redel_16“Pustita me an borita se za svobodo Benečije”. To je bil tik pred njegovo smrtjo poziv mladega beneškega partizana Marka Redelonghija – Bojana, narodnega heroja iz Zapotoka, ki se je v osvobodilni fronti boril proti fašističnim in nacističnim silam. Kot je v nedeljo, 15. maja, med slovesnostjo pred spomenikom v gozdu na Brdcah nad Breginjem, kjer se je beneški partizan ustrelil, poudaril Fabrizio Dorbolò, je bilo v Benečiji več takih, ki jim je bil pri srcu slovenski jezik in so se vključili v protifašistično gibanje ali se pridružili partizanskim silam Kobariške republike: na primer špetrski župan Carlo Iussig, Luigi Mučič, Mario Sdraulig, Joško Osgnach, Elisa Zamparutti – Sonia, Antonio Crucil – Hans, ki je ustanovil Nediško četo. Da je spomin na tiste dogodke še občuten in da se številni hvaležno spominjajo tistih, ki so se borili za svobodo, je pokazala tudi dobra udeležba na čezmejnem pohodu, s katerim so se poklonili Marku Redelonghiju. Pohod so organizirali Vsedržavno združenje partizanov Italije Anpi Nediških dolin, Krajevna organizacija Združenja borcev Kobarid, Planinska družina Benečije in Planinsko društvo Kobarid, udeležili pa so se ga tudi sorodniki beneškega junaka z njegovim sinom in vnukinjo ter vnukom na čelu. Že zgodaj zjutraj so pohodniki prehodili 11 kilometrov (500 metrov višinske razlike) od Redelonghijeve rojstne vasi Zapotok do spomenika padlim borcem v narodnoosvobodilni vojni v Podbeli in imeli možnost, da so razmišljali o tem, kako je bilo partizanom, ko so se skrivali in premikali v gozdovih med gorami. Tam so imeli kratek pozdravni nagovor Vojko Hobič (KO ZB Kobarid), načelnik Upravne enote Tolmin Zdravko Likar in videnski pokrajinski svetnik Fabrizio Dorbolò. Nato je pohodnike pot vodila do Redelonghijevega groba na pokopališču v Sedlu, kjer so se spominu beneškega partizana poklonili s petjem in pesmijo, junaška dejanja svojega svaka pa je obnovila gospa Vera Istenič. Poudarila je, da so Nemci Redelonghija hoteli ujeti živega in so ga samo ranili, medtem ko so druge, ki so mu pomagali, ubili. Imel je zdrobljeno peto, tako da daleč ni mogel bežati, na koncu pa se je v gozdu nad Breginjem sam ustrelil in bil pri tem hitrejši od ostrostrelca, ki mu je prestrelil roko, da bi preprečil njegov samomor. Osrednja svečanost (ki pa so jo morali na žalost nekoliko skrajšati zaradi nenadne plohe) je bila nato sredi gozda, prav tam, kjer se je Redelonghi ustrelil in kjer zdaj stoji njegov spomenik. Tam je ubrano zapel zbor Fajnabanda, predsednica Planinske družine Benečije Luisa Battistig in pokrajinski svetnik Fabrizio Dorbolò pa sta poudarila pomen boja za svobodo in proti fašizmu ter se spomnila, kako so nekoč ljudje v teh krajih živeli v strahu in pod velikimi pritiski. Predsednica beneškega planinskega društva je še dodala, da bodo poskrbeli, da bodo mladi izvedeli za junaštvo partizanov, kot je bil Redelonghi. Dorbolò je na kratko povzel življenjsko zgodbo Marka Redelonghija, ki je bil že v mladih letih zelo pogumen in je bil vedno pripravljen pomagati drugim. O beneškem junaku in njegovem očetu Bernardu sta mu pripovedovala dedek in pradedek, ki je bil prisoten, ko so Nemci ubili Redelonghjevega očeta. Sicer pa se je videnski pokrajinski svetnik želel pokloniti tudi spominu vseh tistih, ki so se borili za svobodo Benečije in za to, da bi se tu ohranili slovenska beseda in kultura: od tistih, ki so aktivno sodelovali v protifašističnem gibanju, in od tedanjih političnih izseljencev, pa do tistih, ki so se po drugi svetovni vojni, ko je bilo v Benečiji težko govoriti slovensko, kot Izidor Predan – Dorič, Mario Cont in Anton Birtig zavzemali za svoj jezik in korenine ter so ubrali pot, po kateri je nato hodil tudi Pavel Petricig, ustanovitelj dvojezične šole v Špetru. Skok v preteklost oziroma v pomembno obdobje v zgodovini teh krajev se je zaključil s prijetnim druženjem v starem vaškem jedru v Breginju.