Boj proti demografski krizi, ustvarjanje delovnih mest, čezmejno sodelovanje in pomen slovenskega jezika ter njegovega poučevanja v šoli so bile glavne teme letošnjega Dneva emigranta, glavne družbeno-politične prireditve Slovencev na Videnskem. Srečanje, ki je bilo v nedeljo, 6. januarja, v gledališču Ristori v Čedadu in sta ga priredili SKGZ in SSO iz videnske pokrajine, že od leta 1964 slovenski skupnosti ponuja priložnost za oceno stanja v Kanalski, Nadiških in Terskih dolinah ter Reziji in izpostavitev glavnih potreb za njeno prihodnost. Tradicionalna prireditev je tudi tokrat v čedajsko gledališče privabila številno publiko, med katero so bili tudi predstavniki italijanskih in slovenskih oblasti ter krajevni upravitelji.

Po pozdravih domačega župana Stefana Ballocha in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Petra Jožefa Česnika je o glavnih vprašanjih, ki zadevajo slovensko skupnost na Videnskem in doline, v katerih živijo, spregovoril župan Tipane in pokrajinski predsednik Kmečke zveze Alan Cecutti. Govor, ki je bil na žalost v slovenščini prebran tako, da so ga številni težko razumeli, objavljamo v celoti spodaj, na koncu članka.
Predsednik Deželnega sveta Furlnije-Julijske krajine Piero Mauro Zanin je nato odločno poudaril pomen manjšin, ki so temelj deželne avtonomije. Njihovo izumrtje bi pomenilo pravi polom za vso deželno skupnost, ki se mora zato zanje zavzeti. Zanin je, kar zadeva prihodnost, omenil dva glavna izziva: ustvarjanje primernih pogojev, ki bi omogočili nastajanje novih delovnih mest, ter zaustavitev demografske krize s povečanjem rodnosti in omejitvijo izseljevanja. Za gospodarski in družbeni preporod pa je ključna predvsem oživitev kmetijstva, je poudaril predsednik Deželnega sveta in se na koncu navezal tudi na krizo, ki jo doživlja sama Evropa. Rešitev pa ni v nacionalnih državah, v zapiranju meja, temveč v sodelovanju in povezovanju, v Evropi skupnosti in regij, kjer prihajajo do izraza tradicije, jeziki in identitete.
V drugem delu popoldneva, ki ga je povezovala Emma Golles, pa je publiko nasmejalo Beneško gledališče s komedijo “Glauna vaja”, ki jo je režiral Gregor Geč. Za beneško priredbo igre “La prova generale”, ki jo je napisal Aldo Nicolaj, je poskrbel Adriano Gariup. Nastopili so Michele Qualizza, Graziella Tomasetig, Ljuba Crainich, Dario Martinig, Maurizio Trusgnach in Erika Balus. V kulturni program letošnjega Dneva emigranta pa so vključili tudi štiri pesmi z zadnjega Sejma beneške piesmi. Na oder so tako stopile skupine 6kriva5, Zmotjens, Moody goose in Matches.

***
GOVOR, KI GA JE PREBRAL ŽUPAN TIPANE ALAN CECUTTI
Zelo sem počaščen, da smem, kot tipajski župan in kot predsednik Kmečke zveze v videnski pokrajini, spregovoriti na Dnevu emigranta, na najpomembnejšem letnem srečanju Slovencev iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Od nekdaj, saj je od tedaj preteklo že 56 let, je 6. januar priložnost, da potegnemo črto pod stanjem naše skupnosti, da izpostavimo njene probleme, poudarimo uspehe in predložimo svoja pričakovanja.
Naj takoj povem, da trenutni položaj sploh ni spodbuden.
Pri popisu leta 1951 je deset občin v videnski pokrajini, ki so bile nekoč »popolnoma slovenske« (Bardo, Dreka, Garmak, Podbuniesac, Rezija, Sauodnja, Sriednje, Svet Lienart, Špietar, in Tipana), štelo 24.180 prebivalcev. Prvega januarja lani je od teh ostalo le še 7.556 ljudi. Od časa popisa leta 2011 do danes se je v teh desetih občinah število prebivalcev zmanjšalo še za drugih 719 enot.
