dobova1Več kot 135 tisoč migrantov, ki je v nekaj več kot dveh tednih od začetka drugega begunskega vala sredi oktobra vstopilo v Slovenijo; več kot tisoč ljudi na vlakih s približno desetimi (tudi manj) vagoni; skoraj dvesto prošenj za azil v Sloveniji, od katerih jih je ena četrtina neposredna posledica begunske krize; na tisoče ljudi po poljih, v šotoriščih in drugih sprejemnih centrih po državi… Take številke smo v zadnjem obdobju navajeni brati v člankih o begunski problematiki v Sloveniji oziroma trumi ljudi, v največji meri iz Afganistana in Sirije, ki se po tako imenovani balkanski poti odpravljajo proti severozahodu, da bi dosegli prostor, kjer bi lahko živeli v miru in brez strahu, daleč od doma, vojne vihre in nasilja, stanja, za katero niso krivi in nad katerim nimajo nobenega vpliva. Gole in hladne številke, ki sicer dajejo občutek o razsežnosti in resnosti problematike, pa vendar še vedno omogočajo, da odmisliš razmere, v katerih živijo prebežniki, ki so v zadnjih tednih prestopili slovensko-hrvaško mejo v Posavju, na območju Brežic, Dobove in Rigonc.
Neposreden stik je nekaj povsem drugega, pa čeprav so se razmere, ko smo se prejšnji teden odpravili v Posavje, na videz nekoliko umirjale: vas Rigonce so begunci že zapustili, center v Brežicah (občina ima nekaj več kot 24 tisoč prebivalcev)  so postopoma praznili, v Dobovo pa so prebežniki prihajali s posebnimi vlaki, tako da jih policisti in vojaki niso več lovili po poljih. V Brežicah so bile ceste skoraj prazne, podobno je bilo v Dobovi, dokler se nismo približali železniški postaji, kjer je število policijskih avtomobilov in kombijev dajalo slutiti, da gre za neko izredno stanje. Sprejemni center pri nekdanji tovarni Beti ni bil daleč. Tja in v šotorišče pri Livarni so usmerjali begunce, jim prisrbeli nekaj hrane in zdravstveno osrkbo, dokler jih niso odpeljali proti avstrijski meji. Za ograjami mladi in stari, veliko majhnih otrok, saj so svoje domove zapustile cele družine.
Pretresljiv pa je bil še posebno pogled na več kot tisočglavo množico ljudi, ki se je pripeljala s posebnim vlakom, za katerega si je bilo nemogoče predstavljati, da bi bilo na njem prostora za toliko potnikov: prizor je spominjal na tiste, ki so prikazovali prihod vlakov v koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno. Begunce je pričakalo približno sedemdeset policistov in vojakov v bojni opremi, ki jih je počasi spuščalo z vlaka in postavljalo v vrsto: kolona, ki ji skoraj ni bilo videti konca, ob vsem tem pa neverjetna tišina, tako da je bilo v bistvu slišati le brnenje stroja lokomotive. Ko se zazreš v obraze ljudi, vidiš v njihovih očeh neizmerno žalost, negotovost, strah… Vsemu temu slediš skoraj z občutkom krivde, da vse to fotografiraš, pa vendar z zavestjo, da je tudi poročanje o tem lahko način za senzibiliziranje javnosti, kjer pa je na žalost primerov nestrpnosti do beguncev vedno več.
Težko je pozabiti na oči ljudi v koloni, tisto tišino in kako te stisne pri srcu, ko na že praznem travniku v bližini zagledaš zapuščene plišaste igračke enega od majhnih otrok.  (tg)

Video posnetek

Fotogalerija