Janko Humar se je po dveh desetletjih z novim letom poslovil od javne funkcije posoškega turizma. Od lokalnih turističnih organizacij je zadnja tri leta vodil skupni zavod Dolina Soče, njegovo delo pa bo bržkone prevzel Vilijam Kvalič. Humar zavod zapušča po končani prvi razvojni fazi, v kateri se posoški turizem bliža milijonu prenočitev. Naslednja faza, kako dvigniti dodano vrednost, bo zahtevnejša, pravi in opozarja, da bodo morale za nadaljnji razvoj svoje prispevati tudi občine s prostorsko politiko.

Povsem klasično vprašanje, ko se nekdo poslavlja od funkcije: kaj bi izpostavili kot dobro delo, kaj bi naredili drugače?

Nisem sem še toliko odklopil, da bi na vse pogledal z nekaj distance. Na splošno pa moram reči, da občutek ni slab. Menim, da smo v dveh desetletjih naredili nekaj pomembnih korakov naprej. Z vidika destinacijskega menedžmenta ali razvoja neke destinacijske organizacije smo prav gotovo v slovenskem prostoru primer dobre prakse. Jaz sem imel pač ta privilegij, da smo začeli v nekem okolju, ki je bilo turistično nerazvito, zato je bilo morebiti nekoliko lažje. Izhodišča so bila taka, da se je vse narejeno takoj poznalo. Tudi statistika nam pove, da je dolina prva v Sloveniji po rasti obiska, gostov in prenočitev. To pa se seveda ni zgodilo kar samo od sebe, temveč imajo nekdanji LTO in danes zavod Dolina Soče kar pomemben doprinos.

Ampak percepcija, kaj sploh je naloga turističnega zavoda in kaj ni, še danes ni povsem jasna. Kako je bilo delati v tej klimi?

To ni naša posebnost, to se dogaja v turizmu povsod. Kar povprašajte naše avstrijske sosede, kjer imajo povsem diametralna mnenja in komentarje glede njihovih destinacijskih organizacij – pa so nam vsem vzor. Ne poznam destinacije, ki bi ji vsi zgolj ploskali. Vedno bodo nekateri menili, da ni potrebna. Pri nas imamo težavo v kontekstu konflikta med zasebnim in javnim sektorjem v smislu mi vas plačujemo, zato boste delali, kot mi rečemo. Tudi ponudniki so različni in nekateri so v načinu razmišljanja omejeni zgolj na svoj posel in vse, kar mu ne prinese kratkoročne koristi, ni zanimivo. Veliko jih ne vidi širše slike. S tem se sicer nisem veliko obremenjeval, v celotni zgodbi pa me je vseeno malce zmotilo, da bi od ključnih nosilcev odločanja, kot so župani in občinski sveti, vseeno pričakoval neko širino, ki je potrebna, da se razume turizem kot celoto. Če ne bi videli zgolj kratkoročnih težav, ki vedno so, bi bil razvoj zavoda še boljši, pa je že zdaj v slovenskem merilu primer dobre prakse.

Ali bovški argument »dajemo več, kot dobimo« pije vodo?

Ne, niti slučajno ne. Bovec dobi največ in iz združevanja je tudi povlekel največ koristi. Je pa dejstvo, da pri nekaterih posameznikih obstaja nekakšen psihološki problem, ker da je Bovec kot prestolnica posoškega turizma zdaj morebiti malce manj pomemben, saj je na prvem mestu blagovna znamka Dolina Soče. Postala je ena izmed ikon slovenskega turizma, ki je primerljiva z blejskim otokom, prisotna je v vseh nacionalnih promocijskih akcijah. No, rezultati so za vse boljši, kot bi bili brez združevanja.

Ena izmed kritik je bila, zakaj bi zavod z 1,6 milijonskim proračunom sploh še potreboval javni denar, češ da bi zdaj denar moral najti na trgu.

To je izjemno klavrn argument, ki govori o osnovnem nerazumevanju našega poslanstva. Mi smo v osnovi javni zavod, ki dela za javno dobro, to javno dobro pa mora biti vsaj v določeni meri pokrito z javnim denarjem. Tudi na račun našega dela se je obisk v dolini povečal, posledično pa v zadnjem desetletju še turistična taksa, in to kar od tri do petkrat. To so izjemne številke. Se pa to ne bi zgodilo, če občine ne bi vlagale v destinacijsko organiziranost, kakršna je naša zgodba. Takrat so vlagale več denarja, kot so dobile turistične takse. Danes občine dobijo najmanj dvakrat več takse, kot pa prispevajo za destinacijski program. Mislim, da to ni v redu. Naša neposredna konkurenca na mednarodnem trgu namreč z večanjem obiska vlaga več, mi pa ta delež zmanjšujemo.

Zavod Dolina Soče je v delovanju navzven edini skupni imenovalec celotne doline, edini, ki predstavlja dolino kot celoto, ki predstavlja izjemno bogato paleto programov na enem mestu, edini s skupnim portalom, edini, ki servisira na stotine novinarjev, je povezovalec, brez katerega bi imeli veliko število razdeljenih individualnih ponudnikov, katerih skupna podoba bi bila neprimerno manj prepričljiva.

Leto je bilo zaradi pandemije specifično in Slovenci so šele letos preplavili in odkrivali soško dolino. Bo učinek dolgoročen?