To je skoraj za deset odstotkov v pičlih sedmih letih! Naravni saldo, to se pravi razlika med rojenimi in umrlimi, se še naprej slabša; k temu je treba prišteti izseljevanje iz potrebe ali zaradi boljših delovnih priložnosti.
Vsem so znani razlogi, ki so pripeljali do takega položaja: pomanjkanje delovnih mest, izseljevanje, razkosavanje posesti, zlasti pa “manjvrednostni kompleks”, ki so ga rodile politične izbire, zaradi katerih je hriboviti svet postal služabnik nižine, ozemlje je bilo izkoriščeno na kolonialističen način, slovenski jezik in kultura pa sta bila zasramovana.
Trenutni družbeni in gospodarski položaj nam preprečujeta, da bi v Benečiji in v Reziji z optimizmom gledali na prihodnost, saj ni generacijske izmenjave, ekonomija je na psu in dejansko ni nobene zaposlitvene priložnosti.
Prof. Mario Canciani je na osnovi nekaterih parametrov, kot so stalno prebivalstvo, padec rodnosti in starost prebivalcev, ugotovil, da bo zadnji Benečan izumrl približno leta 2150, to je čez nekaj več kot 130 let. Vendar pa se ne nameravamo predati!
Predvsem si moramo priznati, da smo tudi mi, člani krajevnih uprav in slovenskih društev, doprinesli svoje. Tolažijo me besede profesorja Igorja Jelena: “V preteklih desetletjih smo veliko naredili in očitno storili tudi veliko napak. Te izkušnje nas danes učijo, čemu naj se v bodoče izogibamo. Izmisliti si moramo nekaj novega, drugačen odnos z ozemljem, drugačno gospodarsko politiko.” Kot kmetijski podjetnik in pokrajinski predsednik Kmečke zveze se zelo strinjam z omenjenim izvedencem, ko trdi, da se „moramo predvsem zavedati, da se bo nekaj ohranilo vse dotlej, dokler bo kmet ostal na vasi! Brez poljedelstva in obdelovanja zemlje bodo izumrle tudi druge dejavnosti: obrtništvo, turizem, uporaba naravnih in tradicionalnih virov oziroma bodo izumrle vse tiste gospodarske panoge, s katerimi smo mnogi računali za zajezitev demografskega poloma”.
Vendar pa prihaja k nam novo upanje iz drugačne slike, ki nam jo kaže sosednje Posočje, katerega zemljepisne, družbene in jezikovne značilnosti so podobne našim. Turizem, ki za 25 odstotkov letno tam močno narašča, je zajezil demografski padec. Še celo več: začenja jim primanjkovati delovne sile, da bi lahko bili tej rasti kos.
Omenjena pozitivna težnja predstavlja veliko priložnost tudi za Benečijo, saj si ni težko zamišljati, da bi se lahko iz tega porodila korist tudi za jezikovno slovensko področje na italijanski strani, če bi le politična, gospodarska in kulturna sfera modro pretresle svoje odločitve oziroma, če bi si prizadevali za tesno in sistematično sodelovanje s sorodnimi sektorji v Posočju.
Dovolj je upoštevati dejstvo, da bodo v primeru, da so gostiteljske kapacitete najprivlačnejših turističnih krajev zapolnjene, obiskovalci iskali nastanitve v sosednjih krajih. To pa bo zelo ugodno za hotele in penzione, turistične kmetije, bed and breakfaste in gostišča, pa tudi za muzeje ter krajinsko in kulturno zanimive kraje. Mladi Benečani pa naj upoštevajo tudi možnost zaposlovanja v zgornji Soški dolini, saj se tako rekoč nahaja le lučaj od njihovega doma. Ob vsem tem bi se zagotovo okrepilo tudi zanimanje za učenje in uporabo slovenskega jezika. Doživeli bi dvojno prednost: v Benečiji bi zavrli izseljevanje in hkrati ohranili slovensko identiteto.
Ko smo se pred letom dni upravitelji obmejnega področja srečali v Kobaridu, smo odobrili tri akcijske smeri. Prvič: zadržati prebivalstvo na teritoriju in ponovno oživiti obrobna področja. Drugič: tesneje sodelovati, učiti se iz vzajemnih izkušenj, izmenjavati si dobre prakse in opozarjati ljudi na višjih položajih (v državi in deželi), da so za probleme teritorija potrebne sistemske rešitve; določiti je treba skupne cilje in jih izvesti v koordiniranih razvojnih projektih, ki naj bodo zlasti osredotočeni na mladino, turistično podjetništvo, poljedelstvo, razvoj javnih služb in mobilnost.
