Pred 100 leti sta 12. novembra Kraljevina Italija in Kraljevina SHS podpisali Rapalsko mirovno pogodbo, s katero je Slovenija za dobri dve desetletji izgubila približno tretjino etničnega ozemlja.

Slovenci so se po prvi svetovni vojni znašli v kočljivem položaju, kajti njihova nova država po razpadu Avstro-Ogrske še ni bila mednarodno priznana. Za nameček je imela Italija ozemeljske apetite z Londonskim sporazumom, s katerim je vstopila v veliko vojno.

Kraljevini sta sedli za mizo na tridnevni konferenci v letovišču Rapallo v okolici Genoe in 12. novembra sklenili razmejitveno črto, ki je po nedavnem koroškem plebiscitu v dobrem mesecu znova odščipnil del slovenskega ozemlja.

Razmejitev v naravi je trajala pet let, vse do leta 1926. Foto: Wikipedia

Nova državna meja je potekala od Mangarta prek Triglava na Krnice pri Novakih, čez Špehovše, Hotedršico in Planino na Snežnik in naprej na Reko, Italija je dobila še nekatere jadranske otoke.

Zgodovina tolmači, da takratna SHS pod pritiskom Francije in Britanije ter notranjo politično nestabilnostjo ni imela pogajalskih adutov. Slovenci prav tako na pogajanjih niso imeli svojega predstavnika, saj so pogajanja potekala v začetku novembra, prve volitve v Kraljevini Jugoslaviji pa šele 28. novembra 1920.

Italija je z aneksijo od matične domovine ločila 327.000 Slovencev oziroma kar 33 odstotkov takratnega prebivalstva.

Italija je tako Kraljevini SHS ponudila zgolj dve možnosti razmejitve – določitve londonskega sporazuma ali kompromisni italijanski predlog, v katerem bi Italija odstopila od zahtev po večjemu delu Dalmacije. Predstavniki Kraljevine SHS so sprejeli slednjo in na račun žrtve slovenskega naroda in ozemlja ohranili Dalmacijo brez Zadra in otokov.

Za razliko od Italije se je Kraljevina SHS odpovedala kakršnim koli zahtevam za narodnostne pravice ali vsaj priznanje slovenskega in hrvaškega prebivalstva znotraj meja Italije.