Ostaline vojnih grozot prve svetovne vojne na soški fronti od Alp do Jadrana so dobile najbolj pomembno dopolnitev – pričevanja tistih, ki so doživljali dotlej nepredstavljivo vojaško divjanje. V knjigi s preprostim naslovom Zgodbe na Poti miru jih je zbral upokojeni kustos Kobariškega muzeja Željko Cimprič,  zapuščina zapisov pa sledi poteku več kot 500 kilometrov dolge planinske pohodniške poti od Loga pod Mangartom do Trsta

»Namen ni bil učbeniško ponavljanje stvari, ki jih že najdemo v drugih knjigah. Te dogodke je treba povezati z zgodbami ljudi, ki so bili tukaj, in naj jih oni pripovedujejo. Z nastankom Poti miru se je namreč predstavljalo zgolj materialno dediščino, ampak če hodiš mimo brez pripovedi tistega, ki vojno doživljal, si precej prazen,« je uvodoma pojasnil Cimprič: »Ključno je zavedanje, da je nekaj interpretacija v naših glavah, toda sami tega nismo doživljali. Najbolj zvesto je poročanje na kolenu, z majhnim dnevnikom, ki ga je imel vojak shranjenega na prsnem žepu. Včasih so ga pisali za lastno potrebo samo zato, da se je počutil živega. Drugi kot zapuščino, če bojo padli.«

Knjigo s 45 zgodbami 27 pričevalcev sta izdala Kobariški muzej in Fundacija Poti miru v Posočju. Urednica izdaje je dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, ki je v predgovoru opozorila, da odtis omenjenih pričevalcev v spominski krajini nosi s seboj odtise v dejanski krajini, ki se je v stotih letih sicer spremenila: »A v svojih nedrjih negovala ostanke, pomnike, spomenike, ki jih povezujemo z datumi, boji, umiki, premiki, in vse prepogosto pozabimo na ljudi, ki so jim bile skale, vode, kraška pokrajina, sneg, vročina, jarki, gore, hribi in doline, neznani kraji in ljudje vojni dom, prepogosto tudi zadnji.«

Kot se spodobi, so zgodbe zbrane od vojakov na obeh straneh fronte. »Za slovenskega bralca, ki sicer nima dostopa do teh zgodb. To so zgodbe, ki se nikoli ne končajo,« pravi Cimprič, ki nabora vsebine ni zbiral zgolj za knjigo, ki je šele prišla iz tiskarne, temveč je intimno zapuščino neštetih posameznikov skrbno predstavljal skozi številne razstave. »Predstavitev dediščine soške fronte v Kobariškem muzeju ne temelji na faktografskih podatkih in množici eksponatov. Primerjalna prednost našega muzeja so avtentične zgodbe protagonistov bojev ob Soči pred dobrimi 100 leti. Te zgodbe vodiči v muzeju vključujejo v svojo pripoved oziroma predstavitev,« ob tem dodaja direktor Muzeja Martin Šolar.

»Knjiga je začela nastajati že pred leti. Spremljamo namreč Cimpričevo delo in interpretacijo teh zgodb, zato je publikacija logična posledica. Predstavljene so v čim bolj avtentičnem jeziku, kot so jih pisali vojaki. Gre torej za izjemno dopolnitev vseh vsebin,« pravi direktorica Fundacije Poti miru v Posočju Maša Klavora. Po podatkih fundacije je lani zgolj na vpisnih mestih na Poti miru muzeje, spomenike in druge točke obiskalo kar 220.000 ljudi.

Zgodbe so različne glede na vojaške naloge vojakov in tudi na izobrazbo ter socialni status. Vseeno pa imajo vse po vrsti rdečo nit. »To je bila njihova osuplost, ko so stopili v to dogajanje. Drugo je tudi strah in poslušnost ljudi,« povzema Cimprič: »Tisti, ki so si bili blizu na 15 metrov čez bojno črto, so pisali približno enake zgodbe. Včasih je morebiti nekdo imel sovražna čustva, v veliki večini pa ne. Velike razlike so v tem, kje so služili – topničar seveda tega ni tako doživljal, ker je bil nekaj kilometrov daleč od fronte. Nekateri so bili nepismeni ali polpismeni. V knjigi so prevedeni neposredno brez popravkov in izboljšav. Takšne vojne pa si niso predstavljali. No, predstavljali si je niso niti tisti, ki so se za vojno odločali. Takratni predsednik italijanske vlade je namreč kot pesimist računal, da bodo za zmago potrebovali šest mesecev, medtem ko so optimisti govorili o treh. Takšna presenečenja se odločevalcem sicer dogajajo še danes.«

Cimprič je sklenil misel z nekoč mladim italijanskim pesnikom Giusepejom Ungarettijem, ki se je znašel ob Soči na južnem delu bojišča in takrat zapisal preprosto pesem z naslovom Vojaki: »Smo kot listi na drevesih jeseni.« Pesniku je bila na srečo usoda naklonjena in ob 50. obletnici zavzetja Gorice so takrat že uveljavljenega umetnika povabili na obisk nekdanjega bojišča. Namesto triumfalnega povzdigovanja nacionalnih junaštev pa je pravzaprav vse zgodbe posameznikov združil v eno misel z izjavo: »Gorica ni pomenila zmage – na tej zemlji ni zmag, ki ne bi bile plod brezbožnih iluzij – pomenila pa je skupno trpljenje, naše in tistih na drugi strani. Imenovali so jih sovražniki, mi pa, ki smo brez zlih misli izpolnjevali našo dolžnost, smo jih v naših srcih imenovali bratje.«