Kako zagotoviti ohranitev narečij in razvoj slovenskega jezika v zamejstvu v obdobju velikih družbenih sprememb in vse večjega uveljavljanja različnih načinov komunikacije, ki jih nudijo družbena in družabna omrežja? Na to in podobna vprašanja so poskusili odgovoriti udeleženci srečanja, ki je bilo v petek, 6. novembra, v Beneški palači v Naborjetu in na katerem so predstavili nekaj primerov dobrih praks z območij, kjer živimo Slovenci v Italiji, v madžarskem Porabju in v avstrijski Koroški oziroma Štajerski.
Celodnevni posvet z naslovom “Slovenščina in WhatsApp – od zibelke do družbenih omrežij”, med katerim so predstavili tudi različne oblike učenja slovenščine v teh krajih, je organizirala Krščanska kulturna zveza skupaj s Slovenskim kulturnim središčem Planika in Iniciativo Slovenščina v družini, ki od leta 2010 opozarja na pomen žive rabe slovenščine v družinskem okolju. 
Po pozdravih podpredsednika Slovenskega kulturnega središča Planika Rudija Bartalotha in Martina Kuchlinga v imenu Iniciative Slovenščina v družini so vprašanje ohranjanja in rabe slovenskega jezika v zamejstvu z različnih vidikov v svojih prispevkih analizirali Teodor Domej, Nataša Gliha Komac, Martin Maver, Loredana Gec in Peter Rustia. V drugem delu pa so Rudi Bartaloth, Marina Cernetig, Luigia Negro, Marko Smole, Željka Platzer Papič, Valerija Perger in Miha Dolinšek predstavili svoje izkušnje na področju spodbujanja rabe slovenskega jezika oziroma narečja ter poučevanja slovenščine. 
Predavatelji so se strinjali, da so za ohranitev bodisi krajevnih govorov bodisi knjižne slovenščine potrebni medgeneracijski prenos znanja v družini, prisotnost slovenskega jezika v šolskem sistemu in aktivna raba jezika na različnih področjih, v društvih in pri obšolskih dejavnostih, pa tudi pri sporazumevanju preko spleta, družbenih omrežij in preko sodobnih medijev. Glede tega je bilo na primer slišati kritiko, da marsikateri, tudi vidni predstavniki slovenske manjšine, na socialnih omrežjih premalo uporabljajo slovenščino. “Facebook je jezikovno ogledalo,” je na primer prepričana Valerija Perger, ki je ocenila, da so lahko družabna omrežja tudi odlično sredstvo za spodbujanje učencev oziroma dijakov, da bolj pogosto uporabljajo slovenski jezik, saj sicer v neposredni komunikaciji vse bolj prevladuje večinski jezik. Tudi Marina Cernetig, ki je med drugim spregovorila tudi o Slovenskem multimedialnem oknu v Špetru, je prepričana, da je potrebno z mladimi komunicirati na bolj sodoben način, če se želi doseči določene rezultate. Dokaz, da so tudi slovenske organizacije v Benečije v koraku s časom, je na primer tudi aplikacija Mi smo tu, ki predstavlja doline v Videnski pokrajini, kjer živi slovenska skupnost. V zvezi z uporabo sodobnih medijev z mladimi je zanimiv projekt predstavil Miha Dolinšek, ki je na Koroškem spodbudil dijake višjih srednjih šol, naj ustvarjajo v slovenskem jeziku. Gre za projekt Iskrica, v okviru katerega mladi napišejo scenarij za film in ga potem tudi posnamejo. Filmskega tekmovanja se je na primer leta 2013 udeležilo približno stopetdeset mladih Koroščev, zanimanje pa je vsakič zelo veliko. Najboljše filme (v slovenščini in z nemškimi podnapisi) nato predvajajo tudi po televiziji.
Izpostavljena je bil tudi pomen slovenskih narečij, ki so lahko v jezikovno mešanih okoljih sredstvo za lažje usvajanje knjižnega jezika, velja pa tudi obratno. O tem je govorila tudi Luigia Negro, ki je predstavila petindvajsetletno delovanje Zveze slovenskih kulturnih društev v Reziji oziroma pobude društev Rozajanski dum in Muzej rezijanskih ljudi za ohranjanje rezijanščine. Poudarila je tudi pomen razvoja kulturnega turizma. “Čezmejnemu narečju” na slovensko-hrvaški meji v Gorskem kotarju in naprezanju za njegov vpis v Unescov seznam nesnovne dediščine pa je bil namenjen prispevek Marka Smoleta, ki je omenil, da so tam zabeležili v zadnjem stoletju velik demografski padec, tako da se je število govorcev zmanjšalo od 12 tisoč na 3.500.
Veliko pozornosti pa je bilo na posvetu namenjeno tudi poučevanju slovenščine v šolah in na izbirnih popoldanskih tečajih. Kar zadeva Kanalsko dolino, je bila še enkrat naglašena potreba, da se to vprašanje sistemsko uredi. Letos na primer pouk slovenščine še vedno ni stekel, zaradi česar so mladi močno prikrajšani. Zanimanje za učenje slovenskega jezika v šoli je v mešanih okoljih vse večje tudi v neslovenskih družinah, kar prihaja do izraza v vseh štirih zamejskih območjih, zaradi vključevanja otrok z različnim predznanjem jezika pa je potreben tudi drugačen didaktični pristop.
Nujna je aktivna raba slovenščine vsepovsod: v družini, v šoli, pa tudi na družabnih omrežjih
