Na deželni konferenci o zaščiti slovenske manjšine bosta v petek, 14. novembra v Gorici o izvajanju ukrepov v korist rezijanščine ter jezikovnih različic Nadiških, Terske in Kanalske doline poročali Ilaria Ciccone in Živa Gruden. Njuno analizo objavimo v celoti.

 

Dež. z. 26/2007 z naslovom »Deželni predpisi za zaščito slovenske jezikovne manjšine« kakor tudi
zakon 38/2001 predvidevata posebne ukrepe za Vidensko pokrajino1; po eni strani priznavata potrebo
po podpori družbenega, gospodarskega in okoljskega razvoja ozemlja, na katerem živi slovenska
jezikovna manjšina, po drugi pa določata dodeljevanje namenskih sredstev za podporo rezijanščini in
jezikovnim različicam Nediških dolin, Terske in Kanalske doline.
Naj spomnimo, da se je podpori jezikovnim različicam v zadnjih letih posvetil tudi svetovalni odbor
Sveta Evrope z Okvirno konvencijo o zaščiti narodnih manjšin, tovrstno podporo pa pogrešamo v
Resoluciji ministrskega sveta / ResCMN (2017) 4 o uresničevanju omenjene konvencije z dne 5. julija
2017. Italijanski pristojni organi so namreč poudarili, »da je že Dežela Furlanija – Julijska krajina z
deželnim zakonom št. 26 z dne 16. novembra 2007 priznala pravico do zaščite rezijanščine in drugih
jezikovnih različic ter predvidela specifične namenske prispevke, skladno s poznejšo Resolucijo
evropskega parlamenta z dne 11. septembra 2013 o evropskih ogroženih jezikih«.
Med priporočili, ki so jih evropske institucije dale Italiji, nekatera v celoti ustrezajo določenim
potrebam stvarnosti, ki jo obravnavamo, in sicer:
– nameniti dovolj finančnih sredstev za pouk jezikov narodnih manjšin in v zvezi s temi zagotoviti
razpoložljivost usposobljenih učiteljev in primernih učbenikov;
– posvetiti posebno pozornost potrebam pripadnikov številčno omejenih manjšin;
– povečati finančna sredstva za projekte, namenjene ohranjanju in razvoju kulturne dediščine
jezikovnih manjšin.

Deželni odloki in intervjuji
Pri pripravi tega poročila o uresničevanju dež. z. št. 26/2007 v Videnski pokrajini smo najprej preučili
deželne odloke za dodelitev sredstev, ki jih predvidevata 20. in 22. člen istega zakona. Vpogled v
ukrepe, namenjene slovenski manjšini, so nam omogočili v službi Avtonomne dežele Furlanije –
Julijske krajine (v nadaljevanju: A. D. FJK). Zatem smo se obrnili na predstavnike ustanov in društev, ki prejemajo tovrstne prispevke, ter se z njimi pogovorili o kakovosti ukrepov. Sredstva, ki jih predvideva člen 21a za Občino Špeter, se neposredno določajo in dodeljujejo na podlagi finančnih določil, zato jih v tem poročilu nismo obravnavali.
Prva težava je bila povezana s samo izbiro sogovornikov zaradi zamenjave gorskih skupnosti, ki so
prej upravljale nakazana sredstva, z medobčinskimi območnimi zvezami (ita : UTI ; v nadaljevanju:
MOZ). Zdelo se nam je primerno, da se najprej obrnemo na predsednike treh pristojnih MOZ, ti pa so
nam priporočili še druge sogovornike: za trbiško območje župana iz Naborjeta, za nediško-čedajsko
območje uradnike bivše gorske skupnosti, za čentsko območje pa nismo dobili navodil. Tako smo
intervjuvali župane Naborjeta – Ovčje vasi, Rezije, Čedada, Špetra in uradnika Gorske skupnosti za Ter, Nedižo in Brda.
Ker se več dejavnosti nanaša na šolsko področje, se nam je zdelo koristno prisluhniti tudi
predstavnikom šol, in sicer ravnatelju v Trbižu, ravnatelj iz Trasaghisa pa nas je raje napotil k učiteljem iz Rezije, še zlasti k strokovnjakinji, ki vodi dejavnosti v rezijanščini. Intervjuvali smo tudi nekaj predstavnikov društev, ki prejemajo denarne prispevke, npr. Inštituta za slovensko kulturo, Zavoda za slovensko izobraževanje, kulturnega društva Muzeo od tih rozajanskih judi/Muzej rezijanskih ljudi/Museo della Gente di Val Resia. Pogovarjali smo se tudi s predsednikom Kmečke zveze, ki je pomagala krajevnim kmetijskim podjetjem pri pridobivanju prispevkov po 20. členu.
Intervjuji so predvidevali pet vprašanj, prilagojenih posameznim stvarnostim:
1. Kateri so bili glavni ukrepi, ki ste jih v vaši ustanovi financirali s sredstvi, ki jih predvidevata 20. in 22.
čl. deželnega zakona št. 26/2007?
2. Kako so ti ukrepi vplivali na gospodarski, družbeni in okoljski razvoj vašega območja?
3. Kako so ti ukrepi vplivali na jezikovno politiko? Bi lahko ocenili pouk knjižne slovenščine in rezijanščine/
jezikovnih različic z vidika usvajanja jezikovnih znanj in z vidika ohranjanja lokalnih različic?
4. So bili mogoče kateri ukrepi financirani, pa jih niste izpeljali? Na kakšne težave ste naleteli?
5. Katere so vaše programske smernice za izvajanje omenjenih zaščitnih določb? Kakšni so vaši obeti?
Se že pripravljajo novi predlogi?
Za zagotavljanje enotnosti vsebin bomo ukrepe po 20. in 22. členu obravnavali ločeno. V sklepnem
delu o obetih in predlogih bomo ukrepe obravnavali skupaj.

Ukrepi, skladni z 20. čl. deželnega zakona 26/2007
20. čl. dež. z. 26/2007 prevzema ukrepe iz 21. čl. z. 38/2001 in predvideva letni državni prispevek za
financiranje ukrepov, ki so namenjeni socialnemu, gospodarskemu in okoljskemu razvoju območja
Nediških dolin, Terske, Železne in Kanalske doline. Na podlagi tega člena sta bila izdana dva odloka,
leta 2014 in 2016. Drugi določa finančna sredstva za triletno obdobje, delno tudi za večletne projekte,
ki so porazdeljeni po referenčnem območju.
