Mariborski dnevnik Večer sodi med osrednje slovenske medije, ki jim nekako še uspeva ohranjati nacionalno noto. Čas epidemije je krizo tiskanih medijev še bolj poglobil in naredil uslugo politiki, ki želi kritično misel pri nas utišati za vsako ceno. Matija Stepišnik je odgovorni urednik Večera od pomladi 2017, z njim pa smo se v Posočju pogovarjali o izzivu časa za novinarstvo, o političnih diskreditacijah in glasu manjšin.

Ali je epidemija koronavirusne bolezni tiskane medije prizadela huje kot gospodarska kriza po letu 2008?

Za razliko od krize 2008 je kriza prišla nenadno, čez noč. Velikih pričakovanj, kaj se bo zgodilo, ni bilo ne na ravni države in seveda ne na ravni medijskega trga. Ko se je začela spirala virusa zavijati, se je zgodil »lockdown«. V nekaj dneh smo morali popolnoma spremeniti delovne procese, razseliti redakcijo in uvesti delo od doma. Vseeno Večerov kolektiv še vedno šteje 60 članov, novinarjev, kar je za slovenske razmere še vedno velika novinarska ekipa. Kar je veliko hujše in veliko bolj daljnosežno, pa je to, da so se v nekaj tednih razgalile posledice hudega finančnega krča. Številna podjetja, javne institucije, gostilne, restavracije, bari so odjavili časnik – lokali zaradi uredbe vlade še danes ne smejo razpolagati s tiskovino. Velika podjetja, veliki oglaševalci pri nas – banke, zavarovalnice, avtomobilisti, veliki trgovci – so v prvih ukrepih začeli rezati marketinške aktivnosti. Takoj je bilo treba narediti rebalans poslovnega načrta, ki je prilagojen bistveno znižanim prihodkom do konca leta 2020.

Pa je bil udarec samo eden? Z epidemijo je v Sloveniji prišla tudi nova vlada, ki je medijem izrazito nenaklonjena in zelo napadalna. Nekoga, ki je praktično na tleh, je seveda laže brcati naprej, kajne?

Mislim, da je aktualna vladna ekipa – tu predvsem mislim na največjo vladno stranko, ki je znana po izrazito odklonilnih stališčih do medijev, ki že leta demonizira slovensko novinarstvo, ga diskreditira in poskuša prikazati kot del nekega nekdanjega režima, kar seveda absolutno ne drži – epidemijo izkoristila za to, da ni sprejela niti enega proaktivnega ukrepa, ki bi medijem nadomeščal izpad prihodkov iz naslova oglaševanja in drugih prihodkov. Ne rečem, da medijska podjetja, ki so ljudi poslala na čakanje ali imela večje število honorarnih sodelavcev, niso imela ničesar od vladnih ukrepov. Ampak izkazalo se je, da v bistvu neke sodobne, trdne, na svobodi govora in zavedanju pomena medijev temelječe demokracije v takih kriznih časih seveda medijem stopijo nasproti, ker se zavedajo, da smo mediji neka hrbtenica javnega prostora, pisane, govorjene besede.

Številne države od Švice, Francije in skandinavskih držav so z ukrepi medijske politike medijem ponudile berglo, da bodo laže prebrodili krizo, ki jim je absolutno poškodovala zelo vitalne organe. Kar se jaz bojim je, da se bodo neke realne razsežnosti krize začele kazati z nekajmesečnim zamikom, ko se bo šele pokazalo, koliko je živih in mrtvih v gospodarstvu.

Kako utrujajoč je ta nenehni bolj s politiko? Pa da ne bomo govorili zgolj o eni strani, tudi nasprotnemu političnemu slovenskemu polu prav tako služi vse večja medijska paraliza. Kam to pelje?

Drži, celotnemu slovenskemu političnemu spektru odgovarja, da živimo v času arhaične Grimsove medijske ureditve in regulacije elektronskih ter tiskanih medijev pri nas. Številne vlade so se menjale, številne so obljubljale pomoč novinarstvu in posodobitev zakonodaje, ki bi odgovarjala izzivu časa, zgodilo pa se je, da so vsi poskusi spreminjanja medijske politike obtičali nekje v predalih pa v medresorskih, medkoalicijskih usklajevanjih, ker so jih pojedli različni interesi. Tem pa odgovarja stanje, kot je – vse šibkejši medijski prostor in v pomembni meri ranjeno in poškodovano novinarstvo.

Še bolj pa me skrbi, da ta načrtna diskreditacija, ta vojna, stampedo blata, žaljivk in diskvalifikacij, ki se predvsem preko družbenih medijev iz desnosredinskega pola politike vali proti novinarjem, počasi najeda temeljno integriteto poklica in pri številnih ljudeh pripravljenost, da bi se v takšnem okolju sploh ukvarjali s tem poklicem. Številni so že obupali in odšli. S tem pa ugled novinarstvu pada in novinarska scena se utaplja v močvirju teh diskreditacij.

Matija Stepišnik je nekdanji predsednik Društva novinarjev Slovenije. Foto Blaž Močnik

Pa mogoče obstaja upanje? Javna radiotelevizija je prva tarča politike, vendar je s svojim servisom med krizo podirala rekorde, poslušalci, gledalci in drugi uporabniki so RTV potrdili kot zaupanja vredno institucijo.

To je ohrabrujoč moment. Tudi drugi mediji smo vendarle doživljali veliko porast branosti, ki sicer ne more biti edino zveličavno merilo. Številni so se obračali na nas s podporo in pohvalami, da so šele v tej krizi uspeli ločiti medij od medija v narekovajih, medija, skritega pod plašč strankarske propagande. Ta kriza je vendarle bila filter, čistilo medijskega sveta, ki je pokazalo, kdo so pravi novinarji in kdo so mediji, ki temeljijo na resnih uredniških procesih, kjer novinarji upoštevajo profesionalne standarde. Javnost je spoznala, da bi bilo brez resnih in verodostojnih medijev z obveščenostjo bistveno slabše.  Koronavirus je bil namreč tudi podlaga za gojišče teorij zarot in lažnih informacij, kjer pa so profesionalni mediji vendarle uspeli to racionalizirati, s strokovnjaki razložiti, kaj drži in kaj ne. Mediji smo opravili pomembno nalogo.

Kakšna je Večerova uredniška politika do manjšin? Seže glas iz Rezije ali Benečije do Maribora?

Večer z večjo pozornostjo spremlja manjšinska vprašanja na avstrijskem Koroškem, deloma tudi manjšine na Madžarskem. Z malo manjšo intenziteto spremljamo tudi Slovence v Italiji. Nenazadnje imamo razmeroma stalen stik z nekdanjim urednikom Primorskega dnevnika Bojanom Brezigarjem, ki nas obvešča in opozarja. V Večeru imamo zunanjepolitičnega novinarja Borisa Jauševca, ki ima izrazito prefinjen in novinarsko razvit čut do vprašanja manjšin.

To, da se pa kot država malo ukvarjamo s Slovenci izza italijanske, avstrijske in madžarske meje, je očitno odraz padlih prioritet slovenske zunanje in siceršnje politike. Nenazadnje živimo v času zdaj že zelo neprikritega Orbanovega brezsramnega velikomadžarskega imperializma. Če kdaj, potem je zdaj čas, da bi Slovenija vprašanje obstoja manjšin in vseh Slovencev po svetu naslovila s celovito politiko, ki bi omogočala, da bi tudi zdajšnji otroci ohranjali Slovenstvo, slovenski jezik in slovensko kulturo.