Anka Lipušček Miklavič se je po 16 letih vodenja Mlekarne Planika upokojila. Četrta slovenska največja mlekarna nudi najbolj prepoznavne slovenske mlečne izdelke, ki nosijo tisočletno tradicijo in zgodbe posoških planin. Zgodba Planike, ki so jo v Kobaridu postavili leta 1957, sicer ni bila vedno tako uspešna, saj bi jo skorajda ugonobil stečaj nekdanjega lastnika hrvaškega Kraša, s katerim je Kmetijska zadruga Tolmin, današnja lastnica mlekarne, bila dolgo sodno bitko o nasledstvu. Na pravo pot jo je naposled z zvestimi sodelavci speljala po potrebi trmasta Anka Kacjanova iz Zatmina, ki je za svoje poslanstvo ob koncu avgusta prejela iz rok predsednika Boruta Pahorja red za zasluge Republike Slovenije za prispevek k razvoju slovenskega agroživilstva in gospodarstva ter za ohranjanje lokalnih običajev posoške regije. V letih od 2011 do 2019 je vodila tudi upravni odbor Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije.
 
V kakšni kondiciji je Mlekarna Planika, ko jo zapuščate?
Ocenjujemo, da bo letos približno 12 milijonov evrov prihodkov od prodaje, lani jih je bilo 11,7 milijona. Planika sicer ni ustanovljena, da bi ustvarjala dobičke, saj gaa skozi leto razdelimo kmetom z visoko odkupno ceno mleka, vseeno pa ga ima družba med 300.000 in 500.000 evrov, odvisno od leta. Za tako mlekarno so to lepi rezultati. Odkupujemo pa približno sedem milijonov litrov mleka. V Planiki je trenutno zaposlenih 73 ljudi, poleg v mlekarni še na našem posestvu v Bovcu, kjer je še 180 glav goveda.

Zakaj ste sprejeli odločitev o upokojitvi?
Presodila sem, da je dovolj oziroma da sem oddelala nalogo, ki mi je bila poslana. Ko pa pride trenutek, da se je treba posloviti, je težko. Posloviti se od dela in od ljudi. Lagala bi, če bi trdila drugače. V mlekarni sem preživela 27 let, prvih 11 let kot vodja prodaje. Občutki so mešani, izjemno lepi in izjemno čustveni.
No, nekatere stvari bom še peljala do konca, tako bomo postavili sončno elektrarno na hlevu v Bovcu. Če sem prav poštena, mi to paše, saj sem se grozno težko poslovila, čeprav sem se sama odločila, da neham.

Foto: Arhiv Mlekarna Planika

 
Vaš delavnik nikoli ni bil običajen z nenehno menjavo vlog čisto običajne kmetice in direktorice velike mlekarne.
Ja, ampak zame je bil pač to običajen delavnik, normalno življenje. Živeli smo na kmetiji, kjer nas je oče zapustil zelo zgodaj. Odločili smo se, da bomo s kmetovanjem nadaljevali. Izjemno vlogo je odigrala moja mama, ko je pomagala pri vzgoji mojih otrok, saj sem bila včasih odsotna ves dan, a bila brez skrbi, ker je ona poskrbela zanje. Če smo želeli nadaljevati s kmetijo, sva morala z možem tudi pomagati eden drugemu, saj gre za tipično družinsko posoško kmetijo. Če ne bi pomagala vsa družina, bi omagali.
 
Za svoje delo ste pravkar prejeli red za zasluge Republike Slovenije. Toda soju žarometov se raje izognete, če imate priložnost, a se hkrati zavedate, da s svojim delom predstavljate celotno mlekarno.
Izjemno se veselim skupnih uspehov mlekarne in česar koli o Posočju, saj nas je tako malo tukaj. Zato je ta nagrada pravzaprav nagrada za vse Posočje. Sama zagotovo ne bi uspela, če ne bi imela vse te podpore zadaj. Nagrada so za nas tudi potrošniki, ki pobirajo proizvode s polic. Od njih smo povsem odvisni, da lahko plačamo delavce in surovine.

Leta 1995 so vam napovedovali zgolj leto dni obstoja.
Takrat smo se odločili, da bomo proizvajali tisto, kar se je v dolini Soče delalo že od nekdaj – iz mleka bomo delali sir, skuto in maslo. Zakaj bi si takrat mladi zagnanci izmišljali toplo vodo? Da smo nadaljevali to zgodbo stoletij, je bila ena najboljših odločitev. Mlekarno so ustanovili kmetje, da se ohrani mlečna proizvodnja v dolini Soče. To pa ni pomembno zgolj za obstoj kmetijstva v dolini, ampak za obdelanost krajine, za turizem in gostinstvo.