V letu 2014 je bilo nakazanih skupno 460.819,19 evra, in sicer:
– Gorski skupnosti za Ter, Nedižo in Brda:
230.000 evrov – za pomoč malim podjetjem, ki opravljajo proizvodne dejavnosti za namene
družbenega, gospodarskega in okoljskega razvoja;
77.213,19 evra – za ureditev etnografskega muzeja in kulturnega središča slovenske manjšine na
obravnavanem območju s pohištvom, informatsko in tehnološko opremo;
– Gorski skupnosti Guminskega okoliša, Železne in Kanalske doline:
25.000 evrov – za financiranje kulturnih in turističnih dejavnosti ter projektov (Naborjet – Ovčja
vas, Rezija in Trbiž);
90.000 evrov – za pomoč pri ustanavljanju novih MSP (Naborjet – Ovčja vas, Trbiž);
10.000 evrov – za projekt Roge. Jaz sem… jaz sem moja bodočnost (Naborjet – Ovčja vas, Rezija in
Trbiž);
286.706 evrov – za izredna vzdrževalna dela v nekaterih občinskih poslopijih, npr. stanovanjskih
hišah »Karitasa« v Reziji.
Odlok iz leta 2016, izdan po spremembi, ki preusmerja sredstva za gorske skupnosti k MOZ,
predvideva skupno 1.417.500 evrov, in sicer:
340.000 evrov – za ukrepe v pomoč kmetijskim in gozdarskim podjetjem celotnega obravnavanega
območja;
200.000 evrov – za ukrepe, namenjene ovrednotenju in povečanju lokalne proizvodnje gorskega
sadja in povrtnin (Nediške doline in Terska dolina);
200.000 evrov – za redna in izredna vzdrževalna dela na javni lastnini ter za javna dela, namenjena
izboljšanju operativnih pogojev krajevnih podjetij na območju Zveze Železna-Kanalska dolina;
339.000 evrov – za ukrepe, namenjene upravljanju, promociji in trženju turistično-kulturne
ponudbe celotnega obravnavanega območja, ob podpori obstoječim turistično-kulturnim strukturam
tudi z oblikovanjem in upravljanjem informacijskih in informatskih sistemov;
120.000 evrov – za ukrepe v korist Večstopenjske državne šole z dvojezičnim slovenskim in
italijanskim poukom v Špetru za nakup pohištva in druge šolske opreme;
90.000 evrov – za ukrepe v kuhinji in menzi Večstopenjske državne šole z dvojezičnim slovenskim
in italijanskim poukom v Špetru ter za nabavo opreme v omenjenih prostorih;
65.000 evrov – za obnovo in za varnostno ureditev poslopja tipične kmečke arhitekture v Reziji; gre
za hišo Buttolo v Solbici, ki je last kulturnega društva Muzeo od tih rozajanskih judi/Muzej rezijanskih
ljudi/Museo della Gente di Val Resia in ki naj bi postala muzej rezijanske ljudske umetnosti in običajev;
63.500 evrov – za ukrepe v podporo dvojezičnemu slovensko-italijanskemu šolskemu sistemu ter
za nadaljevanje obveznega šolanja in programov usposabljanja na drugostopenjskih srednjih šolah s
slovenskim učnim jezikom v Gorici z organizacijo in upravljanjem prevoza dijakov, ki so prej obiskovali večstopenjsko šolo v Špetru.
Porazdelitev sredstev kaže na to, da se ta nanašajo na zelo raznolike dejavnosti, t. j. na kulturne
dogodke, podporo šolanju, dokončanje javnih del ter na pomoč kmetijstvu in malim podjetjem, kar
morda še najbolj odraža cilje obravnavanega člena.
Sredstva iz leta 2014 so bila v celoti porabljena, poudarja uradnik bivše Gorske skupnosti za Ter,
Nedižo in Brda, ki je spremljal te ukrepe. Sredstva za pomoč malim podjetjem so bila izkoriščena
domala v celoti, pri čemer so upoštevali lestvico približno 90 vloženih zahtevkov; znesek v višini
77.213,19 evra, namenjen dokončanju kulturnega središča za slovensko manjšino, ki je bilo v prvi fazi
financirano s prejšnjimi sredstvi prav tako na podlagi 20. člena, se je uporabil za ureditev objekta, ki sicer potrebuje še nekaj zaključnih del s pohištvom in elektronsko opremo, da bo lahko postal operativen.
Tudi sredstva za Gorsko skupnost Gumina, Železne in Kanalske doline so bila v celoti porabljena; v
nekaterih primerih, kot pri prenovi hiš »Karitasa« v Reziji (ki jih občina dodeljuje družinam s stalnim
prebivališčem v dolini ter družinam povratnikov), je bil to le del potrebnih finančnih sredstev.
Sredstva, ki so bila leta 2016 nakazana za špetrsko večstopenjsko dvojezično šolo, so bila v celoti
izkoriščena; župan te občine je želel poudariti, da je bilo o namenski uporabi sredstev doseženo
popolno soglasje oziroma podpora vseh županov tega območja, kar je omogočilo šoli ponovno vselitev
v prostore. »V tem specifičnem primeru sem se osebno zavzel, hkrati pa so se z mano strinjali vsi drugi
župani: nihče od njih ni nasprotoval posegu, kar je bilo odločilno za njegov uspeh.«
Tudi za hišo Buttolo v Solbici so se uporabila vsa dodeljena sredstva; uradno so jo odprli 14. oktobra.
V hiši so uredili muzejsko zbirko rezijanskega pripovedništva; sofinancirana je bila s sredstvi enega
izmed prejšnjih projektov. Predstavnica kulturnega društva Muzeo od tih rozajanskih judi/Muzej
rezijanskih ljudi/Museo della Gente di Val Resia meni, da je bil deželni prispevek zelo pomemben, saj
je ublažil celotni strošek v višini približno 200.000 evrov. Pravi, da je muzej velika priložnost tako za
domačine, ki bodo v njem spoznavali svoje korenine, kot za turizem, ki bo lahko vlil novega življenja
zadnji rezijanski vasi.
Sredstva za večletne projekte za razvoj kulturnega turizma (prejemnik je Inštitut za slovensko
kulturo) so bila le delno izkoriščena, enako sredstva za podporo dvojezičnemu šolskemu sistemu
(prevoz dijakov v Gorico na višje srednje šole – porabnik sredstev je Zavod za slovensko izobraževanje).
Projekt za razvoj kulturnega turizma, nam je pojasnila direktorica Inštituta za slovensko kulturo, se
navezuje na prejšnji projekt, ki ga je financirala A. D. FJK, in na dva evropska projekta, Jezik – Lingua in Zborzbirk, v okviru katerih je bil v Špetru odprt multimedijski muzej SMO – Slovensko multimedialno okno, na terenu pa so popisali in delno odprli za javnost več lokacij z že obstoječimi manjšimi muzejskimi zbirkami ali pa čisto novimi (Mašera, Bardo, Rezija, Prosnid, Tipana itd.).
