Gorazd Žmavc je po izobrazbi pravnik. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na Ptuju. Po končanem študiju prava v Mariboru pa je svojo poslovno pot nadaljeval na odgovornih mestih v gospodarstvu. Februarja 2014 je nastopil funkcijo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu v vladi Alenke Bratušek, septembra istega leta pa je nadaljeval funkcijo v vladi Mira Cerarja.
Po njegovem zadnjem obisku v Benečiji smo se z njim pogovarjali o položaju Slovencev, ki živijo izven meja, še posebno pa o delovanju slovenskih organizacij v Benečiji in o trenutnem stanju tega dela slovenske manjšine na kulturnem, izobraževalnem in gospodarskem področju.

Gospod minister, izven meja Slovenije živi pol milijona Slovencev, ena četrtina tistih, ki živijo v matični domovini. Na začetku vašega prvega mandata leta 2014 ste rekli, da so Slovenci zunaj meja za slovensko vlado odgovornost, a tudi neizkoriščena priložnost. Ste po treh letih še vedno tega mnenja?
Dejstvo je, da so naši rojaki izven meja Slovenije naša neizkoriščena priložnost, saj so oni ambasadorji naše kulture, jezika, identitete in nenazadnje tudi intelektualni in gospodarski kapital. V svojem mandatu na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu sem si še posebej prizadeval za to, da maksimiramo priložnosti, ki nam jih ponuja tako številčna slovenska skupnost, ki živi izven Slovenije in je pripravljena ohranjati in širiti slovensko identiteto, jezik in kulturo ter prispevati k napredku in blaginji Slovenije. Če bi sedaj podal kakršnokoli oceno, ne bi bil objektiven, saj sem se po tolikih letih intenzivnega dela na odnosih Republike Slovenije s Slovenci v zamejstvu in po svetu naučil novih stvari in imel priložnost pridobiti poglobljen vpogled v določene teme, zato vedno znova vidim nova in dodatna vrata, ki bi jih lahko odprli, in katerih število od začetka mandata iz leta v leto narašča.

Mislite, da si slovenska vlada dovolj prizadeva zanje ali bi bili potrebni še dodatni ukrepi?
Kot sem že pojasnil pri predhodnem vprašanju, če se določenemu področju posvetite s strastjo in ga intenzivno raziskujete, boste vedno znova videli nove in drugačne priložnosti. Pomembno je, da se stvari premikajo naprej in da stremimo k temu, da svoje prednosti, kot so močne slovenske skupnosti izven matične domovine v največji možni meri izkoristimo za boljšo prihodnost Slovenije in Slovencev in si na ta način zagotovimo tudi določeno konkurenčno prednost v mednarodnem okolju.

Kako bi ocenili položaj slovenske manjšine v Avstriji in na Madžarskem?
Položaj slovenske manjšine na Madžarskem se je v zadnjem desetletju izboljšal na vseh področjih. Naj naštejem le nekatere konkretne dosežke: rešitev večletnega problema frekvence in radijskega pretvornika za slovenski manjšinski Radio Monošter, obnova dvojezičnih osnovnih šol Gornji Senik in Števanovci, izvolitev zastopnice slovenske narodnosti v madžarski parlament, ohranitev vseh desetih slovenskih lokalnih samouprav, upravljanje in sistemsko financiranje obeh dvojezičnih osnovnih šol in vrtcev s strani Državne slovenske samouprave, sodelovanje v čezmejnih infrastrukturnih projektih, ki jih sofinancira EU, uspešno delovanje Razvojne agencije Slovenska krajina in sofinanciranje delovanja Slovenskega kulturnega in informativnega centra Lipa s strani Madžarske. Med zadnje uspehe štejemo tudi uvrstitev prireditve “Borovo gostüvanje” v register madžarske nesnovne kulturne dediščine, odprtje Slovenske vzorčne kmetije, ki je bila v celoti financirana s strani Republike Slovenije, in zaključek obnove Slovenskega kulturnega in informativnega centra Lipa. Glede na vse prej našteto menim, da se položaj manjšine izboljšuje in na to moramo biti ponosni, vendar pa se zaradi tega nikakor ne smemo ustaviti v naših prizadevanjih, da se po načelu vzajemnosti zagotovijo pravice, ki jih uživa madžarska narodna skupnost v Sloveniji.
Na položaj slovenske manjšine v Avstriji pa je potrebno gledati iz drugega zornega kota, kot je to v primeru slovenske manjšine na Madžarskem. Odnosi med Avstrijo in našo slovensko manjšino segajo daleč v zgodovino, zato so tudi kompleksnejši in so v svoji zgodovini imeli padce in vzpone. Položaj koroških Slovencev se v smislu boljšega sožitja in razumevanja s strani večinskega naroda izboljšuje in bi načeloma stanje ocenil kot stabilno.

Med vašim zadnjim obiskom v Benečiji ste se seznanili z delovanjem slovenskih organizacij na Videnskem in s problemi tega območja. Kako ocenjujete trenutno stanje tega dela slovenske manjšine v Italiji?
Videnska pokrajina se sooča z odprtimi ekonomskimi vprašanji, izseljevanjem in posledično z demografskim upadom prebivalstva, zlasti v hribovitih območjih. Obenem so to tudi problemi, s katerimi se sooča slovenska narodna skupnost. Menim, da bi se nastala situacija lahko rešila skozi projekte razvoja turizma oz. kmečkega turizma in večje angažiranosti v čezmejnih evropskih projektih, saj takšne oblike razvojnih projektov nudijo ekonomsko perspektivo temu območju. Zato podpiram vse pobude, ki jih Slovenci na tem delu ozemlja želite razvijati. Vesel sem vsakega uspeha Slovencev v tem delu Furlanije Julijske krajine.

