Čedajsko soočenje predsednikov krovnih organizacij, Ksenije Dobrila za SKGZ in Walterja Bandlja za SSO, je pokazalo, da sta si organizaciji v marsičem podobni, v nekaterih točkah pa obstajajo razlike. Verjetno tudi zaradi tega sta na vprašanje, ali ne bi bilo bolj primerno težiti k eni sami krovni organizaciji povedala (Bandelj), da mora želja po združitvi nastati znotraj sistema in ne sme biti vsiljena od zunaj.
Važno je, da imata SKGZ in SSO pri pomembnih zadevah skupno stališče. Skratka (Dobrila), pluralnost moramo ohraniti tudi ker obstajajo določena zgodovinska in nazorska izhodišča, ki še ločujejo in potrebujemo vso diplomatsko spretnost, da najdemo skupni jezik. Pred kratkim, denimo, je prišlo do določenih kratkih stikov v Gorici pri obravnavanju polpretekle zgodovine. Narodni dom bo lahko veliko pomagal k večjemu povezovanju in zbliževanju med nami. Sicer bi bilo vredno razmišljati o nekem skupnem triletnem razvojnem programu narodne skupnosti, ki ga izoblikujeta obe krovni organizaciji.

»Če se je kaj nerodnega zgodilo v teh dneh v Gorici (na Srečanjih pod lipami, op. ur.), nisem jaz kriv«, je dodal Bandelj, predsednica SKGZ pa mu je hudomušno dodala, da je to res, a da se omenjene zadeve dogajajo v njegovi hiši.
Veliko bolj podobna so si bila stališča obeh predsednikov pri obravnavanju tematik, ki zadevajo našo narodno skupnost na Videnskem. Po mnenju Dobrilove, Sloveniji ne more biti vseeno, če se zemljepisni prostor slovenske poseljenosti v FJK krči. S tem se krči življenski prostor Slovenije, ki je premajhna, da bi se zadovoljila s svojim prostorom znotraj državnih meja. Dvomilijonska država je sama manjšina v Evropi. Paradoksalno je do svoje manjšine v Sloveniji veliko bolj pozorna Madžarska.
Krovni organizaciji lahko pomagata, tako da imata skupni pogled na te problematike in da se nehamo deliti na ene in druge. Vplivati moramo na deželno politiko glede razvoja podeželja. Poiskati je treba poti, da se, podobno kot v Posočju, tudi v Benečiji razvije turistična ponudba vezana na zgodovinsko, kulturno in krajinsko bogatost. Evropsko projektiranje lahko pomaga kot tudi programska uporaba sredstev iz člena 21 zaščitnega zakona.

»Benečija ima pozitivne lastnosti, ki niso dovolj izkoriščene«, je bil mnenja Bandelj. »Ko se ugotavlja, da je Slovencev v Benečiji vedno manj, velja tudi, da je Slovencev vedno manj povsod, morda na Goriškem in Tržaškem še v večji meri. Dežele ni iz preprostega razloga, ker ti kraji niso volilno zanimivi zaradi nizkega števila prebivalcev. Slovenija sicer kaže določeno pozornost, odsotna pa je strategija v gospodarskem povezovanju. FJK ničesar ne pomaga, da se ustvarijo pogoji za večjo turistično ponudbo, ki bi se povezala z Gornjim Posočjem«.
Na vprašanje, zakaj se model dvojezičnega šolanja ni razširil v drugih dolinah, je predsednik SSO povedal, da je glede trojezičnega šolanja v Kanalski dolini Dežela statična. Ob tem manjka dvojezična višješolska izobraževalna ponudba, kar predstavlja velik vulnus v celovitem šolskem procesu. Za Dobrilovo največji uspeh zaščitnega zakona predstavlja podržavljenje dvojezične šole, ki je nastala na pobudo skupine razsvetljenih vizionarjev. Nastanek podobnih modelov je izredno kompleksen tudi s formalno-pravnega vidika, kot je kompleksen in dolgotrajen postopek trojezičnega šolanja, ni pa nemogoč. Nekje je treba začeti, izdelati je treba pedagoški načrt in dobiti podporo Dežele in rimskega ministrstva.
Kaj pa nedorečenost med knjižnim jezikom in narečjem? Za predsednika SSO je ključna šola. V njej se knjižna slovenščina lahko utrjuje in širi. Ob tem je pomembna in potrebna povezanost šole z organiziranim svetom naše skupnosti. Narečja ne gre brisati, potrebujemo pa skupni imenovalec, ki je knjižna slovenščina.

