Preschern: Trojezični pouk, od besed je treba preiti k dejanjem

naborjet“Če hočemo imeti v Kanalski dolini trojezični pouk, potrebujemo načrt, kako naj bi ta potekal, zadevi pa je treba konstantno slediti in sodelovati s pristojnimi organi.” Župan Občine Naborjet-Ovčja vas Boris Preschern, ki je bil na zadnjih lokalnih volitvah maja leta 2014 izvoljen s skoraj 60% glasov, je prepričan, da se da na področju večjezičnega izobraževanja narediti več kot doslej. Približno poldrugo leto po njegovi izvolitvi smo se z njim pogovorili o vprašanjih, ki neposredno zadevajo jezikovne manjšine na tem mešanem območju, pa tudi o njegovi upravni izkušnji in drugih aktualnih temah.

Kako bi ocenili svojo dosedanjo izkušnjo na čelu občinske uprave Naborjeta-Ovčje vasi?
“Posvetili smo se številnim stvarem, kot so kulturni dogodki, javna dela, predvsem pa smo skušali naše ozemlje ovrednotiti s turističnega vidika. Na žalost, a to velja tudi za druge kraje, nas pri vsem tem ovira in zavira italijanska birokracija. Zelo lahko je medijem razlagati, kaj vse si naredil. Sam pa mislim, da je treba najprej videti konkretne in preverljive rezultate. Zato lahko povem, da smo z nekaterimi pobudami začeli, a bomo potrebovali še nekaj časa, da jih bomo lahko izpeljali do konca. Prepričan pa sem, da je družbeno-gospodarski razvoj našega ozemlja odvisen od nas, in pri tem mislim na nas upravitelje, občinski svet in občinski odbor: vsi moramo narediti več. Sicer sem pa zelo zadovoljen z odnosom z občani. Z njimi imam stalne stike, jih sproti obveščam o tem, kar počnemo in kar se dogaja. Zdi se mi, da je vključenost prebivalcev v javno življenje na zadovoljivi ravni.”
V zadnjem obdobju je bila povsod v naši deželi ena od glavnih tem reforma krajevnih uprav. Marsikje se z njo ne strinjajo, številni župani so vložili tudi priziv na deželno upravno sodišče. Kako vi gledate nanjo?
“Reforma deželnega odbornika Panontina je ambiciozna: v bistvu sili k združevanju in ustanavlja nove, drugačne upravne enote. Zato je tudi prišlo do težav pri njenem izvajanju. Usmeritev je vsekakor pravilna, ta korak je nujen. Lahko pa bi do združevanja prišli bolj postopoma, na primer s skupnim nudenjem in izvajanjem storitev. Za male občine je to neobhodno potrebno, to opažamo vsak dan.”
Kanalska dolina je večjezično območje. Tu živijo tudi predstavniki slovenske, nemške in furlanske skupnosti. Že nekaj let se govori tudi o uvedbi večjezičnega pouka, s katero se strinjajo tudi starši otrok, ki obiskujejo krajevne šole. Kljub temu pa se ni še nič spremenilo.
“O tem se veliko govori. Ni dovolj, da se tu vsi strinjamo in poudarjamo, da je treba poučevati krajevne jezike, treba je tudi kaj konkretno narediti. Rezultati, ki smo jih dosegli na tem področju, so skromni. Naši mladi slabo poznajo slovenski in nemški jezik. Dve uri na teden sta premalo, poleg tega pa se vsako leto pojavljajo vedno iste težave in se začenja vedno pozneje. Letos je na primer pouk slovenščine stekel sredi decembra. Ravnateljica je zamudo utemeljila s tem, da ni imela nobenih zagotovil, da bo prejela potrebna sredstva, a vendar sem ji kot župan že na začetku šolskega leta obljubil, da bo Občina pokrila stroške, če bo treba. Kar zadeva ustanovitev trojezične šole, pa potrebujemo primeren načrt, kako naj bi pouk potekal, zadevi pa je treba konstantno slediti in sodelovati s pristojnimi organi, to se pravi z Deželo in ministrstvom za šolstvo. Sami tega ne zmoremo, zato sem tudi prosil za pomoč, ne samo finančno, temveč predvsem strokovno, slovenske organizacije. Prepričan sem, da za to, da se pri nas jeziki ne poučujejo na primeren način, nista kriva pomanjkanje denarja ali volje. Sredstva za jezikovne manjšine so, treba pa jih je investirati v ključne dejavnosti, kot je izobraževanje mladih. Na tem moramo vsi delati in se za to zavzemati.”
Kakšno je sodelovanje s slovenskimi in nemškimi organizacijami ter med posameznimi skupnostmi pri vas?
“Zelo dobro. V primerjavi s preteklostjo, ko je bilo veliko trenj, se je stanje močno izboljšalo. Vsi se zavedajo, da je večjezičnost in multikulturnost našega območja bogastvo za vse. Zato tudi manjšinske skupnosti med sabo lepo sodelujejo, odnosi z občinsko upravo pa so odlični.”
Na evropski ravni se začenja novo programsko obdobje 2014-2020, v katerem bodo lahko obmejne občine koristile evropske prispevke za čezmejne projekte. Ste tudi vi pripravili kak tak načrt?
“Mislim, da je eden izmed problemov v naši deželi, prav pridobivanje evropskih sredstev. Večkrat nismo pravočasno pripravljeni in na tem področju ne delujemo usklajeno, prav tako se mi zdi, da delamo brez zadostnega prepričanja. Avstrija je glede tega veliko boljša in hitrejša. Tam pa koordinacijsko vlogo opravlja Dežela, ki pomaga občinam. Tu pri nas pa moramo vse narediti sami, kar je še posebno za nas manjše občine zelo zahtevno. Sicer pa pri nas zdaj začenjamo v sodelovanju z dvema avstrijskima občinama iz obmejnega pasu projekt za turistično ovrednotenje planšarij in pašnikov nad Ukvami, v katerega želimo vključiti krajevne turistične kmetije. Poleg tega pa izvajamo še projekt kulturnega značaja, ki zadeva resonančni les.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.