Občina Tolmin je po 16 letih dobila novo ime na čelu lokalne skupnosti in 23. decembra se bo na župansko mesto usedel 32-letni Alen Červ. Ambiciozni magister geografije, ki je zadnjih sedem let delal na oddelku za stanovanjsko politiko ministrstva za okolje in prostor, je Posočje zapustil kot najstnik, a naposled izkoristil priložnost za vrnitev, potem ko je prepričal dobro polovico volivcev v drugem krogu lokalnih volitev. 

Ste že našli stanovanje za selitev domov?

(Smeh) Ne. Vračam se po 15 letih. Iz Tolmina sem šel s 17 leti v Kranj v srednjo šolo zaradi košarke. Iščem stanovanje, to je zdaj ena od prioritet, zdaj sem zaenkrat doma. Tudi punca bo menjala službo, to je življenjska prelomnica.

Malce ironično, da se to zgodi strokovnjaku s področja stanovanjske politike.

Iz prve roke sem izkusil, kako težko se je mladim vrniti nazaj v to okolje z vidika stanovanj in tudi služb. Na stanovanjskem področju smo naredili v zadnjih letih po Sloveniji kar nekaj dobrih zgodb. Tu pa je bilo premalo volje, in to me je motiviralo še toliko bolj. Ne morem pa stanovanja narisati čez noč.

Vaš slogan Posočje, zbudi se! – kaj ni malo podcenjujoč do dela okolja, ki pa vendarle dela dobro in tudi skrbi za relativno gospodarsko stabilnost?

Mislim, da prav ta del ni gledal na to podcenjevalno, saj se zaveda svoje kakovosti in si kvečjemu želijo okolja, ki razume njihovo ambicioznost. Imam občutek, da negativno konotacijo v tem najdejo tisti, ki niso ravno prepričani vase. Seveda, marsikaj v Posočju je povsem v redu. Je pa tako, da lahko rečeš, da je imel otrok polovico prav, če domov s šole prinese dvojko, lahko pa se ukvarjaš, kaj vse mu manjka do boljše ocene. Ta slogan Posočje, zbudi se! ne izvira iz tega, da je treba vse obrniti na glavo, ampak da smo v dolgotrajnem obdobju, ko se je vse razvijalo premočrtno, padli v apatijo in marsikdo je nehal verjeti, da je lahko drugače.

Zakaj ste se znašli v politiki? 

Na zadnjem delovnem mestu sem spoznal, da še toliko stroke ni dovolj, če ni poleg dovolj politične volje. To je bila prva iskra, da bi se angažiral tudi na politični ravni in se nato odločil kandidirati za volitve v državni zbor. Med kampanjo sem dobil določen vpogled na področja, ki rabijo več pozornosti. Medtem so me ljudje nagovarjali, da bi lahko za območje več naredil kot župan ne pa kot poslanec. To mi je dalo zagona. Zmotilo pa me je, ko se je občina hvalila, da ni zadolžena, vsi pa smo videli, da zaostajamo, da smo preveč zadržani, da se v širšem prostoru ne upamo postaviti kot neko središče.

Med prioritete ste takoj po izvolitvi izpostavili projekt stanovanjske gradnje na Cvetju v Tolminu. Kakšen projekt bo to?

Idejno zasnovo je že izdelala arhitektura Krušec, zdaj pa jo revidiramo z vidika potencialnih investitorjev in stanovanjskega sklada, ki je tukaj skorajda obvezen partner. Adaptacija zasnove bo potrebna, ker v tej obliki ni primerna za javna najemna stanovanja. Imam kontakt s potencialnimi vlagatelji za stanovanja, ki bi šla v prodajo. Želja je mešana medgeneracijska soseska, kjer bi našli neprofitna stanovanja in najemna za mlade, mogoče najemna z odkupom ali pa prilagojenimi razpisi. Čas nas malenkost priganja, ni pa prehudo. Če želimo pridobiti denar iz vira za okrevanje in odpornost, predvidevam, da bo rok gradnje do junija 2026. Če prioritetno to zagrabimo, je to izvedljivo. Občina je večino lastniškega vprašanja že rešila, namenska raba je tudi ustrezna.

Kaj pa vse druge vsebine, ki niso zgolj beton, zidaki, kanalizacije in ceste, s katerimi bi naredili življenje tukaj še bolj vabljivo?

Res je, beton sam ničesar ne reši, zato rabimo široko pahljačo zaposlitev za različne tipe izobrazbe. To bomo naredili tako, da bomo obstoječim podjetnikom omogočali razvoj in privabili nekaj novih. Za te potrebe bo treba razmišljati o kakšni poslovni coni in ciljati na prednosti dela od doma. Ne zgolj z optiko in kakovostno internetno infrastrukturo, ampak tudi s kakšno deljeno pisarno, da vseeno lahko narediš ločnico med domom in pisarno, a še vedno ostaneš v domačem kraju. Potem pa je tu pomembna kakovost življenja, kjer imamo poleti nekaj potuhe zaradi okoliške narave. Tolmin je proti Ljubljani pravi balzam. To ni samoumevno, a je vseeno treba dodati neke vsebine tudi na kulturnem področju, velike upe polagam na gradnjo bazena do leta 2030. Ko je dovolj ljudi in gospodarstva, ki lahko stvari podpre, se marsikaj zgodi tudi organsko. Ni treba, da je vse usmerjeno z občine.

