Kobarid. Vas s preveč zgodovine je zadnje knjižno delo nizozemskega novinarja, pisatelja in arheologa Thea Toeboscha. Ob koncu oktobra jo je založba De Bezige Bij na trg odpravila v Amsterdamu, predstavitev dela, zaenkrat zgolj v nizozemskem jeziku, pa je nedavno skupaj z avtorjem pripravil tudi Kobariški muzej. Toebosch je Kobarid pred dobrim desetletjem odkril po naključju, pravi pa, da je njegova zgodovina evropska in sporoča, kako se soočiti z neprijetnimi poglavji iz preteklosti.

 

V spremni besedi knjige se sprašujete, kaj so prebivalci Kobarida naredili z vso to zgodovino. Imate odgovor?

Za navzven so iz Kobarida in okolice naredili prostor prve svetovne vojne: najbolj izstopajo muzej, kostnica in dediščina prve svetovne vojne v gorah.

Zelo malo pa spominja na avstrijsko cesarstvo. Tako malo, da je kar težko verjeti, da je bil Kobarid več kot 400 let del avstrijskega cesarstva. No, kavo Meindl strežejo v Baru Soča in Cinca Marinca.

Zanimivo je tudi, da so v zasebnem muzeju prve svetovne vojne besedila majhne razstave, posvečene osamosvojitvi leta 1991 samo v slovenščini. Kot je rekel Saša Vuga na muzejskem predavanju leta 2015, Kobarid ima veliko več zgodovine kot samo prvo svetovno vojno, a jo na nek način prebivalci zadržijo zase.

 

Ali lahko na kratko opišete, kako in predvsem zakaj je vaš obisk Kobarida botroval odločitvi, da napišete knjigo o mestu?

Naključje je igralo pomembno vlogo. 19. maja 2012 sva se z ženo, ki me spremlja na vseh mojih potovanjih, odpravila na prelaz Solarji na ogled spomenika Riccardu Giustu (prvemu padlemu italijanskemu vojaku v prvi svetovni vojni, op. p.). Moj znanec angleški arheolog mi je še priporočil, naj prečkam mejo in obiščem muzej prve svetovne vojne v Kobaridu. Drugače verjetno ne bi obiskal Kobarida in zato tudi ne bi bilo knjige o njegovi zgodovini.

Zelo me zanima vpliv velike zgodovine na življenja malih ljudi. Tako sem bil ob obisku dveh sob v Kobariškem muzeju, ki sta posvečeni lokalni zgodovini, naravnost osupel. Tako majhen kraj in tako velika zgodovina!

Theo Toebosch Foto: Friso Keuris

Kobarid ni edino mesto, ki je moralo v svojem času menjati državne zastave. Kaj je tu drugače, zakaj je zgodovina tega mesta tako fascinantna, da si zasluži knjigo?

Ja, še marsikje, tudi v dolini Soče, so doživeli veliko menjav zastav. Torej je na nek način čisto naključje, da sem pisal o Kobaridu. Po drugi strani pa je zelo malo takih, ki se lahko pohvalijo, da so jih obiskali langobardski kralj Alboin, Napoleon, Franc Jožef, general Cadorna, general Joffre, kralj Viktor Emanuel III., cesar Karel I., Mussolini, Emilio Gadda, Rudolf Vierchow, Doris Duke, Primo Carnera, Eisenhower, Tito, Nasser, Haile Selassie, Havel, Michael Palin, kralj Gustav in kraljica Sylvia, Peter Handke in še številni znani ter pomembni ljudje. Še več: v svetovni književnosti sta Kobarid ovekovečila ne eden, ampak kar dva dobitnika Nobelove nagrade za književnost – Hemingway in Handke.

 

Zagotovo imate svoje najljubše poglavje ali pač?

Ne. Lahko pa vam povem naslednje: zame je bilo veliko presenečenje, ko sem začutil precej nenaklonjenosti do Italijanov. To zdaj razumem. Vseeno pa ne podajam črno-bele slike odnosov med ‘Lahi’ in Kobaridom. Na koncu gre za zanimiv odnos.

