SonjaPo upokojitvi zgodovinske ravnateljice Žive Gruden je vodenje večstopenjskega dvojezičnega zavoda v Špetru prevzela Sonja Klanjšček, ki je od šolskega leta 2005/2006 ravnateljica večstopenjske šole Doberdob. V okviru te šole delujejo štirje vrtci, štiri osnovne in ena nižja srednja šola na Goriškem oziroma v Laškem. Klanjščkova je sicer svojo poklicno pot začela kot vzgojiteljica v Dijaškem domu v Gorici, nato pa tam poučevala na osnovni šoli Oton Župančič, dokler ni postala ravnateljica v Doberdobu. Letos pa so ji poverili še dodatno zadolžitev v Špetru, ki jo je z veseljem sprejela, kot je povedala na srečanju s starši otrok dvojezične šole.
Kakšen je bil prvi stik z novim delovnim okoljem?
“Zelo prisrčen. Veliko ljudi na špetrski šoli sem sicer že poznala, začenši z Živo Gruden. Del učnega kadra pa prihaja iz Gorice, tako da sem z nekaterimi izmed njih že sodelovala, drugi pa so bili celo moji gojenci v Dijaškem domu. Več je bilo seveda tudi novih obrazov. Vsekakor sem takoj ugotovila, da je to, kar se je v naših krogih govorilo o špetrski šoli, res. Tu deluje zelo motivirana in dobro povezana skupina ljudi.”
Ste s špetrsko šolo že prej sodelovali?
“S kolegi smo se redno srečevali na izpopolnjevanjih, prav tako sva bili z Živo skupaj na sestankih ravnateljev, lani pa smo izvedli skupen projekt filmske vzgoje. Poleg doberdobske šole in dvojezične je pri njem sodelovala še večstopenjska šola iz Gorice. V lanskem šolskem letu pa smo s tretješolci šli na celodnevni izlet v Benečijo an  imeli tu tudi športno srečanje. Nato smo se podali na Trinkov grob in na Matajur, kjer so nas sprejeli v koči Planinske družine Benečije. Otroci so bili navdušeni, zanje je bil to eden izmed najlepših izletov.”
V sklopu doberdobskega zavoda deluje tudi šola v Romjanu. Katere skupne točke ima ta šola s špetrsko?
“Šolo v Laškem, kot jo mi imenujemo, obiskuje veliko otrok iz družin, v katerih pogovorni jezik ni slovenski. Gre za otroke, ki imajo prednike slovenskega izvora, a so z leti izgubili materni jezik, pa tudi za otroke iz povsem neslovenskih družin. Pri teh gre za kulturno izbiro, saj si želijo, da bi otroci obvladali več jezikov teritorija, na katerem živijo. Ker v italijanskih šolah nimajo možnosti, da bi se naučili slovenščine, se vpišejo v našo šolo.”
Kako boste med šolskim letom usklajevali svoje obveznosti v Doberdobu in Špetru?
“Ko bo mimo to začetno obdobje in bo pouk normalno stekel, bom skušala biti nekaj dni na teden v Špetru, nekaj dni pa v Doberdobu. Če si cel dan na isti šoli, lahko opraviš dosti več dela, kot če se voziš sem in tja. Gotovo bo sicer kdaj naneslo, da bom morala biti isti dan tako v Špetru kot v Doberdobu.”
Kako gledate na prostorske težave, s katerimi se že od leta 2010 ubada špetrska šola?
“Gre za velik problem, ki bremeni predvsem otroke in učno osebje, ki mora izvajati dejavnosti v neprimernih pogojih oziroma omejenih prostorih. To še zlasti velja za nižjo srednjo šolo. Zato upam, da se bodo uresničile napovedi župana Zufferlija. Dokler ne bodo na razpolago obnovljeni prostori, se bo treba na žalost še naprej prilagajati. Res je, da je končni rezultat sicer odvisen predvsem od ljudi, vendar so za delovanje neke šole tudi prostori pomembni.”