To je bila izjemno dobrodošla izkušnja in pomembna priložnost. Ni mi bilo povsem prav, da je delež slovenskih gostov zadnji dve desetletji padal s 35 odstotkov na vsega 15, saj mora imeti v vsaki ekonomiji domače tržiče pomembno vlogo. Težava je v tem, da Slovenci Slovenijo premalo poznamo. Zaradi koronavirusa pa je dolina dobila slovenske goste, ki jih tukaj prej sploh ni bilo, ki Posočja niso razumeli kot počitniške destinacije. Zato je bila letošnja izkušnja pomembna tržna naložba v prihodnost. Ko se bodo stvari normalizirale, verjamem, da bomo ostali v slovenski zavesti kot privlačna destinacija in da bo delež Slovencev večji, kot je bil pred koronakrizo. Valicon je čez leto spremljal dogajanje na slovenskem trgu in Posočje je bilo ob Pomurju najbolj zanimiva destinacija med slovenskimi obiskovalci.

Kaj pa turistična povezava čezmejnega prostora Posočja z Benečijo, Rezijo? Je priložnost tudi za ta območja?

Seveda. Ne vidim objektivnih razlogov, ki bi bili ovira. Naravno okolje je tudi na drugi strani meje še vedno fantastično, zgodovinska dediščina je prav tako izjemna, problem pa je, da imamo težavo s polpreteklo zgodovino, ki je pustila veliko grdih stvari. Čezmejna odprtost, ki naj bi se zgodila z vstopom v Evropo, še vedno ni povsem sproščena. Se pa stvari izboljšujejo, čeprav na drugi strani doslej nismo imeli enakovrednih sogovornikov. No, tudi to je argument, zakaj so destinacijske organizacije potrebne, kajne. Če je ni, ne moreš razvijati skupnih programov in ponudbe. Promotur je bil dolgo časa zadržan, sodelovanje v zgodbi Alpe Adria Trail pa pove svoje. Potencial je zelo velik, upam, da bomo z delom nadaljevali.

V zadnjih špicah turistične sezone je gneča za nekatere moteča. Kaj se lahko stori, da je izkušnja za turiste in domačine še sprejemljiva?

To je treba razumeti kot cikel nekega razvoja, kjer je dolina Soče šele na začetku. V dveh desetletjih se je bilo treba boriti za čim večji tržni delež, da so turisti k nam sploh prišli, da je prišla določena kritična masa, da smo se o resnem turizmu sploh lahko pogovarjali. To pa ne more biti edini cilj, in zdaj ko smo prišli do določene ravni, moramo pač zamenjati prioritete. To smo skupaj s ponudniki pokazali v novi posoški turistični strategiji, ki so jo sprejeli vsi občinski sveti. Zelo jasno smo povedali, da množičnost ni več osnovni cilj in da moramo naš turizem preusmeriti k večji dodani vrednosti, trajnostnim, okolju prijaznim programom, ki jih tukaj res lahko razvijamo in tržimo po višji ceni. Ta del naloge pa je zahtevnejši kot prva faza.

Na drugi strani lahko tudi zelo obremenjene točke, kot so Tolminska korita, spodobno upravljamo tudi na vrhuncu sezone, ker smo razvoju sledili s primerno infrastrukturo, da so stvari vzdržne. Temu bi lahko sledili po vsej dolini – slapu Kozjak, velikih koritih Soče, izviru Soče, trdnjavi Kluže … Za to pa je potrebna podpora lokalne skupnosti in v Tolminu smo jo imeli. Ni pa povsod tako.

Težava je tudi skokovita rast srednjecenovnih apartmajskih postelj na leto. Se to lahko prepreči?

To je zadeva, ki bi se je morali občinski sveti zavedati. V eksploziji novih apartmajev z od 500 do 800 novimi posteljami na leto bo vsaka turistična destinacija težko preživela. Tu bi se morali hitreje učiti iz razvoja turizma in učinkovito reševati sprotne težave. Pred 20 leti smo bili zadovoljni za vsak nov apartma, ker je bilo vsega premalo, danes pa je drugače in ne smemo si več privoščiti, da bi vsakemu prepustili, da iz garaže naredi novo turistično ponudbo. Na račun razmaha apartmajev in kampov bi si morali priznati, da se je naša povprečna turistična raven znižala. Verjamem sicer, da je to nekakšno prehodno obdobje in da se bodo pojavili novi igralci na področju hotelirstva, ki nam krvavo manjkajo. Ta segment je za pravi turizem usodnega pomena.

Tudi na ravni prostorske politike bi morali nekaj ukreniti. Ni več sprejemljivo, da lahko apartma naredi nekdo, ki nima parkirišč, ni sprejemljivo, da odpre športno agencijo nekdo, ki ima doma računalnik in ničesar drugega, vozila pa so parkirana na javnih površinah … Na področju zagotovitev minimalnih tehničnih pogojev bi morali narediti več. Prav je, da se turizem razvija, ampak ne za vsako ceno – izpolnjeni morajo biti določeni pogoji. To pa je naloga občin in tega se do zdaj še niso resno lotile. Če se tega ne bodo, bomo imeli čez nekaj let res velike probleme, ki se že nakazujejo. Dobili bomo takšne goste, kot si jih bomo zaslužili, zato je treba opozarjati na problem in zaostriti pogoje, kdo in na kakšen način se lahko s to dejavnostjo ukvarja.