Ti kraji so imeli različno zgodovinsko stvarnost, kjer ni bilo šolske ponudbe v knjižni slovenščini. Bili so talci hladne vojne večji kot v Gorici in Trstu. Pomislimo na Gladio in vrsto protislovenskih pritiskov. Ustvarjali so mnenje, da vse, kar je slovensko, je zaostalo in manjvredno. Zato se je težko prepoznavati v nečem, kar je bilo dolgo časa prikazano kot sovražno in družbeno manjvredno, je ocenila Ksenija Dobrila.
Dan spomina ob 10. februarju je bil tudi letos priložnost za potvarjanje zgodovinskih dejstev in žalitve na etnični podlagi. Obenem smo tudi v delu manjšine zaznali veliko angažiranost pri izkrivljanju zgodovinskih dejstev. Koliko bo lahko takšno draženje negativno vplivalo ob stoti obletnici požiga Narodnega doma ob prisotnosti obeh predsednikov držav? Na 13. julij moramo gledati pozitivno in storiti vse, da bo to pomemben dogodek za vse nas.

Glede napetosti zadnjih dni je bil mnenja Walter Bandelj, da moramo vztrajati pri dialogu z oblastjo in storiti vse, da se bodo duhovi pomirili. Zdajšnji čas se nagiba k takšnim pretiravanjem in napetostim.
Že lani ob 99-obletnici požiga Narodnega doma je bilo čutiti neko magičnost v zraku in skupno željo po pridobitvi doma, ki ima velik simbolni pomen za celotno slovensko skupnost, je pristavila predsednica SKGZ. Zarišča nestrpnosti sodijo že v normalnost. Boli ko ta prezir postane istitucionalen.

Glede vrnitve Narodnega doma manjšini je Bandelj posebej omenil prizadevanja obeh predsednikov, ki sta zadevo premaknila z mrtve točke. SSO bo pri tem prizadevanju aktivna le pod pogojem, da bo lastništvo stavbe v ulici Filzi bo izraz naše narodne skupnosti.
Bolj kot o lastništvu se moramo izjasniti, kaj se bo tam notri dogajalo, pravi Ksenija Dobrila. Ko kupimo hišo, moramo vedeti, kaj bomo z njo delali, če smo jo v stanju vzdrževati in kako bomo njene prostore uporabili. V Narodnem domu morajo najti prostor slovenske organizacije, tam je treba odpreti izložbo ponudbe naših odličnosti, delovati morata razstavna galerija in knjižno središče ter dejavnosti ekonomsko-kulturnega značaja, ki nas promovirajo v javnosti. Naj bo center, ki povezuje obe državi in ki je usmerjen v promocijo kulture in jezika obeh držav.

Kako razmišljata oba predsednika glede možnosti skupnega spoštljivega spomina obeh Bazovic, je bil Bandelj uvodoma kategoričen: »Po dogodkih zadnjih dni, gotovo ni nobene možnosti. Moramo pa vztrajati pri dialogu, da naredimo korak naprej. Moramo začeti pri nas samih, ko obravnavamo našo polpreteklost. Mladi s tem niso obremenjeni in malo poznajo zgodovinsko dogajanje. Nimam nobenega problema začeti to zahtevno pot med nami, italijansko manjšino, ezuli in drugimi subjekti našega prostora«.

»Treba je sprejemati razloge različnega zgodovinskega spomina, če so iskreni. Sprava je težka beseda, sem za nekakšno pomiritev, «je dodala Dobrilova in nadaljevala: »Danes bi zelo težko stopila do druge Bazovice, če pa hočemo stopiti po poti pomiritve, potem to moramo narediti po kronološkem redu, najprej z vsem potrebnim dostojanstvom in iskrenostjo do naših štirih junakov in potem pred simbolom, ki spominja na tiste, ki so padli v kraška brezna. Pod takimi pogoji mogoče …«

Na vprašanje, kako se imata predsednika po letu dni skupnega naprezanja za našo narodno skupnost, sta iskrivo komentirala, da kot mož in žena, zelo dobro, včasih pa se tudi pošljeta nekam …
Razprava je pokazala, da obstajajo različna mnenja o modelu poučevanja v špetrski dvojezični šoli, kar zadeva narečje oziroma knjižni jezik. Izpostavljena je bila določena brezbrižnost vodilnih v manjšini do vprašanj Benečije in njenega razvoja.
Večjo skrb bi kazalo nameniti družinam, če se želi ohraniti slovenski jezik in utrditi čut pripadnosti.