 

Na splošno očitno izstopa poglavje o soški fronti v 1. svetovni vojni, kako pa so drugi zapisali današnjo identiteto Kobarida?

Kot sem rekel, presenetljivo malo spominja na to, da je bil več kot 400 let del avstrijskega cesarstva. Zelo rad kuham, zato me je zanimala lokalna kuhinja. Čez mejo se deli kar nekaj jedi, kot so frika, polenta in testenine, ki so morda ostanek italijanskih časov.

Partizanska dediščina je iz Jugoslavije. Spomenikov partizanom je še veliko. Zdi se mi škoda, da tukaj ni več ostankov vojašnic. Zame kot arheologa je bilo raziskovanje mejne postojanke na Livku v veselje.

Zgodovina je lahko z današnje perspektive zelo črno-bela še posebej za vojne teme. Ste se morda trudili preveriti nekatere teme in poglavja? Koliko sive lise je po vašem mnenju še v zgodovini Kobarida?

Poskušal sem uporabiti čim več pogledov na številne različne vidike zgodovine. Uporabil sem torej najrazličnejše vire, ne samo slovenske, ampak tudi avstrijske, italijanske, nemške, ameriške, angleške, francoske in nizozemske.

Dejstev mi ni bilo težko preveriti. Na splošno mi je večina ljudi zelo pomagala. Po drugi strani pa sem opazil, da so bile nekatere zgodbe povedane šele, ko sem vprašal o tem. Kot o Tolminskem procesu in Jakobu Šturmu, izginulem organistu, na primer. In najbrž je še dovolj zgodb, ki jih ne poznam.

Vem, da so v Sloveniji in verjetno tudi v Kobaridu zelo različni pogledi na partizane in domobrance. Pisanje zgodovine je znanost, je tudi ukvarjanje s težkimi in grdimi poglavji. Zato sem bil zelo vesel, da mi je Vojko Štih povedal, kaj je šlo narobe med desetdnevno osamosvojitveno vojno, saj vojna ni zgolj herojska.

 

Mislite, da je lažje pisati zgodovino nekoga, če jo gledaš od zunaj?

Ne nujno. Kot zunanji opazovalec sem se čutil dolžnega izkazati čast vsem, ki so mi pomagali in mi izkazali zaupanje. Kljub temu se kot tujec ne zavedam vse občutljivosti. Verjetno sem kdaj pa kdaj kot slon v trgovini s porcelanom. To me je prestrašilo v prvih fazah knjige. Postalo me je strah, da bi lahko prizadel ljudi nevede in nehote. Ta strah je izginil, saj sem na koncu pokazal, da to ni bilo delo, ko bi se zgolj pojavil in hitro izginil. Morda pa sem komu vseeno stopil na prste. Če je tako, upam, da bodo ljudje spoznali, da sem to storil iz ljubezni.

 

Zakaj ste vztrajali pri tej ideji, da svojim rojakom predstavite zgodovino mesta, o katerem večina nikoli ni slišala?

Vedno je dobro razširiti svoja obzorja. Poleg tega knjiga govori tudi o evropski zgodovini. In Kobarid je na neki način tudi pars pro toto: knjiga tudi o tem, kako se nasploh soočiti s težko zgodovino. To je še posebej potrebno v teh časih, ki ga Kitajci imenuje ‘zanimivi čas’.

 

Kakšni so odzivi po objavi in ​​kdaj lahko pričakujemo prevod?

Povratne informacije so zame kot topla kopel. Prejel sem dobre recenzije prijateljev in Kobaridcev, ki so knjigo brali s pomočjo spletnega prevajalnika. Nacionalni časopis me je označil za “mojstra pripovedovanja velike zgodovine skozi male zgodbe”. Obstaja tudi resen interes slovenskega založnika za izdajo prevoda.