, da se je razlikovala od knjižne slovenščine. Če izgubiš knjižni jezik, zgubiš državo.”
Kje ste delali?
“Predvsem v Ažli. Moja prva stranka je bil Luigi Bordon, dobro se ga spomnim. Imel je tako poškodovano hišo, da so ga potem preselili v kontejner, ki je bil prvi v vrsti kontejnerjev. Zato so ga klicali ‘capotreno’, vlakovodja! Njegovo hišo smo prvo izmerili in zanjo narisali adaptacijo. Potem smo delali še v Topolovem, v Bijačah, v Barnasu. Tam je bil en mlad mož, Franco Borghese: njegovo hišo so kot vzorčni projekt popravili tehniki iz Zrmk-ja. In ko je bil, 15. septembra, nov potres, njegova hiša ni imela niti ene razpoke. To je bil tehnični projekt. Mi pa smo delali tako, da smo tlorise posodobili, da so ljudje dobili kopalnice, kuhinje, vse tisto, kar je bilo takrat moderno. Tudi Dežela je to podpirala. Spomnim se, da so nekateri Benečani prišli iz Belgije, kjer so delali v rudnikih, da bi popravili hiše. Eden je prišel do nas in nam rekel: “Sem paršu iz Belgije in hočem, za dobruoto, de mi postrojite hišo”. Pa smo jo postrojili! Rekel je še:“Naredite mi moderno hišo” in je bil sam, brez družine, star 85 let, hotel pa je imeti moderno hišo!”
Kako ste risali projekte?
“Delali smo tako: eden je risal skice, dva sva pa merila. Eden je odčitaval, to je bil običajno arhitekt, medtem ko je gradbenik samo držal meter. Drugi arhitekt pa je risal skico. Projekte smo delali v merilu 1:100, kar je bilo pri nas neobičajno, ker smo vedno delali v merilu 1:50. Snoj (statik) je za vse projekte naredil statično obnovo in ti projekti so šli potem v firmo Benedil, kjer so dobili žig in šli direktno v izdelavo. Kar se tega tiče, je bila takrat Italija zelo dobro organizirana.
V hišah, kjer smo delali, smo najprej začeli meriti in to iz podstrešja, ker je najbolj čisto in dobiš obris stavbe. Potem smo šli etažo nižje in na koncu smo te risbe uskladili v eni sobi od hiše. Risali smo vse doma, pri Vodopivcih.”
Se spomnite, koga ste spoznali?
“Veliko ljudi smo takrat srečali: Viljema Černa, dva župnika, Antona Birtiča in še enega iz Dreke. Najbolj pa me je zabaval Pasquale Gujon, širok človek, ki ga je zanimal samo človek, nič drugega. Rjava majica, črne hlače in stalno je imel cigareto v ustih in kadil.
Potem je bila tu Bruna Dorbolò: takrat se je pojavila in se je po potresu začela ukvarjati s politiko. Včasih smo šli večerjat v gostilno v Podbonescu. Potem je bil v Klenji še en možiček, čigar imena se ne spomnim. Včasih je prižgal ognjišče in skuhal polento. Tudi Simonittija smo spoznali. On nas je prišel obiskat. Takrat je bil star 55 let. Ko je imel čas, nas je prišel gledat. Imel je takrat veliko dela v biroju v Vidnu. Potem pa je bil še Izidor Predan, Dorič: on nam je pripovedoval vse sorte zgodb, peljal nas je tudi na uredništvo Novega Matajurja. Potem sem z urednico Iole Namor velikokrat govoril po telefonu, ker sem organiziral izlete za našo osnovno šolo, da bi šli v Benečijo. Oni so obiskali dvojezično šolo… Veste, ko sem bil jaz majhen, smo se zelo veliko pogovarjali o Slovencih za mejo, morali smo znati dve, tri pesmice iz Rezije, iz Benečije, iz Gorice, Trsta, Koroške…
Učitelji slovenščine so nam tako živo predavali, da smo prav uživali v tem. Tudi z ljudskimi pripovedmi, ki jih danes nihče ne pozna. Jaz pravim, da je treba negovati narečni jezik, ga študirati, zapisovati, zbirati etnološko gradivo… Govoriti pa je treba knjižni jezik, toda jaz bi priporočal, z narečno melodijo. Melodije so fantastične… vsako narečje v Sloveniji ima svojo melodijo in bi jo bilo treba negovati, da ne bi spoznali narečja po neki popačeni italijanski ali nemški besedi, pač pa po melodiji jezika. To mislim, da zdaj slavisti pri nas slabo razumejo…”
Kako je bilo v Topolovem? Kakšno je bilo vzdušje v vasi, ki je bila tako blizu meje?
“Enkrat smo se zgubili v gozdu, smo šli celo po nekih italijanskih vojaških poteh, in smo si rekli: “Zdaj nas še kakšna patrulja dobi in smo mrzli!”. Ampak vse smo fotografirali, vse smo risali, vse smo merili, nihče nam ni nič rekel. Mislim, da smo v Topolovem popravili tri hiše. Pogovorili smo se z lastnikom, povedali smo mu, da je želja deželne vlade, da se hiše modernizirajo. Vprašali smo, koliko ljudi bo v hiši stanovalo, kaj bi radi imeli, kakšen program, eno kopalnico, dve kopalnici, zunanjo kuhinjo, notranjo… Tisti vonj še zdaj čutim… po zeliščih. Ko so gospe kuhale in pripravljale špagete, je vedno dišalo, ali pa ko so pekle meso, vedno je dišalo…”
Ste opazili politične napetosti?
“Nas so vabile na večerje vse politične stranke, kar jih je bilo: od komunistov do krščanskih demokratov, kot je bil Zufferli. Ena lepa gospodična je bila šefica komunistov, iz Vidna, ne iz Benečije, in sta se čisto normalno razumela: ona je jedla tiste klobase, ki jih je Zufferli pekel, tako kot mi. Sploh ni bilo nobenega političnega trenja: mislim, da so se zaradi potresa strasti umirile, celo poveljnik karabinjerjev je prišel k nam in se z nami družil, ne da bi rekel besede. Res je bilo vse odprto. Ne vem, kako je bilo kasneje, ampak takrat vem, da je italijanska carina odprla meje in so vsi šli stran. Mi smo pa les vozili v Italijo, da bi gradili hišice na Matajurju.”
Vida Rucli