Zgornje Posočje je v povojnem obdobju z razvojem industrije spremenilo svoj potek zgodovine in ne glede na današnji prvi vtis, ki ga daje sodoben turistični vrvež, prav industrija ostaja paradni konj območja. Na žalost se je polovica svojčas uspešnih gospodarskih zgodb izpela že v nekaj desetletjih z razpadom Jugoslavije, zato je Tolminski muzej opravil izjemno delo, ko je ob svoji 70-letnici delovanja povzel to poglavje in pripravil izčrpno razstavo Prve posoške tovarne.

Krn Klavže, Lesna Bovec, Matajur Kobarid, Ciciban Dolenja Trebuša, Jelen Tolmin, Kreda Srpenica (Tkk), Planika Kobarid, Klavnica Tolmin, bovška, kobariška in tolminska Pekarna, Trenta Bovec, TIK Kobarid, Avtoelektro Tolmin, Gostol Čiginj, Metalflex Tolmin, Bača Podbrdo, ČIB Bovec in Angora Kobarid so zaznamovala območje, obdobje in družbo. »Nekatere mlajše generacije danes teh imen ne poznajo več. Prav zaradi teh pomembnih podjetij smo naredili razstavo, da ohranimo spomin na ta del naše bližnje preteklosti,« pravi avtorica razstave, etnologinja in kustosinja Tolminskega muzeja Karla Kofol: »Stvari se tako hitro pozabijo, zato je prav, da to zapišemo in ohranimo ter se tudi zahvalimo vsem, ki so pripomogli k tej zgodbi.«

Zametek industrijskega Posočja je pred prvo svetovno vojno predstavljala lesna tovarna na vodni pogon v Klavžah leta 1907. Toda na gospodarski razcvet doline je bilo treba počakati, da je Jugoslavija dobila nazaj primorski del Slovenije proti koncu leta 1947. Med prvimi je zaživela čevljarska dejavnost, tudi prehrambna dejavnost, ki je bila nujna za takratno prebivalstvo. »Vsa današnja industrija, ki se je začela po priključitvi Primorske nekdanji Jugoslaviji, je temeljila na predvojnih čevljarskih, mehaničnih, lesnih in drugih delavnicah. Vso znanje izhaja iz teh delavnic,« je razložila. Nekatere so imeli v Posočju svojo surovinsko bazo.

Ne politika, samoupravljanje

Povsem politično »administrativno centralistično vodenje gospodarstva« je bilo precej časa odvisno od delovne storilnosti, ki je močno nihala od usposobljenosti zaposlenih in opreme, ki so jo sploh imeli na voljo. Z elektrifikacijo območij in industrializacijo se je gospodarska zaostalost območja zmanjševala le po polžje, za korak naprej je morala politika storiti s svojim (delnim) umikom in z uvajanjem delavskega samoupravljanja.

Če je bila dotlej zaposlitev bolj ali manj moška domena, so oblasti začele na veliko privabljati tudi ženske. Prav v ta namen so nastale tekstilne tovarne v Podbrdu (1955) in Bovcu (1958) ter Angora v Kobaridu (1961). Sčasoma so ženske postale samoumeven del tudi ostalih industrij z elektro in kovinsko na čelu. »ČIB Bovec in Bača Podbrdo sta bili pomembni tovarni v jugoslovanskem prostoru. Čib je bil vodilni proizvajalec gostinskih oblačil, oskrbel je večino hotelov po Jugoslaviji tudi s posteljnim programom, medtem ko je Bača izdelovala kakovostno volneno blago, ki ga je prodajala tudi na zahtevni angleški trg in še kam,« je izpostavila Kofolova.

Razvoj industrije na tem prostoru je bil demografski in socialni mejnik oziroma branik izseljevanja v večje industrijske centre, kar so takrat predstavljali Jesenice, Anhovo ali Nova Gorica. Po podatkih muzeja se je še leta 1953 v Posočju s kmetijstvom preživljalo 53 odstotkov prebivalstva, medtem ko v industriji ni bilo zaposlenih niti pet odstotkov ljudi. Čez desetletje je bil odstotek zaposlenih v kmetijstvu že za desetino nižji, leta 1980 pa je industrija dajala kruh že 55 odstotkom tamkajšnjih delavcev. Središča Bovec, Kobarid in Tolmin so se spreminjali in večali, saj je bilo treba hitro poskrbeti za nastanitev ljudi. Tovarne pa so v nemajhni meri zaustavile tudi odseljevanje s podeželja, saj so imela večja podjetja svoje enote denimo na Livku, Šentviški planoti, v Drežnici, Breginju, Gorenji Trebuši, Rutu in še kje.

Nič več, kot je bilo

»Metalflex je imel kar šest dislociranih obratov po vaseh,« je dejala kustosinja in opozorila, da se je s tem obdobjem začel tudi družabni, kulturni in športni razcvet območja, ki ga je poganjala prav industrija. »Tega se premalo zavedamo. Vlagali so v klube in društva izven samega podjetja. Tik je imel smučišče na Livku. Povezanost s krajem je bila zelo močna in ljudje so bili tovarnam pripadni, se z njimi identificirali. Zaradi tega se je v hudih kriznih časih, ki so jih dale tovarne skozi, marsikatero podjetje izkopalo iz težav prav zaradi te pripadnosti ljudi,« je zatrdila.

Ko je postalo jasno, da bo šla nekdanja država rakom žvižgat, so vsa podjetja obstala na tankem ledu. »Vsa so bila močno odvisna od kupovanja surovin od nekdanjih republik in ker so večino izdelkov tudi prodale na teh trgih, jih je razpad Jugoslavije še toliko bolj prizadel. Številne tovarne so po razpadu države najprej životarile in nato tudi propadle,« je pojasnila.

Publikacija Prve posoške tovarne na 200 straneh podrobno opisuje razvoj dogodkov, ki ga zaključi na prelomu tisočletja, potem ko so preživeli še vztrajali s pogledom proti izvozu, prestrukturiranjem proizvodnje, organizacijskim in predvsem z lastniškim preoblikovanjem. Od 16 tovarn, ki so dočakala osamosvojitev, so danes tri v tuji lasti, pet v domači, osem pa jih je za vedno zaprlo vrata. Čeprav ima Posočje na pretek lesne surovine, sto let po odprtju prve lesne tovarne območje ostaja brez lesne industrije, posoško gospodarstvo pa temelji na predelovalni, kemični in kovinski industriji, sklenejo v publikaciji.