Na Rabu an Golem otoku, nadaljuje se pot spomina ANPIja Nediških dolin

Iz Špietra se je liepa skupina ljudi naših dolin 1. junija podala na pot an se pejala na Hrvaško, na otok Rab. Nie biu izlet na lepo an sončno Jadransko muorje, ki se je an telekrat pokazalo v vsi njega lepoti. Šli so na iniciativo ANPI Nediških dolin an njega tajnika Danieleja Gollesa za spoznat an videt na svoje oči znamenja an pričevanja težke zgodovine an posebno druge svetovne vojne. rab
Auschwitz, Dachau, Terezin so nacistični lagerji, kjer so bli z ANPI-jem lieta nazaj. Gor je bilo zapartih, kar se donas vie, 71 ljudi iz naših dolin an samuo 21 se jih je varnilo živih damu. Telekrat so šli pa na otok Rab, kjer so Italijani odparli koncentracijski kamp za Slovence, Hrvate an Žide. V štirinajstih miescih, od 27. julija 1942 do 11. setemberja 1943, so jih notar zaparli vič ko 10 taužent, umarlo pa je 1.488 ljudi zaradi boliezni – če je interniranec bolan, da mir, je pravu general Gambara –, zaradi lakote, mraza an hude pauodnje. Druge so iz Raba pejali v Gonars an v druge kampe, drugi so preživieli. Trieba je reč, de taborišča na Rabu niso odparle an komandierale fašistične čarne srajce ali milicije, bili so italijanski sudatje od vojske Regio Esercito.
***
V parku spomina, ki so ga nardil že lieta 1953, so imena martvih zapisana, adno blizu te drugega, na dugi želiezni polici, za vsakega je tudi ime na britofu. Bili so narveč part stari ljudje, do 92. lieta, žene an otroc. Sarce se stisne, kadar se berejo imena otruok, ki so se rodil lieta 1942, kar pride rec, de so se rodil v kampu ali pa de so imiel samuo kak miesac življenja, kadar so jih zaparli. Interniranci so bili narvenč part ujeti na rastrelamentih italijanskih sudatov. Obedan nie plaču za tuole an obedna italijanska inštitucija, od lieta 1945 do današnjih dni, ni položla pušja rož na tiste grobove na Rabu an se ogradila, oddaljila od grozot, ki jih je fašistična Italija nardila na Balkanu. Ne samuo. Vse je bilo skrito, pozabjeno, zatajenò. An šele parbližno deset liet od tega so začele parhajat na dan prve študije italijanskih zgodovinarjev o italijanskih koncentracijskih kampih, ki jasno kažejo na odgovornosti italijanske daržave. Recimo knjiga, ki jo je napisu Carlo Spartaco Capogreco, I campi del duce (Einaudi).
V spomin na tiste žartve je v nediejo, 1. junija, v kampu Kampor spreguoriu tajnik nediškega Anpija Daniele Golles an prosu tudi odpuščanje. Vsi so bili pretreseni, še buj ku v niemških lagerjih… telekrat so Italijani ubival…
***
Na teli poti spomina si je skupina nadiškega Anpija ogledala lepote otoka Raba, franciškanski samostan an ciekrve od 15. stoletja, pa tudi staro miesto. Drug dan, 2. junija, so šli na bližnja otoka Grgur (S. Gregorio) an Goli otok (Isola calva), kjer so bile zaparte an tarpiele žartve jugoslovanskega režima od lieta 1949 do lieta 1958, drugih trideset liet so tja vozil navadne kriminalce, dokjer jih niso lieta 1988 zaparli an zapustil. Od barak an delavnic so donas ostali samuo zidišča an podartija.
Na Grgurju so bile zaparte žene. Otok je zelen, muorje čisto an plavo an ga videt od deleča se zdi liep ku nebesa. Biu pa je pravi paku. Kar prideš blizu, parvo, kar videš so trincee v kamnu, od koder so policisti s pušo v rokah ahtal, de na bo mogla obedna paražonierka skočit v muorje an uteč. Kar stopiš na otok, videš podarte hiše, od deleča se šele poznajo terase zemlje, kjer so dielale njive an pardielale sadje an zelenjavo. Nieso smiele še preguorit med sabo, dielale so tarduo pod neusmiljenim soncam, lačne an malomanj brez uode. Nečlovieško so tarpiele an bile ponižane. Policisti jih nieso tikal, naredili pa so takuo, de so se muorale med sabo pretepati.
