Slovenija je sredi marca, kot smo že poročali, Evropski komisiji izročila pismo v povezavi s tožbo proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe o meji med državama. O še vedno nerešenem vprašanju Piranskega zaliva, pa tudi o odnosih med Slovenijo in Hrvaško nasploh je tekla beseda v ponedeljek, 26. marca, v Tržaškem knjižnem središču, kjer je SKGZ gostila slovenskega generalnega konzula v Trstu Vojka Volka in novinarja Dela Borisa Šuligoja. Z njima se je pogovarjal predsednik SKGZ Rudi Pavšič.

Na srečanju so na kratko obnovili vso zgodbo o Piranskem zalivu, mejnem vprašanju in arbitraži, začenši z oporoko švicarskega državljana Antonio Caccia, ki je konec 19. stoletja zapustil vsa zemljišča na Savudrijskem polotoku piranski občini in je bil torej takrat ves zaliv, ki je od razpada Jugoslavije dalje predmet spora, “slovenski”. Glavno vprašanje je zadevalo namreč mejo na morju oziroma neposredni stik Slovenije z odprtim morjem.
Volk in Šuligoj sta se strinjala, da je bil za Slovenijo najboljši sporazum Drnovšek-Račan iz leta 2001, ki pa ga potem Hrvaška ni ratificirala. Prav tako danes Hrvaška zavrača arbitražno sodbo, pa čeprav je ta, kot sta poudarila protagonista ponedeljkovega srečanja, veliko bolj ugodna zanjo. Razsodba namreč Sloveniji ne zagotavlja teritorialnega stika z odprtim morjem temveč le dostop do mednarodnih voda skozi pas, na katerem ima oblast – sicer zmanjšano – Hrvaška. Kljub temu se Slovenija zavzema za spoštovanje mednarodnega prava in nesporne sodbe – in da je to edina prava pot se strinjajo vse stranke -, Hrvaška pa vztraja, da zanjo arbitraža ni veljavna.

Več o srečanju, ki sta se ga udeležila tudi predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in Maurizio Tremul, predsednik izvršnega odbora Unije Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem, v tiskani izdaji Novega Matajurja