Prisotnost Slovencev na Videnskem in doprinos slovenskih organizacij k ohranjanju krajevne kulture in narečij, pa tudi k razvoju teritorija, so bile glavne teme pogovora med predstavniki Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij ter načelniki svetniških skupin v videnskem pokrajinskem svetu. Gostje slovenskih organizacij so imeli tako v petek, 20. novembra v Špetru, v prostorih multimedijskega muzeja SMO, možnost, da spoznajo stvarnost, o kateri, kot so sami priznali, so prej vedeli malo ali nič.
Do srečanja je prišlo na pobudo SKGZ in SSO in je posledica znanih polemik, ki so sledile izdaji brošuric ‘Trije jeziki za posebnost’, za katero je poskrbela Pokrajina Videm. Brošurica, ki predstavlja slovensko skupnost na Videnskem, namreč ne omenja Rezije, Čedada, Ahtna, Fojde, Nem, Prapotnega in Tavorjane, čeprav ti kraji in njihovi zaselki tudi sodijo v območje izvajanja zaščitnega zakona za slovensko manjšino. SKGZ in SSO sta tedaj takoj pisala predsedniku Pokrajine Fontaniniju in zahtevala, naj brošurico o slovenski skupnosti popravijo. Na podlagi njunega pisma je pokrajinski svetnik Fabrizio Dorbolò vložil resolucijo, ki pa jo je pokrajinski svet zavrnil. Sam Fontanini, pa je tedaj med drugim poudaril, da je uradno stališče Pokrajine Videm to, da je rezijanščina slovanski jezik, ki nikakor ni slovenski. Predstavniki slovenskih organizacij v videnski pokrajini pa so se odločili, da ne bodo popustili in so zato v Špeter povabili načelnike svetniških skupin videnskega pokrajinskega sveta. Vabilu so se odzvali predstavniki vseh skupin: Severne lige, Forza Italia, UDC, Demokratske stranke in mešane. Srečanja pa sta se udeležila tudi špetrski župan Mariano Zufferli in podpredsednik paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine Giuseppe Firmino Marinig.
Predsednica SKGZ videnske pokrajine Luigia Negro je podala zgodovinsko sliko o razvoju in delovanju slovenskih organizacij. Spregovorila je tudi o stalnem prizadevanju za ohranitev krajevnih narečij, kar navsezadnje dokazuje tudi njihova raba v časopisih Novi Matajur in Dom. Poudarila je, da se slovenske organizacije pri svojem delovanju sklicujejo na ugotovitve jezikoslovcev, ki dokazujejo da so narečja, ki se govorijo na Videnskem, vključno z rezijanščino, slovenska. Negrova je tudi obžalovala, da so vse te polemike od konca druge svetovne vojne dalje močno ošibile skupnost in pogojevale njen razvoj. Videnski predsednik SSO Riccardo Ruttar pa je spregovoril predvsem o že omenjenih brošuricah, da bi pokrajinskim svetnikom razložil, v čem je srž problema. Kot je poudaril že ob njihovi predstavitvi, je nepojmljivo, da je iz knjižice o Slovencih izključena Rezija. “To je tako, kot če bi govorili o telesu in pri tem pozabili na roko,” je povedal in dodal, da v dolini pod Kaninom res nikoli niso govorili knjižne slovenščine, toda rezijansko narečje se lahko še naprej ohrani le s pomočjo zaščitnega zakona in stikov s standardnim jezikom.
Goste je nagovorila tudi predsednica Inštituta za slovensko kulturo Bruna Dorbolò in jim predstavila delovanje Inštituta ter njegov doprinos k razvoju teritorija tudi s sodelovanjem v pomembnih evropskih projektih, kot sta bila Jezik-Lingua (v okviru katerega je nastal tudi muzej SMO, ki so si ga gostje ogledali pod vodstvom arhitektinje Donatelle Ruttar) in ZborZbirk.
Pokrajinski svetniki so povedali, da so zadovoljni, da so lahko izvedeli kaj več o Slovencih videnske pokrajine. Priznali so tudi, da je prišlo pri glasovanju o resoluciji, ki jo je predlagal Fabrizio Dorbolò, do spodrsljaja, saj zadevi niso posvetili potrebne pozornosti (tako sta povedala predstavnika Demokratske stranke). Župan Trbiža Renato Carlantoni (Forza Italia), ki se takrat ni udeležil glasovanja, ker je zapustil dvorano, je dodal, da so manjšinski jeziki nedvomno bogastvo, ob tem pa se je tudi vprašal, kako to, da stare nemške krajevne govorice niso nikoli predmet polemik, medtem ko še vedno prihaja do trenj, ko se govori o slovenskih narečjih. Vsi pa so se vsekakor strinjali, da je  za razvoj teritorija potreben dialog med vsemi akterji. Konkreten primer konstruktivnega soočenja in sodelovanja je izpostavil špetrski župan Zufferli, ki je ocenil, da se vzdušje po dolgih letih trenj vendarle nekoliko umirja, kar dokazuje predlog, da bi v Špetru imeli trojezični licej.