V okviru prejšnjega deželnega projekta je bila vzpostavljena mreža vseh teh enot, ki delujejo tudi
kot informativna okenca, ter je bila pripravljena aplikacija za pametne telefone z vsemi informacijami.
Ažurirana je bila tudi spletna stran mismotu.it, obenem pa sta bila ponatisnjena informativna brošura
in zemljevid.
Zdaj je treba še poskrbeti za varnost in uporabnost sedežev, uskladiti ure obratovanja, zaposliti
osebje za sedeže, kjer trenutno še ni zaposlenih (npr. v Kanalski dolini). Vsi muzeji so opremljeni s
prevodi in opisi ne le v slovenščini in italijanščini, temveč tudi v furlanščini, nemščini in angleščini.
Obiskovalci lahko dobijo tablične računalnike, s katerimi si pomagajo pri ogledu muzejev. Za vsakega
se pripravljajo tudi stebrički, ki bodo prinašali informacije ne samo o posameznem muzeju, temveč
tudi o preostalih ter o lokalnem območju in dogodkih. Pripravljeno je bilo tudi tiskano gradivo in
vzpostavljeni so bili stiki za sodelovanje z drugimi lokalnimi in sosednjimi ustanovami, npr. s Soško
dolino. Vsi podatki o obravnavanih dolinah bodo vključeni v spletno stran Triglavskega narodnega
parka.
Predsednik Inštituta za slovensko kulturo meni, da si je treba prizadevati za ovrednotenje kulturne
dediščine in ponuditi turistom vse, kar premore to območje, predvsem pa kulturo in jezik. S tem bo
slovenska skupnost postala opaznejša, kar bo pozitivno vplivalo tudi na jezikovno politiko.
Uradnik bivše gorske skupnosti je pojasnil, da se drugi ukrepi še izvajajo na podlagi objave
namenskih razpisov: »Za leto 2016 je bil razdelan program, s katerim so se strinjali vsi udeleženci
na območju, tako da so bili prispevki namenjeni trem MOZ. Da bi bili posegi čim bolj homogeni,
je bil pripravljen program z ukrepi za podporo kmetijskim podjetjem na celotnem obravnavanem
območju, t. j. od Trbiža do Praprotna, obenem je bila podpisana konvencija med tremi MOZ; kmalu
bo potrjen razpis in še pred koncem leta bodo izplačani prispevki kmetijskim podjetjem. Ne gre za
nepovratna sredstva za nakup opreme ali za naložbe, temveč preprosto za ukrepe, s katerimi naj bi
se znižali upravni stroški podjetij, t. j. za nekakšne finančne spodbude za podjetja, s katerimi naj bi si
ta opomogla zaradi povečanih stroškov. Ukrep za ovrednotenje avtohtone krajevne proizvodnje sadja
in povrtnin zadeva le Nediške in Tersko dolino, ki imajo tovrstno proizvodnjo. Tudi v tem primeru je
bila sklenjena konvencija med dvema MOZ in je predviden razpis, v katerem bodo določeni pogoji za
pridobitev prispevkov.«
Sredstva za leto 2016, ki so bila dodeljena MOZ Železne in Kanalske doline za javna dela, se bodo
uporabila – tako je poročal župan v Naborjetu – za varnostno ureditev ceste, ki pelje na Ukovško
planino, za kar je občina dala na voljo tudi lasten denar. Gre torej za podporo tamkajšnjim kmetijam,
hkrati pa za investicijo v kulturni turizem. Drugi ukrep se nanaša na mladinski center v Reziji. Občini
je bilo dodeljenih 66.000 evrov, celotni strošek pa bo znašal 105.000 evrov; tudi tu gre torej za delno
financiranje.
Nihče izmed vprašanih se ni pritoževal nad težavami pri dostopu do sredstev ali njihovem
upravljanju, pravzaprav je večina dejala, da so bili postopki preprosti in jasni. Predstavnik Kmečke
zveze, ki je pri prošnjah pomagal številnim kmetijskim podjetnikom, je povedal: »Postopki so bili
preprosti in hitri, še zlasti če jih primerjamo z drugimi razpisi. Omogočili so nam določene investicije,
ki bi bile sicer nemogoče.« Poudaril je tudi, da je prav Kmečka zveza predlagala pomoč kmetijskim
podjetjem v zvezi z višjimi stroški zaradi njihove gorske lege ter podporo proizvodnji avtohtonih sort,
kar torej odraža potrebe krajevnih podjetnikov.
Nekaj težav naj bi bilo pri triletnih projektih, in sicer zaradi potrebe, da se nekateri stroški prenesejo
iz enega v drugo leto, pa tudi zaradi zamud pri začetku izvajanja samih projektov in vključitve novih
predlogov, ki sprva niso bili predvideni, vendar so bili očitno zanimivi ter uresničljivi s prenosom
privarčevanih sredstev iz drugih projektnih postavk.
Ocena vpliva ukrepov, sprejetih na podlagi 20. člena, na lokalne družbeno-gospodarske razmere je
sicer previdna, vendar pozitivna.
Župan iz Naborjeta je povedal: » … določeni pozitivni učinki so, saj če z javnim denarjem pomagamo
tistim, ki želijo uresničiti določene gospodarske pobude, podpiramo celotno območje. Ne gre torej za
to, da se s tem okoristijo Slovenci, temveč gre za pomoč, ki koristi celotnemu območju, na katerem
živijo Slovenci. Čeprav učinke težko količinsko opredelimo, smo gotovo vsi imeli koristi od teh
prispevkov.«
Župan Rezije pa je rekel: »Jasno je, da če so na voljo določena sredstva, jih uporabimo, saj bi bilo
nespametno, če tega ne bi storili. V duhu zakona je tudi prav, da tisti, ki se morda čuti Slovenec, ta
sredstva uporabi; obenem ima od tega koristi tudi občina, ki tako razpolaga z dodatnimi sredstvi in jih
lahko uporabi za to, da ohranja pri življenju šolo ali pa izvede druga potrebna dela.«
Uradnik bivše Gorske skupnosti za Ter, Nedižo in Brda je glede podjetij, ki so prejemala ta sredstva,
pojasnil, »da so uporabila denar za prenovo opreme, predvsem pa za nekatere dejavnosti: recimo
za lokalno neposredno prodajo.To je imelo dvojno korist: podjetju se ni bilo treba več obračati na
veleprodajne posrednike, obenem pa so se ovrednotili naši lokalni pridelki. Rezultati so bili torej zelo
dobri.«
Predstavnik Kmečke zveze pa je izpostavil pomemben problem, in sicer da so predvidena finančna
sredstva nezadostna za tako veliko območje. To je že sicer prikrajšano za druge politike (npr. posege za
centralna območja), zato so tu razmere malodane katastrofalne.