Trenutno sodelujejo z zgornjo Dolino Soče že nekatere občinske uprave, šole (kot primer vzemimo dvojezično šolo v Špetru in tipajsko šolo), kulturna društva, gostinci in turistični operaterji, športniki, civilna zaščita … V večini primerov pa je vse prepuščeno le osebni pobudi. Potreben je režiser, ki bo pomagal, da bo sodelovanje doseglo kontinuiteto in večji razvoj, in tudi tako, da bi se določilo lestvico prioritet.
Na italijanski strani so občine majhne, številne so celo zelo majhne in nimajo dovolj moči in zadovoljivega ustroja, da bi na primerni ravni vodile dialog z občinami v Posočju. Tako se te občine znajdejo v slabšem položaju in ne morejo biti kos večjim ustanovam iz Furlanske nižine. To našim občinam onemogoča udeležbo pri evropskih razpisih in jih zopet odriva na razvojno obrobje. Ta neugoden položaj je še poslabšala reforma krajevnih avtonomij v Furlaniji – Julijski krajini, ki jo je izvedla prejšnja deželna uprava. Naše občine so vključili v medobčinske teritorialne zveze, v katerih imajo v primerjavi z močnimi nižinskimi središči le malo demografske in gospodarske teže.
Prav zaradi tega se je rodila pobuda čezmejnega »clustra«. Protokol o namembnosti, ki ga je podpisalo 21 uprav na italijanski strani in 4 uprave na slovenski, predvideva 8 tematik, v zvezi s katerimi nameravajo občine, ki so pristopile k protokolu, začeti z nekaterimi pobudami: ovrednotiti in zaščititi ozemlje, energijo, turizem, podeželski in gozdni razvoj, komunikacije, razvoj in podporo gospodarstvu in podjetništvu, varnost teritorija in družbeno povezanost. Novo čezmejno združevanje uvaja popolnoma nov način razmišljanja o pojmih teritorij in prebivalstvo: na italijanski strani šteje prebivalstvo občin, ki so pristopile k pobudi, 33.208 ljudi na 990 kvadratnih kilometrih; na slovenski strani pa je 24.327 prebivalcev na 1.042 kvadratnih kilometrih. Gre torej za skupno število 57.535 prebivalcev na ozemlju, ki meri 2.302 kvadratna kilometra.
Naj opozorim vse, ki se v naši skupnosti skeptično zmrdujejo nad to pobudo, čeprav bi lahko dejansko dala našemu teritoriju zagonski preobrat, da je ta pobuda dolgoročna in potrebuje čas, čeprav pa ne preveč, da bo lahko rodila pričakovane rezultate. Vsekakor pa ni le sanjarija. V Evropi je kar nekaj področij, podobnih našemu, ki se spopadajo z veliki družbenimi, gospodarskimi in razvojnimi težavami. Nekatera so uspešno ponovno obudili. Tak primer je čezmejno področje med Španijo in Portugalsko, ki je morfološko zelo podobno našemu; tam so razvili nove poti, po katerih uspešno pridobivajo neposredne vire iz Evropske unije. Privabili so investitorje in podjetja, ki so verjeli v projekt; nastale so dejavnosti, ki so vpletle družine, pomenljivo je, da se je demografska slika vrnila na prejšnje stanje. Tej pobudi je botroval predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani. Ta je zagotovil sedaj tudi “polno podporo” našemu »clustru«, “ker ta prepoznava specifičnost in gospodarske in družbene problematike predalpskih področij in pripravlja projekt čezmejnega sodelovanja prav ob upoštevanju teh vidikov ob pospeševanju celovitega trajnostnega razvoja”. Odločno podporo smo prejeli tudi od deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine in od vlade Republike Slovenije.