Večkrat ste med kampanjo za vzor pokazali na Ajdovščino. Toda izhodišča za razvoj vendarle niso enaka.

Ja, ena na ena ne moremo primerjati. Bolj želim prenesti vzorce delovanja, principe in metode dela. Ravno stanovanjska politika je aplikativna tudi pri nas, pač v manjši meri. Ajdovščina ima izjemne ravne površine, kjer se je zlahka kupovalo površine za industrijske in druge cone, avtocesto, železnico in obstoječe gospodarske igralce, kot sta Mlinotest in Fructal, na primer. Za vse to pa je bilo treba tvegati, veliko vlagati, ne pa delati nekaj majhnih projektov, da bi si kupovalo glasove za naslednje volitve. Ni pa pomembno, koliko hektarjev bomo namenili gospodarstvu, ampak kakšno gospodarstvo to bo.

Območje je preraslo turistično poporodno razvojno fazo. Zdaj so nas polna usta o butičnem turizmu. Kakšno vizijo podpirate?

Butičnega turizma ne vidim v petzvezdičnem za najgloblje žepe, ampak v omejitvi kvantitete in produktih, ki so čim bolj sonaravni. Zlati moment, ko bi morali preusmeriti razvoj in promocijo, smo že malce zamudili, ko bi to lahko naredili na mehek način. Zdaj bo težko omejevati. Tu računam na zakon o gostinstvu, ki bo tudi občinam dovoljeval, da postavijo lastne kriterije. Po drugi strani lahko zagotovimo tudi kakšno subvencijo za dvig standarda, saj ne moremo od ljudi samo nekaj zahtevati.

Kakšno je potem stališče do megalomanskega turističnega produkta na nekdanjem strelišču v Žabčah?

Mogoče me lahko nekdo po strokovni ravni še prepriča, ampak jaz tam velikih turističnih kompleksov ne vidim. Vidim pa večji potencial v tej lokaciji za kadre, ki jih mogoče ne zanimajo najemniška stanovanja, ampak bi si uredili visokokakovostno življenje in bi bili zanj pripravljeni tudi plačati, s svojimi kompetencami pa nekaj vrniti lokalnemu gospodarstvu in skupnosti. Vrhunskih kadrov brez vrhunskih pogojev za življenje ne bomo dobili. Turizem je super stvar in ga bomo podpirali, nikakor pa ne želim, da bi ekonomsko stanje doline baziralo na tem.

Letošnji sklepi občinskega sveta glede festivalskega turizma so povzročili precej slabe volje. Kaj lahko zdaj od občine pričakujemo na tem področju?

Nezadovoljstvo izhaja iz tega, da se predolgo ni strateško ukvarjalo z razvojem festivalskega turizma. Nato je podžupanja Maša Klavora potegnila določene poteze, kjer pa je bil način mogoče nespreten in še bolj skrhal zaupanje tako na strani organizatorjev kot domačinov. Najprej bo treba opraviti iskren dialog z vsemi deležniki, brez da imamo že vnaprej pripravljeno agendo, do česa naj pogovor pripelje. Še prej se moram sploh seznaniti s poročilom delovne skupine, ki je letos spremljala festivale, in z vsemi meritvami hrupa. Ničesar od tega občina ni želela razkriti pred zaključkom kampanje.

Zagotovo podpiram festivale v obliki, ki je sprejemljiva za domačine. Ne bi pa rad prejudiciral, v katero smer naj to gre. Blizu mi je zamisel, da bi tudi med viškom poletne sezone območje ostalo vsaj en mesec brez festivalov. Veliko zadržkov pa imam do odločitve, da se sotočje izvzame iz festivalskega prizorišča, saj imajo dostop do sotočja tudi festivalski gosti, ni pa zagotovljenega niti varovanja, niti reševanja iz vode, niti skrbi za smeti. Zato tvegamo, da se zgodi kaj nepredvidenega. S tega vidika ne vidim koraka naprej. Dostop naj bo omogočen čez dan za vse, a naj ostane v okviru celovitega varovanja, ki ga zagotavlja organizator. To tezo mi je potrdil tudi komandir tolminske policijske postaje.

Verjetno pa bo ključna sprememba že ta, da največjega med festivali MetalDays ne bo več?

Se strinjam. To je en simbolni korak, da domačinov in okolja ne bomo več preobremenjevali z obsegom festivalov. Zdi se mi, da festivalski turizem je združljiv z našo vizijo razvoja, ampak v butični obliki.