Ukrepi, skladni z 22. čl. deželnega zakona 26/2007
22. člen dež. z. 26/2007 predvideva prispevke za rezijanščino in jezikovne različice Nediških dolin,
Terske in Kanalske doline. Za promocijo dejavnosti in projektov, namenjenih rezijanščini, se lahko
financirajo programi, ki jih oblikuje Občina Rezija; kriterije in načine financiranja določi deželni odbor s posebnim sklepom, s katerim tudi dodeli znesek za podporo tovrstnim programom. Za promocijo dejavnosti, namenjenih jezikovnim različicam Nediških dolin, Terske in Kanalske doline, se lahko financirajo projekti, ki jih oblikujejo občine, ustanove in društva na omenjenem območju.
Skladno s tem členom so se redno letno nakazovali prispevki od leta 2012 do 2016 (2012: odlok št.
3539; 2013: odlok št. 3771; 2014: odlok št. 3670/CULT; 2015: odlok št. 3740/CULT, predštevilka 2165; 2016: odlok št. 4859/CULT, predštevilka 51).
Poudariti pa je treba, da so bila v letih 2011–2015 nakazana sredstva veliko skromnejša od sredstev
za obdobje 2008–2011 (66.000 evrov namesto prejšnjih 108.800 za Kanalsko dolino, 66.000 evrov
namesto prejšnjih 128.800 za Občino Rezija in 88.000 evrov namesto prejšnjih 158.000 za Nediške
doline). Dodeljena sredstva so bila torej skoraj razpolovljena.
Predvideni in izvedeni ukrepi so zelo raznoliki, vendar precej homogeni znotraj posameznih
območij. Zato smo se odločili, da jih bomo predstavili po posameznih območjih in po kronološkem
zaporedju.
Kanalska dolina
Gorski skupnosti za Gumin, Železno in Kanalsko dolino so bila med letoma 2012 in 2016 dodeljeni
naslednji prispevki:
2012 24.000 evrov
Tečaji slovenščine in njenih krajevnih različic v osnovnih šolah Kanalske
doline; razstava Tradicionalna hiša v Kanalski dolini kot večkulturna
etnografska pobuda.
2013 12.000 evrov Tečaji slovenščine in njenih krajevnih različic v osnovnih šolah Kanalske
doline v sodelovanju z večstopenjsko šolo I. Bachmann s Trbiža.
2014 15.000 evrov Tečaji slovenščine in njenih krajevnih različic v osnovnih šolah Kanalske
doline v sodelovanju z večstopenjsko šolo I. Bachmann s Trbiža.
2015 15.000 evrov Tečaji slovenščine in njenih krajevnih različic v osnovnih šolah Kanalske
doline v sodelovanju z večstopenjsko šolo I. Bachmann s Trbiža.
2016 10.000 evrov
Jezik – korenina naše kulture/La lingua – la radice della nostra cultura
– ovrednotenje živih govorov slovenskih jezikovnih različic Kanalske
doline med mladimi (Združenje don Mario Cernet).
Večina ukrepov se nanaša na poučevanje slovenskega jezika in njegovih različic v šolah; to potrebo
so začutili in podpirali tudi lokalna društva in lokalne uprave. Finančna sredstva so bila v celoti
uporabljena in dopolnjena z drugimi sredstvi javnih uprav in društev v želji, da bi imel ta pouk neko
kontinuiteto.
(»Če ni kontinuitete, je vsega konec,« je povedal ravnatelj tamkajšnje šole). Jezikovne ure so
potekale v vseh vrtcih in osnovnih šolah večstopenjske šole, običajno po dve uri na teden.
V letih 2013–2015 so priskočile na pomoč tudi slovenske učiteljice iz šole v Kranjski Gori in avstrijske
učiteljice iz občine Čajna (Noetsch). »Projekt je bil finančno samostojen, saj je šlo za izmenjavo učiteljic v režiji posameznih šol.«
Ravnatelj večstopenjske šole na Trbižu je poudaril: »Dve uri pouka na teden služita le ohranjanju
smisla za jezik, ne vplivata pa na sposobnosti, na jezikovne kompetence otrok. Nekaj čisto drugega
je govoriti tisti jezik ali ga vsaj pasivno poslušati. Ti ukrepi dokazujejo le to, da jezik obstaja in da je
za večstopenjsko šolo na Trbižu pomemben. Če hočemo, da se pouk obrestuje, mora imeti dostojno
število ur, te pa je treba vključiti v učni program, tako da zagotovimo kompenzacijo med različnimi
jeziki in jezikovnimi kodami.«
Podobno je razmišljal župan Naborjeta: »Od sedanjega pristopa do pravega pouka jezika je treba
prehoditi kar nekaj poti, sedaj se ne morejo dovolj naučiti, tedenskih ur je premalo in v dveh urah
na teden se je težko naučiti jezika.« Poudaril je, da je znanje jezikov pomembno tudi za družbenogospodarski razvoj tega območja, »saj se bodo naši mladi z večjim jezikovnim znanjem laže zaposlili, predvsem v našem posebnem trinacionalnem okolju. Tu, na tromeji, se je verjetno laže zaposliti, če se dobro obvladajo jeziki.« Kljub tem omejitvam je učinek poučevanja slovenščine kar pozitiven, ne toliko pri usvajanju jezikovnega znanja, temveč bolj z vidika spodbude za družine. Župan je pojasnil: »Razvoj na tem področju je predvsem odvisen od družin, vendar če institucije dajejo tovrstnemu učenju ustrezno pozornost, se potem zanj začenjajo bolj zanimati tudi družine, zato je treba skrbeti za ta vidik. Sicer tvegamo, da bo jezik izumrl, z njim pa tudi občutek pripadnosti, kar bi bilo zares žalostno.«
Dolina Rezije
Občina Rezija je med letoma 2012 in 2016 dobila naslednja sredstva:
2012 24.000 evrov
Pouk jezika, kulture, petja, glasbe in rezijanske flore na osnovni šoli v Reziji;
natečaj za zgodbe in stripe v rezijanščini;
priprava, natis in predstavitev knjige La battaglia dimenticata della Val Resia
26-30 ottobre 1917 (Pozabljena bitka v dolini Rezije 26.–30. oktober 1917);
natis brošure o dejavnostih in projektih v korist rezijanščine na prvostopenjski
srednji šoli; ponatis s predhodno raziskavo o publikacijah, zanimivih za
rezijanščino, ene ali več zelo redkih publikacij.
