Kobariški muzej bo še naprej predstavljal avtentične zgodbe protagonistov soške fronte

Kobariški muzej letos praznuje 30 let delovanja, a bo imel ob okrogli obletnici zaradi koronavirusa zgolj polovični povprečni obisk. Namesto leto praznovanja, ki bi se moralo nedavno zaključiti s slavnostno akademijo, bo v prvi vrsti leto z negativnim poslovnim izplenom. Toda muzej vseeno deluje stabilno in dejavnosti v skrbi za dediščino soške fronte opravlja skorajda nemoteno, četudi ima v tem trenutku drugič v tem letu zaprta vrata za javnost. Ob obletnici smo se pogovarjali z direktorjem Martinom Šolarjem.

Kako je koronavirus zaznamoval leto v pregovorno najbolj obiskanem slovenskem muzeju, ki pa je življenjsko odvisen od pobrane vstopnine?

Kobariški muzej sodi med najbolj obiskane slovenske muzeje – v zadnjih letih beležimo okrog 60.000 obiskovalcev na leto. Ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne 2018 smo našteli skupaj kar 65.500 obiskovalcev, lani je bil obisk pričakovano nekaj manjši. Leto 2020 smo začeli optimistično, z obsežnim programom praznovanja, pa tudi prva dva meseca leta sta bila na ravni rekordnega leta 2018 oziroma celo boljša kot leta 2019.
Že februarja smo zaradi pojava nalezljive bolezni COVID 19 v Italiji zaznali odpovedi italijanskih skupin, obisk se je v začetku marca skoraj povsem zaustavil, od 13. marca pa do 30. aprila 2020 je bil muzej zaradi epidemije kar 50 dni zaprt – najdlje v 30-letni zgodovini. Kobariški muzej smo odprli takoj, ko je bilo to mogoče. Obiskovalci so se maja in junija postopoma in seveda v manjšem številu vrnili. V spomladanski sezoni smo zaradi zaprtega muzeja in epidemije izgubili vse slovenske in italijanske skupine, v šestih mesecih smo zato zabeležili dobrih 4000 obiskovalcev, kar je bilo le 20 odstotkov lanske realizacije. Po 1. maju smo muzej spet odprli, obiskovalci so se pričeli vračati in poleti je bilo število obiskovalcev muzeja skoraj enako kot v preteklem letu. Zelo dober je bil obisk tudi septembra. Šole so se odzvale, pa vendarle vsaj za pol slabše kot sicer, čeprav smo zagotavljali vse zahtevane zdravstveno varstvene ukrepe. Z rastjo okuženih s korona virusom je oktobra obisk zelo upadel, od 24. oktobra dalje je muzej skladno z vladnim odlokom spet zaprt. Ustavili smo na številki 30.000 obiskovalcev, še septembra smo računali, da bomo letos vseeno dosegli okoli 35.000 obiskovalcev. Realno torej ocenjujemo, da bomo v letošnjem korona letu realizirali polovico povprečnega letnega obiska. V letošnjem letu smo že spomladi odpovedali nekatere načrtovane naložbe, poslovali smo skrajno racionalno, tudi ukrepi države za ohranjanje delovnih mest bodo delno ublažili finančne posledice letošnjega leta.

Martin Šolar vodi muzej od leta 2018. Foto: Blaž Močnik

Je to najtežje obdobje muzeja od nastanka?
Glede števila obiskovalcev je bilo slabše le na samem začetku, tudi v času velike gospodarske krize pred slabimi 10 leti se je obisk gibal med 45.000 in 50.000 ljudi na leto. 30 let je dolga doba in težko je reči, kaj in kdaj je bilo najtežje – gradnja in postavitev zbirke na začetku, organizacijska struktura, potres in popotresna obnova, gospodarska kriza, korona kriza … V življenju je že tako, da se težki trenutki izmenjujejo z dobrimi in uspešnimi. Uspešnih let oziroma obdobij je bilo več kot kriznih, Kobariški muzej je vedno posloval dobro in tudi varčno, zato zaenkrat težav pri poslovanju ni, v letošnjem letu pa vseeno pričakujemo negativni poslovni rezultat.

Kako ste se pripravili na aktualni izziv časa z virusom, če se bo negotovost nadaljevala? Nenazadnje nagovarjate množice, kjer je medsebojnih stikov več kot običajno.
Res je – nagovarjamo množice. Poleti, ko smo imeli res dober obisk, nismo beležili niti enega primera okužbe. Seveda smo ves čas, odkar je bil muzej maja ponovno odprt, zagotavljali vse priporočene zdravstveno varstvene ukrepe. Poseben izziv so bile šole, ki so imele svoje dodatne zahteve – ločevanje skupin, ne-mešanje skupin z različnih šol, manjše skupine. Vse to smo uspeli zagotoviti tudi z več vodniki in bili smo uspešni. Nihče od naših zaposlenih ali vodičev ni bil okužen, prav tako nimamo informacij, da bi v tistem času kakršnakoli okužba izhajala iz našega muzeja.
Trenutno je muzej spet zaprt. Ko bo možno, ga bomo takoj spet odprli ob upoštevanju vseh navodil. Enako smo to storili tudi pomladi, saj vemo, da ob ponovnem odprtju ne bomo takoj imeli velikih množic. Potem se bomo pa sproti prilagajali stanju, omejevali obisk, če bo treba in seveda zagotavljali predpisane ukrepe. Ne razmišljamo, da bi muzej ostal zaprt.

