slori_banchigSlovenska skupnost v Italiji in njena organiziranost bi potrebovala jasno strategijo, večjo enotnost, širšo participacijo v odločitvenih procesih, bolj bi se morala opirati na strokovnost, poleg tega pa bi morala biti z marketinškega vidika bolj inovativna in bi morala razmišljati ne samo o jezikovnih pravicah, temveč tudi o gospodarskem razvoju ozemlja, na katerem živi, in drugih vprašanjih, ki zadevajo teritorij, saj smo navsezadnje njegov del in to ne samo kot pripadniki manjšine.
To so le nekatere izmed idej, ki so jih iznesli udeleženci okrogle mize z naslovom “Manjšina v očeh nove generacije” in ki so jo v petek, 10. aprila, na Opčinah priredili Slovenski raziskovalni inštitut (Slori), Primorski dnevnik, Slovenski informativni sporedi in Slovenski programski oddelek RAI za Furlanijo Julijsko krajino. Po dokaj kritičnih uvodnih mislih predstavnikov organizatorjev, Milana Bufona, Dušana Udoviča, Iva Jevnikarja in Martine Repinc, je glavna beseda šla štirim novinarjem in štirim raziskovalcem starim približno od trideset do štirideset let. Svojo analizo stanja iz različnih zornih kotov in rešitve so tako podali Sara Brezigar, Borut Klabjan, Jurij Verč, Zaira Vidau, Antonio Banchig, Andrej Černic, Poljanka Dolhar in Matjaž Rustja. Posvet sta povezovala ravnatelj Slorija Devan Jagodic in radio-televizijski voditelj Mitja Tretjak.
O izvajanju zaščitnega zakona, pa tudi o neposluževanju pravic, mogoče tudi zaradi njihovega nezadostnega poznavanja, je spregovorila raziskovalka Zaira Vidau. Poudarila je, da je sicer marsikje prišlo do kulturnega preskoka v smeri sprejemanja slovenščine v institucionalni rabi, po drugi strani pa dodala, da je aktivna vloga slovenskih govorcev v rabi pravic nujna, saj se te ne izvajajo samodejno. Če se jih ne bomo posluževali, je opozorila, tvegamo, da se porazgubijo. Predstavnica Slorija je s tem v zvezi predlagala, da bi organizirali delavnice ali informativna srečanja o rabi slovenščine v javni upravi. Mediji bi lahko v obliki rubrik ali radijskih oddaj prav tako prispevali k širjenju poznavanja pravic in služb, ki so nam na razpolago.
Poseben položaj videnske pokrajine je predstavil Antonio Banchig, ki je bil tudi edini zastopnik iz Benečije na petkovem posvetu. Na dan je prišla velika razlika z goriško in tržaško stvarnostjo, predvsem kar zadeva doživljanje slovenske identitete, težave, ki jih ustvarja uporaba oznake “narodna skupnost”, in še vedno prisotno nasprotovanje določenih krogov, ki s podporo italijanske nacionalistične desnice širijo teorije o avtohtonih dolinskih jezikih, ki nimajo nič skupnega s slovenščino. Banchig je na kratko obnovil tudi zgodovinske razloge za tako stanje in kot zgodovinski rezultat izpostavil predvsem ustanovitev dvojezične šole v Špetru (ob tem pa dodal, da drugod v videnski pokrajini mladi še vedno nimajo možnosti izobraževanja v slovenščini). “Verjetno pa smo se s tem zadovoljili in mislili, da bo to dovolj. Pozabili pa smo na gospodarski razvoj naših krajev. Pozitiven zgled je s tega vidika Kmečka zveza, njen način dela pa bi bilo treba razširiti tudi na druga področja.” Prepričanje ljudi, da so slovenske organizacije neke vrste kasta, pa tudi samo napetost med krovnima organizacijama, pa bi bilo po mnenju beneškega novinarja mogoče ublažiti z večjo participacijo v odločitvenih procesih.
Vprašanja odnosov znotraj naše skupnosti so se dotaknili tudi številni drugi razpravljavci in izpostavili potrebo po večji enotnosti oziroma sodelovanju tako na civilno družbenem kot političnem področju. Brez tega, je na primer poudarila Sara Brezigar, je nemogoče razmišljati o razvoju slovenske skupnosti in o predstavništvu slovenske manjšine v prihodnosti. Skupno predstavništvo je lahko namreč učinkovito samo, če ga priznavajo manjšina v celoti (in odločitve tudi spoštuje) ter oblasti. O takem telesu oziroma o volitvah znotraj manjšine je govorila tudi Poljanka Dolhar in kot najprimernejši model predlagala volitve na podlagi seznamov, v katere bi se prostovoljno vpisal vsak posameznik in pri tem podpisati pristopno izjavo. V manjšinskem zastopstvu pa bi morali primerno prisotnost zagotoviti tudi poraženemu delu.
Veliko je bilo govora tudi o posodobitvi znotraj manjšinskih organizacij in ustanov. Nekateri razpravljavci so ocenili, da za to ni ključna generacijska pomladitev, temveč predvem strokovna pripravljenost. Organizacije bi morali voditi tudi profesionalni in za to primerno usposobljeni strokovnjaki, kadrovanje bi moralo sloneti na kompetencah, znanju, na delu in bi bilo treba dokončno preseči ločevanje “med našimi in vašimi”.
Beseda je tekla tudi o tem, kako bi postali bolj zanimivi za mlade in kako bi k sodelovanju privabili tudi tiste, ki trenutno niso vključeni v društva ali druge slovenske organizacije. Na dan pa so prišle tudi ideje o tem, kako bi z marketinškega vidika lahko boljše promovirali slovensko skupnost, spodbujali podjetniško inovacijo, kar bi lahko bilo še posebno v tem obdobju, ko se ni mogoče zanašati samo na javne prispevke, še posebno koristno. Med področji, ki nudijo dobre možnosti za razvoj, pa je bilo večkrat omenjeno tudi kmetijsko in naravovarstveno.