2013 12.000 evrov
Pouk petja in naravoslovnoznanstvene dejavnosti v rezijanskem vrtcu; pouk
rezijanskega jezika, kulture, petja in glasbe na rezijanski osnovni šoli; prva svetovna
vojna v dolini Rezije: tematska poglobitev v 3. razredu prvostopenjske
srednje šole v Reziji; filmski posnetek o dolini Rezije, ki so ga pripravili učenci
prvostopenjske srednje šole za udeležbo na državnem natečaju: priprava tematskih
plastificiranih posterjev.
2014 15.000 evrov
Pouk rezijanskega jezika, kulture, plesa in petja ter naravoslovnoznanstvene
dejavnosti v rezijanskem vrtcu; pouk rezijanskega jezika, kulture, petja in
glasbe na rezijanski osnovni šoli; prva svetovna vojna v dolini Rezije: tematska
poglobitev v 3. razredu prvostopenjske srednje šole v Reziji; natis večjezične
karte o prvi svetovni vojni; kulturne delavnice in pouk rezijanske glasbe v 1. in
2. razredu rezijanske prvostopenjske srednje šole.
2015 15.000 evrov
Pouk rezijanskega jezika, kulture, plesa in petja ter naravoslovnoznanstvene
dejavnosti v rezijanskem vrtcu; pouk rezijanskega jezika, kulture, petja in
glasbe na rezijanski osnovni šoli; prva svetovna vojna v dolini Rezije: tematska
poglobitev v 3. razredu prvostopenjske srednje šole v Reziji; kulturne delavnice
in pouk rezijanske glasbe v 1. in 2. razredu prvostopenjske srednje šole v Reziji;
natečaj, namenjen prvostopenjskim srednjim šolam, ki je temeljil na arhivskih
in terenskih raziskavah o zgodovinskih temah ter natis materiala.
2016 15.000 evrov Program za ovrednotenje rezijanščine (Občina Rezija).
Tudi Občina Rezija je izkoristila ves dodeljen denar; pri izvajanju predvidenih projektov ni imela
posebnih težav. Projekte lahko razdelimo na tri skupine: pouk rezijanščine in druge šolske dejavnosti,
publikacije in natečaji.
Glede tečajev rezijanskega jezika in kulture zunanja učiteljica – sodelavka ugotavlja, da je ta pouk
»podoben pouku tujega jezika, saj večina otrok rezijanščino govori, sliši, posluša le tu, v šoli. […]
Rezijanščina je materni jezik le nekaterih. […] Vsekakor je to za otroke pozitivna izkušnja, vsi kažejo
veliko zanimanja, želijo sodelovati. Gradiva je seveda malo, zato je to delo kar zahtevno.« Učiteljica
obžaluje, da je jezikovnih ur tako malo (ena ura vsaka dva tedna za vsako skupino učencev, saj je
polovica ur namenjena glasbi in plesu), tudi čas zanje ni najboljši (petki popoldne). Pouk tako pogosto
temelji na praktičnih in ročnih dejavnostih. V zadnjih razredih se uvajata tudi branje in pisanje v
rezijanščini.
Nekatere družine se z uvajanjem pisne oblike sicer ne strinjajo, ker menijo, da je treba domačo
govorico ohranjati le v ustni obliki. V vsakem primeru pouk obiskujejo vsi otroci in družine z zanimanjem spremljajo dejavnosti. Otroci »so doumeli, da gre za nekaj, kar je njihovo, in si torej nekako spet prisvajajo ta jezik: to je nekaj, zaradi česar se počutijo nekoliko drugačne od drugih … kar je zanje tudi bogastvo.«
Rezijanski župan meni, da delo v šoli poteka dobro, saj se celovito posvečajo jeziku, zgodovini in
kulturi. Skupno število ur ni odvisno od občinske uprave (ki neposredno imenuje učitelje), temveč
od splošnega načrtovanja na šoli. »Veliko družin so že v 50. letih prisilili, da so opustile rezijanščino;
vračati se danes k njej ni lahko. Zelo veliko je tudi mešanih zakonov. […] Vsekakor pa lahko že opažamo določene rezultate: otroci sicer ne znajo dolgo govoriti, vendar razumejo vse, in ko so dovolj stari, vzpostavijo stik z drugimi, aktivirajo nekakšno samoobrambo.«
V prvostopenjski srednji šoli je dejavnost usmerjena bolj v ohranjanje zgodovinskega spomina, kar
je v ospredju tudi na raznih natečajih, ki jih razpisuje občina in ki se financirajo tudi iz drugih virov.
Izdane publikacije podpirajo in dokumentirajo didaktične dejavnosti (posterji, škatla z didaktičnimi
kartami), delno pa služijo širši uporabi (npr. turizmu – z zemljevidom o prvi svetovni vojni).
Nediške doline in Terska dolina
Gorski skupnosti Tera, Nediže in Brd so bila med letoma 2012 in 2016 nakazana naslednja sredstva:
Leta 2012: 32.000 evrov za projekte:
• ponatis topografske karte Valli del Natisone/Nediške doline (izdala jo je gorska skupnost);
• knjiga Miti, fiabe e leggende – Area Valli del Natisone [Miti, pravljice in legende – območje
Nediških dolin] (gorska skupnost in Občine Dreka, Grmek, Srednje, Sovodnje, Sv. Lenart, Špeter,
Podbonesec in Praprotno);
• tečaj jezika in kulture Nediških dolin za učitelje ali v izvedbi učiteljev za območne šole (Občine
Špeter, Srednje in Sv. Lenart);
• izdelava panojev (Občini Dreka in Podbonesec);
• ponatis publikacije (Občina Tipana);
• A tavola nell‘Alta Val Torre [Pri mizi v gornji Terski dolini] – Jesti tou Terski dolini (Občina Bardo)
• knjige in drugo za knjižnico – oddelek za kulturo in manjšinske jezike (Občini Fojda in Ahten);
• natečaj za šole o msgr. Ivanu Trinku (Občina Sovodnje);
• ponatis brošure o kulturnih zanimivostih in drugem (Občina Grmek).