Vrata Kobariškega muzeja bo v bližnji prihodnosti prestopilo dva milijona obiskovalcev

Kaj ste načrtovali s slavnostno akademijo skupaj s fundacijo Poti miru? Je akademija preložena?

Kobariški muzej v letu 2020 praznuje 30 let od ustanovitve, sestrska Fundacija Poti miru pa 20 let. Skupaj smo načrtovali vrsto dogodkov v letošnjem letu, ki pa jih je razen redkih izjem “odplaknila” korona kriza. Kot osrednji dogodek smo 23. oktobra načrtovali slavnostno akademijo, za osrednjega govornika je bil povabljen predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša, ki je udeležbo tudi potrdil. Pridobili smo že vsa soglasja vključno NIJZ, načrtovali smo lepo slovesnost s kulturnim programom. Z akademijo smo želeli javnost, stroko in politiko ter medije spomniti na pomen ohranjanja dediščine soške fronte in predvsem na vlogo obeh ustanov, ki sta vendarle vodilni in na nek način tudi edini, ki se celovito ukvarjata z dediščino prve svetovne vojne pri nas.

Osebno sem vedno optimist, zato pravimo, da prireditve niso odpovedane, ampak prestavljene. Če bo slavnostno akademijo možno glede na stanje s koronavirusom izvesti do začetka pomladi, bomo to vsekakor izvedli.

Tri desetletja Kobariški muzej odstira vse plati soške fronte z vseh zornih kotov. Kaj vse še lahko prikažete, obrazložite novega?

Nova občasna razstava 29 mesecev bojev ob Soči prvič celovito in kronološko prikazuje vzroke za 1. svetovno vojno in razloge za odprtje nove fronte tu ob Soči leta 1915. Sledi prikaz vseh 12 bitk in zaključek soške fronte s posledicami po koncu vojne. Posebej za manj podučene obiskovalce in šole je taka predstavitev izjemno dobrodošla. Sicer bo Kobariški muzej nadaljeval s svojim delom in predstavitvami avtentičnih zgodb protagonistov soške fronte. Te zgodbe, ki jih skozi svojstvene pripovedi obiskovalcem podajajo naši izjemni vodniki, so in bodo tudi še v bodoče naša primerjalna prednost in adut za dober obisk.

V kakšno smer se bo razvijal Kobariški muzej v naslednjih desetletjih? Kako se zgodba soške fronte lahko nadgradi tudi v strokovnem smislu v sodelovanju s fundacijo in drugimi ustanovami?

Kobariški muzej je bil ne le ustanova za ohranjanje dediščine soške fronte, temveč je bil vse od začetka tudi gonilo idej in razvoja kulturne dediščine v Kobaridu ter razvoja te vojne dediščine kot pomembnega turističnega produkta v dolini Soče. Z ustanovitvijo Fundacije Poti miru, s širšim zavedanjem drugih ustanov, kot so Posoški razvojni center, občina Kobarid in zavod Dolina Soče, se ta širša vloga Kobariškega muzeja delno oži dejansko v delovanje muzeja in njegovo turistično ponudbo. Načrtujemo postopno digitalizacijo stalne razstave, pripravljamo avdio-vizualne predstavitve vključno s 360 stopinjskim virtualnim ogledom muzeja, bolj se moramo prilagoditi šolskim učnim načrtom. Sam vidim muzej po eni strani kot pomembno strokovno ustanovo za ohranjanje dediščine soške fronte, še mnogo bolj pa muzej vidim kot vodilnega turističnega ponudnika za kulturno dediščino v dolini Soče. Prvi naravni partner in zaveznik pa je in bo ostala Fundacija Poti miru.

Kaj bi območju prinesel vpis Poti miru na Unescov seznam svetovne dediščine?

Fundacija Poti miru se skupaj s partnerji prizadeva za vpis dediščine prve svetovne vojne na svetoven in evropske sezname. V lanskem letu je bil tudi ob podpori občin pripravljen zelo obsežen tehnični del Unescovega poskusnega dosjeja. Poskuša se slediti ICOMOS mednarodni ekspertni skupini, ki raziskuje možnosti vpisa  vojne dediščine 20. stoletja na svetovni seznam, saj je od njihovih ugotovitev odvisen razvoj nominacije. Vodilno vlogo pri tem ima seveda Fundacija Poti miru, ki skrbi za nepremično dediščino soške fronte, medtem ko je Kobariški muzej odgovoren za premično ter nesnovno dediščino. Po mojem mnenju je vpis Poti miru na Unescov seznam svetovne dediščine priložnost, odgovornost in obveza tudi za državo, da pristopi k sistemskemu in trajnemu financiranju ohranjanja dediščine 1. svetovne vojne v Sloveniji.

 

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.