Slovenska kulturno-gospodarska zveza bo imela v soboto, 9. marca, v tržaškem Kulturnem domu svoj 27. deželni kongres, s katerim se bo zanjo začelo novo obdobje.
Prva sprememba zadeva že krmilo zveze, saj se po več kot dvajsetih letih zaključuje pot Rudija Pavšiča na čelu SKGZ. Njegovega naslednika ali naslednico – kandidata sta Igor Kocijančič in Ksenija Dobrila – bo volilo 240 delegatk in delegatov kolektivnih ter individualnih članov in članic. Pred kongresom je odhajajoči predsednik sprejel vabilo, naj z bralci Novega Matajurja deli svoje spomine na ti dve desetletji, obenem pa je v pogovoru za naš tednik tudi jasno povedal, kako gleda na prihodnost SKGZ, slovenske skupnosti v Italiji in dolin v obmejnem pasu videnske pokrajine.
S kakšnimi občutki zapuščate mesto predsednika SKGZ?
“Z zadovoljstvom, da smo opravili veliko dela, če pomislim, da je ožja ekipa prevzela vodenje te organizacije v dokaj zaskrbljujočem času. Marsikdo je že napovedoval, da po hudi bančno-gospodarski krizi ni veliko možnosti, da bi organizacija lahko vzdržala. Nekateri slovenski ministri so nam že peli ‘de profundis’. Nismo se ustrašili, ker smo vedeli, da nas naši ljudje niso zapustili. To je bil največji kapital, ki smo ga imeli in na katerega smo stavili. Rad bi se spomnil dveh oseb, ki sta mi v začetni fazi veliko pomagali: to sta bila Iole Namor in Ace Mermolja. Vsi trije smo prihajali iz kulture, profesionalno pa smo bili vsi trije novinarji.”
Kateri dogodki ali trenutki so bili v času vašega predsedovanja najtežji? Kateri pa so bili najbolj pozitivni oziroma za našo skupnost najbolj pomembni? 
“Prvi, ki je na nas padel z vso možno težo, je bila kriza Primorskega dnevnika po neuspelem projektu “Primorski dnevnik-Republika”. Znašli smo se s kopico finančnih obveznosti, bili pa smo brez posebnega znanja na tem področju. In tu bi omenil še tretjo osebo: Borisa Perica, ki nam je veliko pomagal. Dodal bi še Stojana Spetiča in Miloša Budina, ki sta kot politika storila nekaj pomembnih korakov.
Drugi dogodek, ki me je precej spravil v slabo voljo, je bilo neudejanjenje Programske konference, v katero sta krovni organizaciji vložili veliko truda in ljudi. V času, ko bi morali uresničiti smernice konference, so nekateri potegnili ročno zavoro.
Veliko več je pozitivnih trenutkov. Gotovo med njimi prednjači sprejetje zaščitnega zakona, za katerega si je SKGZ posebej prizadevala. Takrat so nekatere manjšinske komponente z določeno skepso ocenjevale besedilo zakona in se oddaljile s prizorišča. Pri naši organizaciji smo vedeli, da zakon ni najboljši in da je sad kompromisov, a je vendar vseboval nekaj zelo pomembnega. Prvič v zgodovini so bili Slovenci na Videnskem zakonsko priznani. To dejstvo je za nas ‘premagalo’ vse druge nedorečenosti. Z zakonom je bil priznan tisti del naše manjšine, ki je bil vseskozi žaljen in postavljen na stranski tir. Vesel sem, da smo to dosegli.”
V tem obdobju ste navezali tudi številne stike in spoznali veliko ljudi. Nekatere ste že omenili, bi dodali še koga?
“Veliko jih je bilo in to tudi na najvišji institucionalni ravni, od predsednikov držav, vlad do številnih ministrov in vidnih predstavnikov na evropski ravni. Ne bom jih posebej našteval, ker bi lahko storil komu krivico, če ga ne bi omenil. Bom pa omenil osebo, ki je zame pojem borca za naše pravice, poštenjaka in velikega zagovornika dialoga: Viljema Černa. Ponosen sem, da je bil med vidnimi predstavniki naše organizacije.”
Kako gledate na stanje v videnski pokrajini in na prihodnost dolin, v katerih živimo Slovenci?
“Nepošten bi bil, ko bi rekel, da je tu pri vas vse v najboljšem redu. Veliko je odprtih vprašanj, pri njihovem reševanju pa ne bomo zmogli sami. So pa rešljiva, če za to obstaja politična dobra volja. Tu mislim predvsem na Deželo FJK in na Slovenijo. Obe bi morali izoblikovati neko strategijo, da zadržimo v teh dolinah mlade in jim nudimo delovna mesta. V bistvu gre za nov val izseljeništva, ki prazni beneške vasi.
S kulturnega, šolskega in z vidika večje samezavesti ste veliko napredovali in tega sem nadvse zadovoljen. Ne morem namreč pozabiti, da sem precej let kot novinar delal pri Novem Matajurju in spoznal res veliko Slovenk in Slovencev z veliko začetnico.
Moram pa priznati, da s težavo razumem nekatere v vaših krajih, ki stavijo na delitve, namesto da bi sodelovali pri gradnji skupnega beneškega doma. Upam, da se bodo premislili in da bomo skupaj načrtovali bodočnost.”
Omenili ste izseljevanje in potrebo, da se v teh krajih zadržijo mladi. Kako se lahko spreobrne negativni demografski trend?
“Z gospodarsko rastjo. Ti kraji imajo svojo specifiko, treba jim je pomagati. Slovenija mora storiti več. Obstajajo načini in uspešni modeli. ‘Beneško vprašanje’ bi moralo postati prva prioriteta Republike Slovenije.”

Celoten intervju lahko preberete v tiskani izdaji Novega Matajurja z dne 6. marca.