Leta 2013: 16.000 evrov za projekte:
• natis publikacije Le Krivapete [Krivapete] (gorska skupnost);
• nakup knjig, publikacij in avdiovizualnih sredstev za knjižnico – oddelek za kulturo in manjšinske
jezike (Občina Ahten);
• nakup elektronske opreme za oblikovanje zgodovinskega arhiva o krajevnih jezikovnih različicah
(Občina Podbonesec);
• natis publikacije o lokalni zgodovini z naslovom Faedis, un paese nella storia [Fojda, vas v zgodovini]
(Občina Fojda);
• ponatis brošure o območju Občine Grmek (Občina Grmek);
• ponatis publikacij, pripravljenih s sredstvi iz poslovnega leta 2011 (Občina Špeter);
• dvojezični koledar (Občina Tipana);
• organizacija kulturnih dejavnosti, povezanih z ovrednotenjem ljudskih običajev, kot so Rožinca in
Devetica (Občina Dreka);
• organizacija kulturnega natečaja Doli.doli.doline, namenjenega vrtcem, osnovnim šolam in višjim
srednjim šolam Podutane (Občina Sv. Lenart);
• organizacija dogodkov, predstav in kulturnih pobud v okviru prireditve Burjanka (Občina Bardo);
• toponomastične table in kulturne prireditve na območju Občine Srednje (Občina Srednje);
• realizacija in postavitev dvojezičnih panojev (Občina Sovodnje).
Leta 2014: 20.000 evrov za projekte:
• razstava o razvoju lokalne kartografije skozi stoletja – zgodovinske raziskave in toponomastične
analize, zbiranje in reprodukcija gradiva (gorska skupnost);
• priprava in namestitev dvojezičnih panojev, brošur in turistično-kulturnih publikacij (Občina Ahten
v sodelovanju z Občinami Fojda, Neme in Tipana);
• realizacija in namestitev dvojezičnih panojev (Občini Dreka in Sovodnje);
9
pregled izvajanja ukrepov v korist rezijanščine ter jezikovnih različic nediških dolin, terske in kanalske
• tečaji narečja in Senjam beneške pesmi (Občina Grmek);
• koledar za leto 2015 (Občina Bardo);
• tečaj jezika in kulture Nediških dolin za učitelje in učence krajevnih šol vseh stopenj (Občina
Podbonesec z Občinami Špeter, Sv. Lenart in Srednje).
Leta 2015: 20.000 evrov za projekte:
• nadaljevanje akcije, ki se je začela leta 2014, za pripravo, namestitev in sitotisk panojev za razstavo
o lokalni kartografiji skozi stoletja – zgodovinske raziskave in toponomastične analize – zbiranje in
reprodukcija gradiva (gorska skupnost);
• dvojezični koledar (Občina Tipana);
• informativna dvojezična brošura (Občina Sovodnje);
• nadaljevanje projekta, ki se je začel leta 2014, za pripravo in postavitev dvojezičnih panojev
(Občina Dreka);
• narečni natečaj Naš domači izik (Občina Špeter);
• dvojezični koledar (Občina Bardo);
• tematski zemljevid (Občina Fojda v sodelovanju z Občino Ahten);
• promocijska publikacija Stregna – Sriednje (Občina Srednje);
• koledar v sodelovanju z društvom Rečan – krajevna publikacija v sodelovanju z društvom Stellini
(Občina Grmek);
• projekt Memorie [Spomini] – zbirka intervjujev v nediškem narečju za ovrednotenje zgodovinskega
spomina (Občina Sv. Lenart);
• prevod publikacije La lupa del monte Mia (Občina Podbonesec) v nediško narečje.
Leta 2016 je bilo 34.440 evrov neposredno dodeljenih posameznim predlagateljem za naslednje
projekte:
• Parole e musica: za kupe se ğuoldat – jezikovni tečaj, prispevki in literarni natečaji za spodbujanje,
širjenje in preučevanje nediške jezikovne različice (Občina Podbonesec);
• Cividale: po slovensko Čedad – zbiranje in popisovanje pričevanj v raznih različicah slovenščine
v soudeleženih občinah, priprava itinerarija po mestu za poglobitev zgodovinske, družbene in
kulturne stvarnosti Čedada, gledališka priredba zbranih anekdot (Občina Čedad);
• Alta Val Torre – Terska dolina – ponatis in posodobitev dvojezičnega turističnega vodnika, postavitev
dvojezičnih informativnih panojev, priprava brošure in dveh kulturnih večerov (Občina Bardo).
Že na prvi pogled je očitna velika razdrobljenost ukrepov, izjema je samo zadnje leto. Uradnik
bivše gorske skupnosti nam je povedal: »Sklenjeno je bilo, da se del prispevkov neposredno nakaže
občinam, ki bodo same poskrbele za izvedbo svojih projektov. Porazdelitev sredstev med posamezne
občine je bila matematična. Toliko je denarja, toliko občin, vsaka je dobila enak delež ne glede na
kakovost projekta. […] Nekateri projekti so se že zaključili, drugi se zaključujejo, tako npr. projekt
same gorske skupnosti, ki je sklenila, da bo združila več letnih prispevkov za nekoliko večje projekte,
medtem ko so občine izvajale preprostejše projekte, ki so trajali leto dni ali pa kvečjemu poldrugo
leto. […] Na vseh pisnih in konkretnih izdelkih je bilo treba navesti vir denarnih sredstev, t. j. 22.
čl. dež. z. 26/2007, predpisi za zaščito slovenske jezikovne manjšine v FJK v dvojezični obliki, ker je
pomembno, da se prizna prizadevanje Avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine za podporo tudi
tovrstne kulture in za ovrednotenje slovenskih narečij. […] Iz pripravljenega gradiva je očitno, da je
narečij zelo veliko, saj so opazne razlike že med posameznimi vasmi. S prizadevanji za reševanje teh
razlik se je rešil tudi del jezikovne in kulturne dediščine obravnavanega območja, ki bi se lahko sicer
izgubila. Moramo izreči priznanje tudi občinam, ki so vedno podpirale lokalna kuturna društva in
združenja, s katerimi so dobro sodelovale.«
Čedajski župan, ki je tudi predsednik MOZ Nediških dolin, meni: »Negativna plat teh projektov je
bilo prav dejstvo, da smo se osredotočali na značilnosti obmejnega območja, zaradi česar smo morali
večkrat zelo jasno in specifično razdrobiti ukrepe na mikroprojekte.«
Tudi špetrski župan meni, da bi morali izvajati enotne projekte in da ne bi smeli pozabiti na rdečo
nit: »Če namreč delamo s številnimi prekinitvami, ne pridemo nikamor.«
V primerjavi z območji Kanalske doline in doline Rezije so bili ukrepi v korist šolstva le obrobni: tečaj
narečja za učitelje leta 2012, tečaj za učitelje in učence leta 2014 in dva natečaja za šole. To je verjetno
posledica različnih izbir pri določanju kriterijev za uporabo teh sredstev. Treba pa je poudariti, da obe
špetrski večstopenjski šoli, t. j. šola Dante Alighieri in dvojezična šola Pavel Petričič, namenjata veliko
pozornost krajevnim narečjem tako pri rednih dejavnostih kot pri izvajanju projektov, kjer lokalne
jezikovne različice niso več le sredstvo za sporočanje, temveč tudi orodje za terenske raziskave in
predmet jezikovnega raziskovanja.
