Kobariški župan Marko Matajurc začenja drugo leto vodenja drugega mandata na čelu lokalne skupnosti, ki je poleti osupnila s samostojnim sprejetjem novega odloka o plovbi na reki Soči. Zato župani podporniki čestitajo za odločnost, kritiki pa mu očitajo zaletavost in izključenost iz dialoga. Z njim smo se pogovarjali še o državnih naložbah v cestno in kolesarsko infrastrukturo, o težavah turističnega zavoda in reševanju poletne gneče ob Nadiži. Glede čezmejnih povezav z Benečijo pa ni preveč optimističen.

 

Je možno, da se posoške občine do spomladi poenotite o novem plovbnem režimu glede na to, da ste trenutno z dokumentom nekje v slepi ulici?

Da, nov odlok buri duhove, ampak nič za to. Mi smo veseli, da se je dvignil prah in da lahko začnemo čistiti to področje. Zagovarjamo transparentnost in plačevanje po osebi. Tako, kot je to za turistično takso, na primer. Naj še enkrat povem, da so bili Bovčani vedno vabljeni zraven, ko smo sestavljali nov odlok. Nikoli jih ni bilo, nikoli ni bilo tudi opravičila, zakaj jih ni. Mi smo naposled odlok sprejeli in se ga bomo držali. V prvi obravnavi so ga sprejeli tudi v Tolminu. Če bodo sprejeti še kakšni popravki, jih bomo po hitrem postopku sprejeli tudi mi. Stroške vzdrževanja vstopno izstopnih mest bomo financirali iz skupnega prihodka, neto prihodek pa bomo delili po ključu, ki ga bomo sprejeli.

Zavedamo se, da odloku grozi ustavna presoja. Kar bo pač treba popraviti, bomo popravili, ne bomo pa več dopuščali anomalij, ki so se zdaj dogajale dolga leta.

 

Kritika leti s strani podjetij, ki izvajajo komercialno dejavnost, češ da niso imele nikakršne besede pri sestavi dokumenta. Zakaj jih torej niste povabili?

Nekaj je seveda gospodarska dejavnost, drugo pa ostale dejavnosti. Zavedamo se, da naše odločitve vplivajo na njihovo dejavnost, nočemo pa, da jih dolgoročno bremenijo. Pri predstavitvi osnutka odloka pa so bili zraven tudi predstavniki gospodarskega interesnega združenja raftarjev, res pa ne na samem začetku. Podjetja sama povedo, da se je s plovbo po Soči pred leti zaslužilo več, kot se zdaj. Zato ne vem, zakaj prav ta podjetja zdaj nasprotujejo odloku. Zdaj ne bodo imela več stroškov z dovolilnicami, saj bodo dovolilnice plačevali gosti. Razmišljamo pa, da bomo v bodoče uvedli plačila pavšalov tudi za podjetja. Zdi pa se mi, da nekatere najbolj boli to, da se bo točno vedelo, koliko ljudi je na Soči in tudi podjetja bojo morala prikazati, koliko ljudi prepeljejo. Če bo 200.000 uporabnikov, to pomeni za nas približno dva milijona evrov bruto letnega prihodka. Predstavljajte si, kaj to pomeni za vstopno-izstopna mesta, ki zdaj ne dosegajo minimalnih kriterijev, kaj šele kriterijev, ki bi bili zgled celemu svetu. Želimo torej, da se drugi zgledujejo po nas, ne pa, da gledamo, kako imajo drugje urejeno. Očitali so nam, da gre za inkasantski odlok. Da, želimo zaslužiti, ampak zaslužek bomo dali lokalnim ljudem in gostom skozi izboljšave na vseh področjih. Kritizirajo zgolj tisti, ki se bojijo transparentnosti. Glede na ceno dovolilnice pa lahko rečem zgolj to, da je deset evrov povsem enako kot tri evre pred desetimi leti.

Veliko slabe volje je tudi glede delovanje skupnega turističnega zavoda, ki izgublja ugled zaradi težav s financiranjem in še čim. Zadnja dva direktorja sta odstopila, govorilo se je celo o razhodu z Bovcem. Se bodo občine ustanoviteljice pogledale v ogledalo?

Turistični zavod mora obstajati še naprej, mora pa iti v pravo smer. Dvigniti moramo raven turizma, ki še ni tam, kjer želimo. Tu pa rabimo zavod, saj nikoli ne bomo mogli govoriti o butičnem turizmu, če bo delal vsak po svoje.

 

Pa ni za to bolje, če zavod deluje stabilno?

Seveda. Ampak morata za to stroka in politika delovati z roko v roki, osebni interesi pa ne smejo prevladati. Da, zavod je v nekih težavah, ampak jih moramo odpraviti.