Katere so po vašem mnenju njene pomanjkljivosti? Zakaj bi se morale v tem trenutku slovenske organizacije v Benečiji bolj zavzemati?
Ob zadnjem obisku v Špetru, Čedadu in na Solbici sem povedal, da bomo Videnski pokrajini, ki je bila dolgo časa zapostavljena, dali večji poudarek, tudi z obdobnimi tematskimi srečanji. Na teh srečanjih bi podrobneje spregovorili, med drugim, tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slovenske organizacije v Benečiji. To, da so občine Videnske pokrajine vključene v zaščitni zakon, je za slovensko narodno skupnost zelo pomembno. Zaradi svojih specifičnosti pa ta prostor potrebuje več spodbud in večjo pozornost tako krovnih organizacij, kot obeh držav, Slovenije in Italije.

Pri nas je danes glavni problem, kako prepričati ljudi, predvsem mlade, da ostanejo na našem teritoriju. Kako bi lahko po vašem mnenju zaustavili demografski padec, ki ga vsakodnevno opažamo predvsem v naših goratih območjih?
Ko govorimo o mladih, gre za vsesplošen pojav, ki ga opažamo in se z njim soočamo na različnih geografskih območjih ter ga tudi obravnavamo na različnih nivojih oblasti. Žal učinkovitega pravila, ki bi se ga vsi držali in bi nas uspešno pripeljal v pomladitev določenih območij in tudi slovenskih struktur, ni. Vsaka skupnost mora izumiti lasten recept. Edina sestavina, ki je zanesljivo skupna vsem receptom, pa je napor – kolikor je mogoče velik trud pri iskanju pravih rešitev, ki hkrati ustrezajo določenemu območju. Moje zadovoljstvo bo veliko, če bomo v naslednjih letih pri stikih z slovenskimi skupnostmi v Italiji srečevali več mladih.

Za naše kraje je zelo pomembno čezmejno sodelovanje in sodelovanje pri evropskih projektih. Tudi sami ste večkrat poudarjali pomen povezovanja na obmejnem prostoru. Rezultat pomembnega evropskega projekta je tudi muzej SMO v Špetru, ki ste si ga zadnjič ogledali. Kakšen vtis ste si ustvarili?
Kot sem že večkrat poudaril, je povezovanje regij tudi s pomočjo evropskih čezmejnih projektov ena od ključnih nalog naše vlade. Veliko je dobrih idej, zato je pomembno, da tiste pobude in ljudi, ki so pripravljeni uresničiti svoje ideje za skupno dobro, podpremo v najvišji možni meri. Vsakič, ko pridem v SMO, sem navdušen nad inovativnim pristopom k izobraževanju in promociji slovenske kulture. Upam, da bo muzej obiskalo čim več ljudi, predvsem pa da ta postane del šolskih ekskurzij in drugih turističnih izletov iz Slovenije.

Eno ključnih vprašanj za naš prostor je izobraževanje v slovenskem jeziku. V Nadiških dolinah deluje dvojezična šola, ki stalno raste. Bili ste tudi na odprtju prenovljenega sedeža. Kako gledate na to šolo in njeno vlogo?
Dvojezična šola Pavla Petričiča v Špetru je velik uspeh za slovensko šolstvo in za celotno slovensko narodno skupnost, ne le na Videnskem, ampak na celotnem ozemlju Furlanije Julijske krajine. Kot edina takšna dvojezična šola v Furlaniji Julijski krajini z jekleno voljo že več kot trideset let pošilja pomembno sporočilo v evropski prostor in je dokaz, da so manjšine vez med narodi. Na Uradu vsekakor podpiramo prizadevanja v to smer tudi na drugih območjih.

V Benečiji so imeli časopisi od nekdaj ne samo informativno, pač pa tudi kulturno in jezikovno vlogo. Naš tednik, ki je prejšnji teden dosegel številko 2000, je že več kot šest desetletij oporna točka za Slovence, ki živijo v naši pokrajini, pa tudi izven nje. Kako ocenjujete naše delovanje?
Vesel sem, da že tako dolgo skrbite, da slovenska tiskana beseda redno prihaja v slovenske domove v Videnski pokrajini. Ob tako lepem jubileju vam tudi izrekam čestitke! Naš cilj in namen je, da našim rojakom izven Slovenije pomagamo in jih podpiramo pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture, pri čemer gre za medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje med Uradom oz. ministrom in slovensko skupnostjo izven Slovenije.

Menite, da sta dva beneška časopisa, Novi Matajur in Dom, v naši pokrajini potrebna in to v taki obliki kot delujeta danes? Kako vidite prihodnost informativnih medijev Slovencev v Italiji?
V družbi mora obstajati pluralizem medijev, vendar v časih, ki se izredno hitro spreminjajo, se moramo zavedati, da morajo tudi mediji slediti novim trendom, saj so prav oni tisti, ki prenašajo aktualne zadeve do ljudi. Zato so določene spremembe v smeri racionalizacije potrebne, vendar v duhu ohranjanja pluralnosti in upoštevajoč preference bralcev.