Šolska ravnatelja sta nam pojasnila, da se ti projekti delno financirajo s sredstvi deželnih razpisov za
izobraževalno ponudbo, delno iz drugih virov. V vrtcih in osnovnih šolah na Bardu in v Tipani potekajo tudi krajši tečaji slovenščine, vedno ob uporabi deželnih sredstev za šolstvo.
Glede odnosa med knjižnim jezikom in lokalnimi narečji čedajski župan meni, »da je v šoli prav
poučevati jezik, ki je tudi nacionalni jezik, to pomeni, da je za slovenščino to slovenski jezik, ker to
zagotavlja dodatne priložnosti našim učencem, hkrati pa je treba poskrbeti, da se ne izgubi naša
tradicija. Pri odgovornem vodenju teh projektov je treba poiskati ustrezno ravnotežje med obema
vidikoma: pomembno je spoštovati zgodovino in tradicijo prebivalcev Nediških dolin, hkrati pa je treba razumeti, da se časi spreminjajo in da je treba omogočiti mladim, da se dejansko naučijo določenega jezika.«
Veliko dejavnosti za ohranjanje narečja (publikacije, koncerti, gledališke predstave) izvajajo tudi
sama lokalna društva, ki črpajo sredstva tudi iz drugih virov, ki jih predvideva dež. z. 26/2007. To je
poudaril tudi predsednik Inštituta za slovensko kulturo: »Lahko rečemo, da so od samega začetka
vse dejavnosti naših društev potekale v našem narečju, ki je za nas veliko bogastvo. Zaradi tega ga še
vedno uporabljamo v časopisju, gledališču, ki širi našo jezikovno tradicijo, publikacijah, pesmih itd.«
Od dejavnosti, ki so bile financirane leta 2016 in ki večinoma še potekajo, je še posebej zanimiv
projekt Cividale: po slovensko Čedad, ki se navezuje tudi na dejavnosti v okviru občine Čedad
delujočega okenca za slovenski jezik. V projektu namreč sodelujejo različne javne uprave in društva
kakor tudi šole iz Čedada in Nediških dolin, poleg tega pa projekt podpira tudi za turistično ponudbo.
Izhajajoč iz slovenske toponomastike tega mesta, ki je ne poznajo niti njegovi prebivalci, se z
intervjuji na terenu na novo odkrivajo stare tržnice in s tem novejša ljudska zgodovina vojvodskega
mesteca ter oblikujejo novi turistični itinerariji. Ob sodelovanju učencev raznih šol je bil maja dan
»kulturnega orienteeringa«, organizirani so bili vodeni obiski, pripravljeni so bili brošura z zemljevidom Čedada in izvlečki intervjujev. Šola Piccoli je na podlagi vsega tega pripravila gledališko predstavo in knjižico za »Mittelgledališče«. Projekt se dopolnjuje z akcijo Somsi-ja Čedad v izložbi.
Čedajski župan pravi, da je ukrep povezan »z odprtjem urada, informativnega okenca in s pobudami,
ki lahko tudi na čedajskem območju upoštevajo potrebe slovenske manjšine.«

Obeti in predlogi

Glede bodočih ukrepov so številne ustanove izrazile željo, da bi zagotovili nadaljevanje že začetih projektov: npr. prevoz dijakov iz Nediških dolin v slovenske šole v Gorici, ki ga organizira Zavod za slovensko izobraževanje, ohranitev lokalnih muzejev manjšine, ki jih upravlja Inštitut za slovensko kulturo, ter tečaji rezijanščine v rezijanskem vrtcu in osnovni šoli.
Nekateri intervjuvanci so izrazili željo, da bi občinske uprave med sabo tesneje sodelovale in da bi
A. D. FJK pozorneje spremljala izvedene oziroma izvajane pobude in da bi bila prožnejša.
Tajnik Kmečke zveze je poudaril, da bi morala A. D. FJK oblikovati natančne smernice o sodelovanju
med medobčinskimi območnimi zvezami. »Če bomo še naprej delovali kot doslej, t. j. če bomo tako
upravljali zadnja razpoložljiva sredstva, bo vsaka zveza objavljala svoje razpise. To za nas ni pravilen
način delovanja. Morali bi izbrati nekaj skupnih ciljev in delati zanje, vse tri MOZ bi morale skupaj
pripravljati ciljno usmerjene projekte, ki naj se osredotočajo na posamezna območja. Če bomo
namreč denar razdeljevali med vse strukture, gotovo ne bomo dosegli dobrih rezultatov. To je torej
naš pogled na zadeve, o tem smo večkrat razpravljali tudi v Kmečki zvezi: mora pa tudi A. D. FJK
oblikovati smernice za to. To pomeni, da mora tudi dežela opredeliti določene cilje, ki so pomembni
za to območje, če se že sami ne znamo odločiti, za katere ukrepe naj se ta denar uporabi.«
Tudi uradnik bivše Gorske skupnosti za Ter, Nedižo in Brda je potrdil: »Dodelitev 516.000 evrov
za območje od Trbiža do Praprotna ni tako visok znesek, da bi lahko veliko spremenil, vendar je lahko
znamenje nekega interesa predvsem za podjetništvo v primarnem sektorju, ki je tudi najbolj kapilarno
prisotna stvarnost na tem območju.«
Direktorica Inštituta za slovensko kulturo je dejala, da bi potrebovali sredstva za ohranjanje in
nadgradnjo že obstoječih projektov. Najemnine za muzejske prostore so trenutno krite za triletno
obdobje, medtem ko prepoved vstopnine traja še pet let po zaključku projekta, skladno s tem, kar
je predvideno za evropske projekte. K temu je treba dodati še stroške za osebje, ki skrbi za odprtje
muzejev: osebje v Špetru dela trenutno s skrajšanim delovnim časom, v Bardu je osebje zaposleno
s pogodbami o sodelovanju, v Kanalski dolini pa bo center postal operativen šele oktobra in zato še
nima osebja.