Foto: Osebni arhiv

Je poglavje s Krašem pozabljeno?
Tega je resda že dolgo, ampak bilo je tako hudo, tako težak boj je bil. Glavno vlogo je tukaj imel direktor našega lastnika, Kmetijske zadruge Tolmin, Niko Maver, mi pa smo mu sledili. Kraš je pognal v stečaj takrat Tok Tolmin in Mlekarno Planika in mi smo začeli na pogorišču, iskali nove proizvode in nove trge, če smo želeli preživeti. Po pravici povedano, zdaj pri nas doma zato Kraševih izdelkov ni. Zagovarjam pa načelo, da kupujmo in jejmo lokalno.
 
Kako je letošnja suša prizadela Mlekarno Planika?
To je leto, ki ga je treba preživeti. S kmeti se vsak mesec dogovarjamo in cena odkupnega mleka se ves čas dviguje. Bojimo se namreč, da bo mleka še toliko manj, če mlekarna ne bo pomagala. Ni pa je stvari od elektrike do embalaže, ki se ni podražila, zato moramo to prenesti tudi v cene proizvodov, če želimo, da bo mlekarna preživela in s tem tudi naši kmetje.
 
V iskanju novih izdelkov ste bili vedno prej zadržani kot drzni. Zakaj?
Od vedno smo sledili viziji, da se v mlekarni mleko čim manj obdela, zato ga zgolj pasteriziramo in ne homogeniziramo ter delamo naravne proizvode brez sadnih baz razen medu, ki ga dodajamo v kislo mleko. Dodajamo tudi sirup smrekovih vršičkov v jogurt. V tolminsko skuto dajemo tudi dimljeno postrv iz ribogojnice Faronika za soški namaz. Proizvod, ki ga trg ne sprejme, je treba umakniti, a vendarle je treba slediti tudi trendom. Koronski izdelek je na primer kefir z vitaminom D. Smo torej tradicionalni, moramo pa biti tudi sodobni, da smo trgu zanimivi. Prav vsak izdelek, ki ga pošljemo na trg, pa ima svojo zgodbo.
 
Koronski izdelek je tudi trajno mleko, mar ne?
Drži. Če ne bi bilo koronavirusa, verjetno tega nikoli ne bi naredili. Ljudje so namreč lepo kupovali naše sveže mleko, a je njegova težava v tem, da ima prekratek rok trajanja. Naše nakupovalne navade pa so se med epidemijo spremenile, da kupujemo bolj poredko in izdelke z daljšim rokom trajanja. Tako se nam je prodaja mleka v tem času prepolovila in nekam smo ga morali dati. Rešitev je bilo sterilizirano mleko z daljšim rokom trajanja. Ne, to ni bila predvidena zgodba mlekarne, dejstvo pa je, da se to mleko lepo prodaja in da zdaj v ta izdelek damo kar velike količine mleka.

Foto: Anka Lipušček Miklavič

Nikoli niste pozabili izpostaviti posoških mlečnih planin. V čem je njihova posebnost?
Drugačne so po mojem v vsem alpskem svetu. Pri nas ni nikjer idiličnosti Velike Planine, na primer. So izjemno strme, da so krave, če se malo pošalim, z gobcem pripete v strmino, da sploh lahko kaj popasejo. A imajo planine hkrati tisočletno tradicijo, saj so živino zaradi pomanjkanja obdelovalnih površin že od nekdaj gnali v hribe. Tam se vedno pasejo izključno krave molznice. V Posočju jih je še 16 takih planin. Na območju nekdanjih senožeti pa se pase mlado plemensko govedo. Na račun planin je stalež goveje živine 40 odstotkov višji, ocenjujemo, saj je tako dovolj krme za vse leto. To je pomembno tudi za Planiko, saj posledično dobi več mleka.

Kako so se kmetije spreminjale v tem obdobju?
Leta 1989 je mleko Planiki oddajalo 1006 kmetov, letos pa okoli 70. Razlika pa je v tem, da je bila oddana količina mleka po kmetu slabih 6000 litrov, danes pa 65.000. Število kmetovalcev se je torej izjemno zmanjšalo, ko so odpadli vsi mali kmetje, veliki pa so proizvodnjo zelo povečali. Tako smo lansko leto dosegli svojevrsten rekord, ko je en sam kmet mlekarni oddal 402.000 litrov mleka, in to s Šentviške planote, kjer tudi ni ravnine. To so izjemni rezultati, veseli me tudi, da je kar nekaj mladih kmetov z dobrimi kmetijami, ki so dali več kot 200.000 litrov mleka. Zato je zelo pomembno, da jim v takšnem letu, kot je letos, priskočimo na pomoč.


Vaše delo je prevzel direktor Miran Božič, v kakšnih rokah je mlekarna? 
Planika je vodena kot družinsko podjetje in delamo, kot bi delali zase. To je edini način, da je uspešna. Božič je kot vodja prodaje dodobra spoznal družbo in zaposlene, ki so največje bogastvo. Morebiti tega planinstva nima v krvi, izvira pa iz kmečke družine, čeprav vinogradniške, zato mu to delo seveda ni tuje. Ima tudi odlično ekipo in prepričana sem, da se bo še naprej slišalo o Mlekarni Planika.