Cerkev v Javorci je univerzalna za ljubitelje narave, zgodovine, za dušo, za verne in neverne – združi vse ljudi. Je kot oltar sredi doline, pove vodnik spomenika Evropske dediščine Rok Cuder. Hipoteza je lahko malce pretirana, ampak: lahko iščete vodnika, ki bo bolje in bolj doživeto pripovedoval zgodbo nekega spomenika. A ga ne boste našli.

»Ne znam več na kratko povedati zgodbe,« se je nasmehnil, ko je za šesterico prišlekov pravkar opravil uro predavanja in odgovarjal na vprašanja. V spoštljivi tišini so srkali znanje, ki je oplemeniteno z mnogimi iskricami, da se človek še bolj vživi v poglavje soške fronte, ki so ga v želji po miru z gradnjo cerkve za vse narode in vere pisali avstro-ogrski vojaki sredi najhujših spopadov.

Rok Cuder želi to zgodbo ljudem približati zadnjih 13 let. Spomladi in jeseni ob koncih tedna, poleti vsak dan, ves dan. Zjutraj se usede na vzdržljivo Tomosovo »apnco« in se iz Tolmina po znameniti ter zahtevni pološki cesti prebije do Javorce, ki krasi dolino nad Tolminko, a hkrati ostaja skrita. Zvečer se vrne po isti poti, ker druge niti ni. Samo julija je z muzejskim motorjem naredil 480 kilometrov.

»Ne, nikoli se ne naveličam pripovedovati te zgodbe o Javorci, niti je ne povem dvakrat enako. Odvisno je tudi od obiskovalcev. Morebiti je naporno poleti, ko venomer prihajajo posamezniki in te prekinjajo, vsakemu poveš le tisto malo. Letos je veliko bolje, ko je organiziran prevoz in so bile skupine večje. Predstavitev tako ali lahko poteka tudi eno šolsko uro.«

Univerzalno sporočilo tragičnih osebnih zgodb

Spominska cerkev Svetega Duha v Javorci je posvečena padlim avstro-ogrskim branilcem soške fronte. Med prvo svetovno vojno so ga v čast in spomin na svoje padle tovariše v vsega osmih mesecih zgradili pripadniki 3. gorske brigade, borbene enote 15. korpusa. Objekt je zasnoval dunajski slikar in scenograf Remigius Geyling, vodenje gradnje pa je prevzel poročnik madžarskega rodu Géza Jablonszky.

Obzidje in spodnji del zgradbe sta kamnita, zgornji, večji del konstrukcije pa je iz macesnovega lesa. V notranjosti na hrastovih ploščah, ki simbolizirajo liste spominske knjige, po sistemu vojaške hierarhije najdemo vžganih 2565 imen na okoliških bojiščih padlih avstro-ogrskih vojakov, pokopanih na Ločah pri Tolminu. Leseno svetišče je tudi ena izmed postaj na Poti miru, ki povezuje spomenike in ostaline prve svetovne vojne v Zgornjem Posočju. Ko je bil pred epidemijo svet še kolikor toliko normalen, je cerkev obiskalo že več kot sedem tisoč ljudi na leto.

“Veliko več od obiska doživi nekdo, ki je tukaj na deževen in meglen dan, ko ni žive duše v bližini. Takrat imaš občutek , da bodo ti vojaki počasi prihajali z Mrzlega vrha. To je poseben kraj, ki daje poseben občutek. Vsako leto se mi v tej zgodbi odpre nov zastor.”

Osnovno sporočilo cerkve, kjer so uteho pred grozotami iskali vojaki vseh veroizpovedi, je mir. Zgodba vojne se tukaj vsakega dotakne, pravi. »Da, gre za univerzalno sporočilo miru, ki pa je sestavljeno iz osebnih zgodb. Najprej teh nesrečnih 2565 zgodb, ki so se tukaj tragično končale, za vsakim imenom je tragična zgodba družine padlega. Tudi sami obiskovalci povedo kakšno zgodbo. Tu sem o Javorci izvedel ogromno, prej sem vedel zgolj to, kar sem lahko prebral v knjigah. V vseh teh letih pa se je nabralo veliko novega,« je zatrdil Jezus, kot so ga klicali prijatelji še v šolskih klopeh: »Potem sem imel spet kratke lase, ko pa sem se znova zarasel, so na to ime pozabili.«

Moja dolžnost

Na ogled spomenika prihajajo ljudje z vseh koncev. Nekateri ga poznajo, so z njim povezani osebno prek prednikov, drugi se z njim seznanijo prvič. »Nekoč so svojci s seboj pripeljali možakarja iz italijanske pete, iz Apulije. Več kot 90 let je imel in priskakljal po teh stopnicah kot mlad gams ter žvižgal, prepeval. Videlo se mu je, da mu je kraj znan, da se domače počuti. Ko sem ga vprašal, če je že bil tukaj, mi je pokazal zbledelo fotografijo, ko je bil kot 20-letni mladenič na služenju vojaškega roka v financarski karavli v pološki dolini pod nami. Dejal je, da ima krasne spomine na to dolino. No, ta zgodba je vesela, jih je pa ogromno tragičnih,« je opisal.

Svojo vsako predstavitev zaključuje, da je ta del združene Evrope lahko srečen, ker območje toliko časa ni doživelo vojne, da smo nanjo že pozabili. »Vedno poudarjam, da to sporočilo miru, ki so nam ga vojaki pustili nad sončno uro za vse prihodnje rodove, presega vse. Zato trdno verjamem v to zgodbo, drugače ne bi tukaj zdržal toliko časa. Tu sem predvsem zato, ker čutim, da je razlaga zgodbe Javorce moja dolžnost, da s tem lahko svet spreminjam na bolje,« je prepričan.

Nacionalizme in patriotizme zavrača, češ da se človek ob takšnem spomeniku vpraša, v čemu je pomen, da nas od malih nog učijo mahati z eno nacionalno zastavo in te označijo za pripadnika nečesa: »Konec koncev je na prvem mestu pomembno zgolj to, da smo vsi ljudje. Zato je ta cerkev tudi krik k zdravi pameti zaradi neumnosti, ki so povzročile prvo svetovno vojno in trpljenje celega 20. stoletja.«

V nacionalizmu in patriotizmu vidi hinavščino. »Slovenca tretje generacije, ki živi v Argentini in zna dobro slovensko, bodo pohvalno trepljali po ramenu, ker je ostal Slovenec. Od Albanca ali Afganistanca, ki živita pri nas, pa bi pričakovali, da bi pozabil svojo kulturo in se takoj prilagodil naši. Multikulturna družba je bogata družba. Če nastane uniformirano enoumje, pa vemo, kako se je izšlo.«