Tudi predsednik Inštituta za slovensko kulturo je podal nekaj misli v zvezi s tem: »Srčno upamo,
da se bo triletni projekt nadaljeval. Pri teh projektih namreč tvegamo, da po izpeljavi zamrejo. Treba
pa je delovati še naprej. Zagotoviti je treba vsaj minimalna sredstva, da se lahko delo nadaljuje, ker se
projekti ne razvijajo sami od sebe, vedno je treba narediti kaj več.« Dolgoročni cilj projekta je ustvariti
muzejsko mrežo, ki mora izpolnjevati vse zahteve deželnega zakona o muzejih ter mora biti ustrezno
priznana in financirana. Direktorica je poudarila, da je končni predlog vključitev te mreže v deželno
mrežo manjšinskih muzejev ob razširitvi slovenske lokalne mreže in ob sodelovanju z nemškima jezikovnima otokoma Sauris in Timau ter z drugimi kraji v deželi.
Drug projekt, ki bi ga inštitut rad izpeljal v bližnji prihodnosti, je »Benečija gor in dol«, ki predvideva
integracijo turističnega prevoza izletnikov in kolesarjev v režiji Občine Kobarid z imenom »Hop on –
Hop off«. Dva minibusa naj bi vozila iz Čedada po dolinah in se na določenih mestih (npr. na Livku in
v Robedišču) srečala z vozili slovenskega projekta za morebitno izmenjavo potnikov in nadaljevanje
vožnje po predvideni poti. Itinerarija sta že bila določena (eden vključuje tudi Tersko dolino), projekt
pa naj bi se začel poleti 2018. Pobudniki se zavedajo, da sicer ni bil predviden v prvotnem predračunu,
in upajo, da omejena fleksifilnost sklada ne bo preprečila njegovega izvajanja, saj bi ta dejavnost
krepko podprla lokalni turizem.
Župan iz Naborjeta je pojasnil, da so sredstva, ki jih prejema občina, po večini namenjena razvoju
geografskega območja, vendar bi raje videl, da bi bila usmerjena v šolstvo. Vztrajal je, da bi morali
uvesti pouk slovenščine v ukovški šoli. Nekatera občinska sredstva so bila uporabljena za razvoj
trijezičnega izobraževalnega modela, pilotnega projekta, ki ga bo treba preizkusiti in predstaviti A. D.
FJK in ministrstvu za izobraževanje. »Mislim, da bi morali zdaj narediti naslednji korak: poskrbeti, da
bo postal pouk slovenskega in nemškega jezika stalnica v učni metodologiji vsaj v ukovški šoli.«
Ravnatelj večstopenjske šole na Trbižu je pojasnil, da je »zamisel o vsaj trijezičnem pouku
na tem območju spet aktualna,« in omenil tudi Občino Naborjet, ki »se zelo zavzema za to, da bi
imela na svojem območju trijezično šolo, in je financirala nekakšno eksperimentiranje s strokovnim
svetovanjem«. Tudi v Trbižu govorijo o tem, da bi v kratkem uvedli jezikovne učne module, obenem pa nameravajo oblikovati mednarodni znanstveni odbor v sodelovanju z avstrijsko, slovensko in vidensko univerzo. Ravnatelj je prepričan, da bo lahko dejavnost spet stekla, vendar potrebuje potrditev pristojnega ministrstva, »da ne bi obviseli na tanki niti, ki je odvisna od finančnih sredstev« in dobre volje. Zamisel je bila deležna veliko zanimanja in v kratkem naj bi bil pripravljen podrobnejši načrt za njeno izvedbo.
Učiteljica iz Rezije, ki je z učiteljico glasbe učila rezijanščino v osnovni šoli in vrtcu, je predstavila
učne razmere, ki se še niso povsem izoblikovale, saj še vedno pogrešajo didaktično gradivo in zadostno
število ur pouka. Šola želi okrepiti prisotnost rezijanščine s projektom likovne vzgoje v rezijanščini, ki
je bil tudi že vključen med predloge, s katerimi se je šola prijavila na deželne razpise na področju
izobraževalne ponudbe.
Glede sredstev za Rezijo je predstavnica kulturnega društva Muzeo od tih rozajanskih judi/Muzej
rezijanskih ljudi/Museo della Gente di Val Resia izrazila zadovoljstvo nad sodelovanjem z A. D. FJK
in opozorila na problem rezijanske pisave, ki bi ga bilo treba čim prej rešiti. Zaenkrat še ni enotnega
modela, ki bi ga sprejela celotna rezijanska skupnost. Učiteljica, ki poučuje rezijanski jezik, je tudi
izpostavila določeno zadržanost staršev do poučevanja rezijanske pisave, saj bi raje videli, da bi se pouk
omejeval le na ustni pristop. Po županovem mnenju so vzrok za to razhajanja glede zapisovanja (po
načelu »torej raje nič«). Župan sicer misli, da pisava, ki jo je predlagal občinski svet, ustreza zahtevam
velike večine občanov, in opozarja, da je sam Steenwijk, avtor rezijanskega pravopisa, v svojih zgodnjih razpravah dopuščal določene dvome.
Sklepi
Za zaključek lahko povzamemo nekaj prioritetnih nalog, ki jih bo treba izvesti v prihodnje:
– optimizirati nakazila sredstev, ki jih predvideva 20. čl. in ki bi jih bilo treba po možnosti povečati ali
dopolniti glede na skupne cilje celotnega območja;
– omogočiti večjo fleksibilnost pri izvajanju projektov, predvsem ko se lahko vanje vključijo inovativni
ali dopolnilni elementi, ki sprva niso bili predvideni;
– okrepiti dejavnosti v šolah (ob upoštevanju dejstva, da so se v zadnjih letih drastično zmanjšala tudi
nacionalna sredstva za šole, ki jih predvideva z. 482/99), da bodo postale učinkovitejše;
– odzvati se na zelo občuteno potrebo po trijezičnem pouku v Kanalski dolini s stabilno in trajno
sistemsko rešitvijo, ki naj predvideva usposobljene učitelje za poučevanje in rabo lokalnih jezikov.
Nazadnje bi poudarili, da se moramo izogibati dodeljevanju sredstev vse povprek. Bolje je, da
namenimo razpoložljiv denar najkoristnejšim projektom, kot se je že zgodilo leta 2016.
___________
Sklepna opomba:
Pisanje referata smo končali 30. septembra 2017 in zaradi tega ne upošteva dogodkov, ki so se morebiti
zgodili po tem datumu.
Opombe:
1 Za slovensko poimenovanje mesta ali pokrajine Udine sta v rabi dve različici; poleg tu uporabljene Viden je
namreč razširjena in ustaljena tudi oblika Videm. Dvojnost se prenaša tudi na izpeljane pridevnike.

Ilaria Ciccone, Živa Gruden