Plebiscit in njegov vpliv na Benečijo

pleb2“Izjavljam svojo priključitev h Kraljevini Italiji, monarhistični ustavni vladavini Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov.” Te besede so bile zapisane na glasovnici, ki so jo volilni upravičenci v tedanji deželi Veneto dobili na plebiscitu 21. in 22. oktobra 1866, ko so Nadiške in Terske doline ter Rezija prešle pod Italijo in se je dejansko začelo obdobje hudega in sistematskega (in tudi javno napovedanega) asimilacijskega pritiska nad Beneškimi Slovenci.
Dogajanju ob slovensko-italijanski meji v obdobju pred in po plebiscitu je Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici, v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo iz Špetra, Slovenskim raziskovalnim inštitutom SLORI, Goriškim muzejem, Tolminskim muzejem, Ustanovo Fundacija Poti miru v Posočju in Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta ter ob podpori Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ob 150-letnici te prelomnice v zgodovini Benečije, posvetila znanstveni simpozij.

Na interdisciplinarnem srečanju “Beneška Slovenija: posledice plebiscita leta 1866 ter politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj prostora” so predavali Branko Marušič, Stane Granda, Giorgio Banchig, Salvador Žitko, Jože Šušmelj, Robert Devetak, Petra Testen, Riccardo Ruttar, Tanja Gomiršek, Gorazd Bajc, Ines Beguš, Špela Ledinek Lozej, Andreja Ščukovt, Marjeta Pisk, Barbara Ivančič Kutin, Silvo Torkar, Danila Zuljan Kumar, Maja Mezgec in Milan Pahor.

Benečija v očeh slovenske
javnosti in medsosedski odnosi
Beneških Slovencev slovenska javnost, če izvzamemo Posočje in Goriška brda, kjer je bilo veliko medsosedskih stikov, dolgo časa ni poznala. Trubar in Valvasor na primer nista omenjala skupnosti, ki je živela na najbolj zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja, Vodnik, ki je v svoji Veliki pratiki naštel slovenske škofije, je prav tako pozabil na Slovence, ki so spadali pod vidensko škofijo. Brici pa so se na primer z Beneškimi Slovenci srečevali na romanju na Staro goro, o čemer pričajo vpisi v knjigo že v 16. in 17. stoletju. V Benečijo so se odpravljali tudi po nakupih in kupovali slamnike, grablje in druge orodje. Benečani pa so bili poznani tudi kot potujoči trgovci, dninarji, sezonski delavci, hlapci, dekle… Veliko je bilo tudi prijateljskih ali sorodstvenih vezi med Brici in Benečani, saj so se razvila tudi ljubezenska razmerja.
Pravo zanimanje za Slovence na Videnskem pa se je v širšem slovenskem prostoru pojavilo šele v obdobju romantike. Prvi je bil Jernej Kopitar, ki so se mu pridružili tudi Stanko Vraz, Andrej Einspieler, Matija Majer-Ziljski (ta je Beneške Slovencev tudi vključil v načrt Združene Slovenije), Štefan Kociančič, Peter Kozler (sestavil je tudi zemljevid območja, kjer so živeli Slovenci) in drugi. S pomočjo slovenskega tiska in številnih dopisnikov zlasti z obmejnega območja je slovenska javnost veliko izvedela o Benečanih in Rezijanih. Kot prvi Benečan se je takrat v slovenski javnosti pojavljal Ivan Obala iz Zgornjega Marsina, v slovenskem tisku pa je objavljal tudi Peter Podreka. O dogajanju na obmejnem območju pa so poročali tudi slovenski časopisi Kmetijske rokodelske novice, Zgodnja danica, Ilirski primorjan in Slovenec. Vsi so namenili precej pozornosti spopadom med Avstrijo, Prusijo in Italijo, na splošno pa je bila v ospredju predvsem skrb za usodo goriških Slovencev.

Poseben položaj Benečije
Čut pripadnosti slovenski skupnosti se je v Benečiji drugače razvijal kot drugod. Na vse to so odločilno vplivali predvsem trije dejavniki: konec svetne oblasti oglejskega patriarhata in priključitev Beneški republiki, v kateri so Benečani uživali določeno sodno in upravno avtonomijo; cerkvena delitev med goriško in vidensko nadškofijo v obdobju, ko se je začenjal slovenski narodni preporod in so duhovniki ter semenišča imeli pri tem zelo pomembno vlogo (na Videnskem se to ni zgodilo); ukinitev avtonomije s strani najprej francoskega okupatorja, nato pa avstrijske oblasti. Iz vseh teh razlogov se tudi “beneški” plebiscit dejansko ni mogel zaključiti drugače, saj so Beneški Slovenci nasprotovali Avstriji in so upali, da bodo pod Italijo spet uživali podobno avtonomijo in privilegije kot v obdobju Beneške republike. Italija je bila namreč za beneške intelektualce naslednica “Serenissime”.