Prav gotovo gre za trd in hkrati delikaten izziv, vendar se moramo zavedati, da je prav to morebiti zadnja priložnost za obnovo Nediških in Terskih dolin ter Doline Rezije. Pri tem izzivu morajo biti popolnoma soudeležene in si zanj prizadevati vse slovenske organizacije. Ni namreč slučaj, da državni zaščitni zakon št. 38 iz leta 2001 predvideva posege v korist razvoju Benečije, Rezije in Kanalske doline. Zakonodajalec je s tem želel povedati, da se slovenski jezik in kultura ščitita predvsem tako, da se ohranja obljudenost vasi in se postavijo temelji za gospodarsko rast, ki bo sposobna nuditi mladim priložnost in bo k naselitvi tega ozemlja vabila nove družine.
S svojimi otroki predstavljajo mlade družine našo prihodnost. Njim moramo posvečati veliko pozornost in jim nuditi najboljše javne usluge. Začenši s šolo, ki mora koreniniti v tem ozemlju in dajati otrokom možnost učenja slovenskega jezika.
Če lahko rečemo, da je v Nediških dolinah položaj zadovoljiv, za kar se je treba zahvaliti špetrskemu dvojezičnemu zavodu, moramo hkrati ugotoviti, da še vedno ni rešen problem poučevanja slovenskega jezika na drugih področjih videnske pokrajine, kjer je slovenska manjšina javno priznana. Trenutno poteka v Tipani poučevanje slovenščine v vrtcu in osnovni šoli preko celega šolskega leta, ker si za to prizadevata Občina in združenje don Eugenio Blanchini. Na Njivici kot tudi v Prapotnem pa je to poučevanje omejeno le na nekaj deset ur v celotnem šolskem letu. V občinah Ahten, Fuojda, Neme in Tavorjana ni slovenščine v šoli, čeprav obstaja povpraševanje po njej. V Kanalski dolini si združenje don Mario Cernet vsako leto na novo prizadeva dobiti denarna sredstva za eno tedensko uro slovenščine po vrtcih in v osnovni šoli, h kateri so vpisani skoraj vsi učenci. Samo trdovratnosti Občine Naborjet-Ovčja vas se je treba zahvaliti, da so bili storjeni pomembni koraki v smer večjezične šole, ki ima zarodek v eksperimentiranju v Ukvah. Eksperimentiranje poteka že drugo leto in je doseglo odlične rezultate. Krasna je tudi novica, da bodo eksperimentiranje razširili na vrtce in prve razrede osnovne šole v trbiški občini. Omogočilo ga bo deželno nakazilo sredstev iz sklada za slovensko manjšino, ki bodo tako podprli tudi pouk nemščine in furlanščine. Potrebno pa je čim prej preseči eksperimentiranje in večjezični pouk institucionalizirati. Po 18 letih od odobritve zaščitnega zakona mora končno stopiti v veljavo njegov 12. člen. Ta vsebuje možnost kurikularnega pouka slovenščine po vseh vrtcih in obveznih šolah na ozemlju videnske pokrajine, kjer je navzočnost slovenske manjšine priznana. Čedalje silovitejše so tudi ponavljajoče se zahteve po slovenščini na srednjih šolah.
In še dodaten sektor obstaja, ki se mu naša skupnost ne sme odpovedati: komunikacijska sredstva. Prav mediji povezujejo naše ljudi, ki so posejani po obsežnem področju, in ohranjajo žive slovenski jezik in vse njegove narečne različice. Zato pohvalno pozdravljamo odločitev vlade in parlamenta, da ne bodo izvedene finančne omejitve za medije jezikovnih manjšin. Časopisi in drugi mediji v slovenskem jeziku se sploh ne morejo preživljati samo s prodajo in reklamo, prav zaradi tega ne, ker se obračajo na jezikovno manjšino. Možna rešitev tega problema bi lahko bila ustanovitev državnega sklada, ki bi bil namenjen izključno medijem jezikovnih manjšin, in do katerega bi dejansko imela vsa komunikacijska sredstva naše skupnosti enakopravno pravico, kar se sedaj ne dogaja; to bi zajamčilo demokracijo in pluralizem.
Konec koncev je torej položaj naše skupnosti kritičen. Prepričan pa sem, da imamo vse možnosti za zagon tako pričakovanega preobrata v naši skupnosti še v rokah. Že smo zaslutili pozitivna znamenja iz javnih ustanov, pa tudi voljo krajevnih dejavnikov, da bi ne bilo popuščanja. To je bitka za življenje naših ljudi in naše zemlje. Izplača se, da jo bijemo prav do konca!