 

S strategijo oziroma odlokom želite ublažiti turistični pritisk ob Nadiži. Je to še možno?

Treba je postaviti smernice, ki se jih moramo vsi držati. Demokracijo ljudje beremo tako, da lahko vsak počne, kar hoče. To je napaka. Vsi se moramo prilagoditi, da je turizem znosen in ni preveč obremenjujoč ne za naravo ne za ljudi. Odlok zajema tudi varnostne smernice, ki jih bomo počasi vpeljali. Obstajajo pa že pritiski, ker si nekateri želijo lastiti nek prostor po svoje. Vsaka sprememba je stres, pa četudi stvari izboljšuje.

 

Najbolj ozko grlo glavne ceste povezave med Kobaridom in Bovcem se bo do poletja odpravilo, načrti za južno obvoznico so pripravljeni, prav tako za kolesarske steze proti Robiču. Letošnja katastrofalna neurja so državne načrte bržkone vrgla v koš. Kaj si obetate?

Pri gradnji viadukta pogrešamo večjo intenziteto del, ampak bomo potrpeli. Razbremenilna cesta oziroma obvoznica pa je prešla recenzijo in načrt je potrjen. Res je, da so se finančni tokovi že preusmerili za sanacijo poplavljenih območij, zato pogodbe z državo nismo podpisali in stvari zdaj stojijo. Žal nimamo odgovora, kdaj se bo projekt premaknil naprej. Želimo, da bi bilo to čim prej, saj je to povezano s preureditvijo kobariškega trga v cono za pešce.

Hkrati si prizadevamo postati kolesarska destinacija, kolesarska povezava pa je pomembna tudi za ljudi v tem obmejnem prostoru. Na italijanski stran naj bi prišla do mejnega prehoda predvidoma leta 2025. Pri nas pa se ljudi zatika od Robiča do mejnega prehoda. Če država tega zaradi naravovarstvenih problemov ne more izpeljati, je precej žalostno.

 

Stanovanjska politika je bila pomemben del vaše volilne kampanje. Obljube so bile velike, kaj pa je uresničenega?

Naša stanovanjska strategija je dobra. V novi soseski Svino pričakujemo zgolj še soglasje vodarjev, kjer je problem poplavno območje. To bomo uredili. Pripravljamo načrte kanalizacije in vodovodnega sistema. Govorimo o 39 novogradnjah na občinskih parcelah in mogoče do 15 novogradnjah na zasebnih zemljiščih. Naslednje leto bomo začeli tudi z gradnjo bloka z devetimi stanovanji, dve ali tri bo odkupila občina. Parcele pa so na voljo mladim družinam v Breginjskem kotu po ceni 15 evrov na kvadratni meter. Nekaj zanimanja je tudi tukaj.

Večja občinska naložba je center gradnja centra za zaščito in reševanje. Bo streha dovolj velika za vse službe?

Varnost je za zdravjem najbolj pomembna. Center bo na voljo vsem operativnim službam zaščite in reševanja. Tudi skupina za reševanje iz divjih voda bo dobila svoje prostore, če bo imela naslov v Kobaridu. Računamo, da bomo center otvorili v prvi polovici leta 2025. Za to smo zagotovili lasten denar, pridobili pa tudi sredstva iz naslova popotresne obnove. Govorimo o 1,3 milijona evrov, ki jih bo morala država dati tako ali drugače. Pričakujemo tudi finančno pomoč ministrstva za obrambo, saj govorimo tudi o njihovih službah. Predvideni so tudi prostori za gorske reševalce, a se zapleta pri izplačilu sorazmernega deleža države. Smo v pogovorih, toda če država za ta namen ne bo namenila denarja, bodo gorski reševalci ostali v zabojnikih.

 

Z rojaki na drugi strani meje sodelujete vzorno, a vendarle vse ostaja bolj ali manj na družabni ravni. Zakaj ne dosežemo gospodarsko razvojnega preboja v tem obmejnem prostoru?

Žal na tem področju ne vidim velikih premikov. Lahko rečemo, da država premalo razume življenje ob meji in premalo posluša lokalne župane. Kobariška občina ima najbolj široko odprta vrata po dolini Nadiže, prek Breginjskega kota in Matajurja v Benečijo. Res je, da se veliko srečujemo, a politika prej zavira kot spodbuja naše pobude. Predvsem italijanska politika ne pokaže velikega zanimanja za sodelovanje. Preveč je birokracije, premalo gospodarskih potez. Razvoj bi po mojem najhitreje dosegli skozi turizem, kolesarsko potjo, ki bi takoj povezala ljudi. Poudaril sem že, da bomo v Kobaridu delili letake, če jih prinesejo iz Benečije ali Rezije.