Mar ni festivalski turizem zacvetel na tem območju tudi zato, ker je edini objekt tam ruševina in nima vsakodnevne dejavnosti že desetletja in s tem festivali niso nikogar motili? Zdaj je objekt v občinski lasti, idejna zasnova je turistični razvoj. Delite vizijo?

Idejna zasnova je dobro izhodišče do točke, kjer se predstavi pet variantnih rešitev. Neposrečeno se mi je zdelo, da se je ob javni predstavitvi študije prejudiciralo že kar končno rešitev, ko praktično ni bilo več možno opraviti širše razprave. Mislim, da je naloga občine, da docela uredi zemljiško-lastniške odnose, da vse ustrezno komunalno opremi in z javno debato določi strategijo razvoja oziroma dejavnost. Sam tam vidim velik potencial, ki bo z dokončanjem obvoznice neke vrste vstopna točka v mesto, objekt pa bi lahko popestril turistično ponudbo in hkrati zagotavljal dodano vrednost kakovosti bivanja za domačine. Ko pa dorečemo funkcijo tega prostora, mora projekt prevzeti vlagatelj, ki se s tem profesionalno ukvarja, da ne bi obratovanje bremenilo občinskega proračuna. Skozi ta proces pa bomo obenem ocenjevali združljivost s festivalskim turizmom. To je lahko povsem organski proces.

Bazen na tej lokaciji da ali ne?

Lahko, da bo ponudba na tem območju tudi vključevala kakšen center dobrega počutja z bazenom. Tistega bazena, ki ga obljubljam domačinom, šolam in vidim tudi v okviru športno-pripravljalnega turizma, pa ga tam ne vidim. Želim, da bi bil bolj povezan z ostalo športno infrastrukturo pri nas, bližje ljudem, šolskemu centru in dijaškemu domu in da je na bolj sončni lokaciji.

Kakšno je vaše stališče do morebitne asfaltne baze, ki jo Kolektor CPG na vsak način želi ob Soči?

Trdno sem prepričan, da to tja ne sodi.

Na kmetijskem področju Kmetijska zadruga Tolmin pelje zgodbo o uspehu. Kaj lahko občina pripomore, da bi se to še nadgradilo?

To zgodbo je res treba podpirati, ker je KZ v bistvu edini igralec na tem področju, ki dejansko izhaja iz domačih potreb in ne gole matematike stroška in dobička. Tu bom na voljo za pomoč. Glede kmetijstva pa si želim, da bi z njim sklenili krog, da bi se pridelki in izdelki v čim večji meri tržil in prodal tukaj v gostinstvu ali trgovinah, da ga z vso dodano vrednostjo ohranimo tukaj. Všeč mi je tudi projekt ekoregije, ki ga je začel župan Brežan. Čim večjo težo moramo dati izvoru produktov in pomagati tistim, ki želijo ekološko kmetovati, na drugi strani pa moramo tudi razumeti, da ne moremo biti vsi bio ali eko. Vsak kmet, ki vidi svojo prihodnost v panogi, je za nas zlata vreden. Zato moramo omogočati možnost širitve, dozidave tudi na območju razpršene poselitve. Da je tam infrastruktura, kot si jo ljudje leta 2023 zaslužijo. Tu bomo nekatera pravila zagotovo spremenili. Všeč mi je tudi ideja o podeželskem podjetniškem inkubatorju.

In smo spet pri infrastrukturi.

Tolminska občina bo vedno morala vedno velik del proračuna nameniti infrastrukturi, saj dve tretjini prebivalstva živi izven mesta in ima 400 kilometrov občinskih cest. Priznam, da sem tudi sam problematiko podcenjeval, dokler nismo šli na teren. Zato rabimo razvojno mrežo med občino, krajevnimi skupnostmi in občani. Zato temu nameravam posvetiti enega poklicnega podžupana, ki se bo ukvarjal prav z infrastrukturo in enakomernim složnim lokalnim razvojem celotne občine. Želim pa, da o projektih in naložbah odloča vsebina, da to delamo sistemsko, ne pa po principu, da prvi dobi tisti, ki je najbolj tečen.

Kakšne bodo spremembe v občinski upravi?

Vprašanje je nehvaležno, ga pa razumem. Glede kadrovanja zadev letos ne bom komentiral, ker bi bilo to nepošteno do ljudi, s katerimi se nisem še delovno niti spoznal. Imeli bomo dva podžupana …

… je to lahko Oton Bratuž, vaš protikandidat v drugem krogu?

Lahko je kdorkoli. Vsekakor bodo imena znana po pogovoru z ostalimi listami v občinskem svetu. Vztrajal bom, da bomo šli v sodelovanje z vsemi. Bolj pa razmišljam o metodi dela, ki bo drugačno, občanu bolj prijazno in odprto. To pa je proces.