Plebiscit in gospodarstvo
V desetletju 1860–1870, ko je italijanski risorgimento uresničil svoj cilj zedinjenja Italije, je bilo osem plebiscitov, na katerih so volivci odgovarjali na vprašanje o priključitvi svoje države ali dežele k Sardinskemu kraljestvu in pozneje k Italiji. V vseh teh primerih pa je prihajalo do prisil in velikih volilnih goljufij. Nekje se je celo zgodilo, da je bilo pri razglasitvi rezultatov glasov celo več kot volilnih upravičencev, sicer pa nista bili zagotovljeni ne svoboda ne tajnost glasovanja (ločene volilne skrinje). Odstotek pozitivnih glasov je bil prav v Venetu najvišji (skoraj 90%). V Nadiških dolinah se je za priključitev opredelilo skoraj 3.700 ljudi, proti temu je glasoval le don Valentino Bledig.
Sam plebiscit sicer ni imel nobenega pomena, ker je to ozemlje Avstrija že prej prepustila Franciji in slednja nato Italiji. Nova državna meja med habsburško monarhijo in Kraljevino Italijo pa je prebivalcem obmejnega območja povzročila številne težave, zlasti kmetom, ki so jim posestva ostala na italijanski strani meje. Takih zemljišč je bilo približno 2 tisoč hektarjev. Prehajanje meje in trgovske stike so ovirali razni predpisi in carinske dajatve, pa tudi finančni stražniki, ki so si po svoje razlagali pravila. Trpela je živinoreja, vasi na levem bregu reke Idrije, ki so ostale v Avstriji, je meja odrezala od povezav s svetom. Cvetelo je tihotapstvo (tobak, sol, koruza), pri čemer so izstopali Tolminci. Prihajalo je do sporov med prebivalci z obeh strani meje, kar je spodbujalo medsebojno sovraštvo. Odcepitev Beneških Slovencev je predstavljala hud udarec in opomin tudi za slovensko nacionalno gibanje ter prehod na radikalnejšo fazo borbe primorskih Slovencev za Zedinjeno Slovenijo.

Poskusi slovenskih šol v Benečiji
Od konca 1944. leta si je slovensko partizansko gibanje, ki se je v Benečiji pojavilo približno dve leti prej, prizadevalo organizirati slovenske šole. V okviru NOB so prvo slovensko šolo odprli v Oborčah na željo staršev. Ti pa so že januarja 1945 zahtevali, naj se slovenski pouk prekine, ker so se bali morebitnega maščevanja Nemcev. Podobno se je zgodilo v Čubcih. Leta 1945 so pod partizanskim nadzorom delovale šole v Dreki, Klodiču, Krasu, Lombaju, Platcu in Topolovem: tu je bil učni jezik na željo večine italijanski, slovenščina pa je bila pomožno učni jezik. Predvsem po kapitulaciji Italije pa se je na italijanski strani pojavil strah pred slovensko-komunistično nevarnostjo. Tudi italijanski partizani, zlasti ozopovci, so slovenske enote obtoževali, da ukinjajo italijanske šole. Obtožbe so se nadaljevale tudi po vojni, na primer v petdesetih letih med porčinjskim procesom in na procesu proti Beneški četi.

Demografski padec
Pet let po plebiscitu je v slovenskih občinah v Nadiških in Terskih dolinah ter Reziji živelo 22.490 ljudi, če jim prištejemo še prebivalce iz mešanih občin na obmejnem pasu, ugotovimo, da je bilo takrat slovenskih prebivalcev na tem območju približno 35 tisoč. Benečija je največji demografski padec utrpela po drugi svetovni vojni. Leta 1921 je bilo v Nadiških dolinah 17.640 prebivalcev, v Reziji in Terskih dolinah pa skoraj 10.500. To je tudi rekordno število prebivalcev na tem območju. Od leta 1951 dalje so ti kraji povprečno izgubili 1% prebivalcev na leto, tako da imajo Nadiške doline zdaj manj kot 5.500 prebivalcev, Terske doline in Rezija pa približno 2.200. Temu je botrovala tudi nižja rodnost, saj se je izselilo veliko mladih žensk. Treba je tudi dodati, da so se praznile predvsem vasi v goratih predelih, medtem ko je število prebivalcev v nižinskih predelih ostalo bolj stabilno.

komentarji: 1

  1. Milan Širca 01/11/16 at 11:34 - Reply

    Zanima me ali v Čedadu živijo še Slovenci? Zadnjič sva z ženo obiskala muzej v tem kraju, vendar sem bil razočaran, saj niti z enim stavkom niso omenjeni Slovani, ki so nekdaj naseljevali te kraje.
    Milan

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.