***
Še buj nehumano, pretresljivo je bilo na sosednjem Golem otoku, kjer so bili zaparti možje. Burja močnuo piha, pozimi je ledeno marzla, muorje pljuska v kaman, zatuo gor nie nič raslo. Biu je samuo bieu kaman, zatuo se kliče Goli. Sada so tudi drevi, ki so zrasli z maltro paražonierjev. V kaman so muorli narest jamo, noter zbrat tisto pest zemje, ki so jo ušafal, an usadil flanco dreva. Zalival so jo z uodo, ki so jim jo dajal za pit an še zanje jo nie bluo zadost. Pa drevuo se nie smielo posušit. Zatuo so muorli mu stat blizu an s svojim žuotam mu dielat sienco an se obračat takuo, ki je šlo sonce. Dielal so ku žvina s kamnam, kar nie bluo drugega diela, so muorli nosit kamane na kup od adnega kraja na drugi. An tuole cieu dan pod pekočim soncam. Drug dan so jim ga storli pa nazaj nosit tja, od koder so ga vzel.
Tisto, kar je bilo najhuše, pa je, de so gledal uničat an zlomit človieka, ne samuo fizično, tudi duševno, psihično. Zmislili so se tak perverzen sistem, de so bili interniranci žartve drugih internirancev. Policisti jih nieso tikal, so samuo ahtal, de bo sistem lepuo funcjonu. Začelo se je že, ko so paršli na otok novi ujetniki. Tisti, ki so že bili gor, so se muorli postavit v dvie varste na vsaki kraj poti an s palcami butat an tuč tiste, ki so paršli an muorli hodit miez njih. An kar je kajšan padu na tla, so mu hitro vzel, kar je imeu na sebe, posebno čerieuje, saj so adni bili bosi an vseglih muorli hodit po špikastih kamanih an dielat. Telemu sistemu se nieso mogli upriet, stražniki so ahtal, de se ne bi kajšan sam ubu an riešu tistega pakla. Na Golem otoku je bluo 16 taužent paražonierju, umarlo jih je 400.
Malo buj lahko življenje je bilo za tistega, ki je ovadu, denuncju kajšnega drugega. An tuole se je gajalo na škodo nadužnih ljudi. Vsi so se varnil damu zlomljeni notar v sebe, zak go na vse so muorali maltrati svoje sotarpine. An so mučal tudi zatuo, de jih ne bi spet tja pošjal, de ne bi še kajšan od družine tarpeu.
***
Parvih deset liet, ko rečeno, so bili na Golem otoku politični paražonierji. Puno od njih so bili španski borci, nekdanji partizani, komunisti, povojni aktivisti. Ljudje, ki so lieta an lieta hvalil Sovjetsko zvezo an Stalina. Kar sta se Tito an Stalin “skregala”, po resoluciji Informbiroja lieta 1948, je Jugoslavija šla po nje pot, tenčas je puno aktivistov in komunistov ostalo ujetih, saj bi se muorali čez nuoč spremeniti, niso pa viedeli, kaj se je gajalo na varsti oblasti. V petdesetih lietah tudi narbuj nadužna kritika je bila nagobarna, zak so jih obtožil, de so bili za Stalina an pruoti Titu. An jih zaparli. Po stalinističnem modelu, tisti, ki je kajšnega ovadu, je imel pa privilegije. An v stiski pridejo na povaršje tudi najbuj garde človieške karakteristike, an ovadenih je bilo dosti nadužnih ljudi. Jugoslavija je bila po vojni vsa podarta, na kolienih. Muorala je skarbiet za postavit na nuoge daržavo an se je bala druge vojske posebno po sporu med Stalinom an Titom, zatuo se je borila proti sovražnikom, tudi notranjim na žalost. Tel je biu zgodovinski kontekst, v katerem se je zgodiu Goli otok.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.