Tolminski muzej sedem desetletij skrbi za kulturno dediščino zgornjega Posočja. Prvi Muzej za Tolminsko so v stavbi razkošne Coroninijeve graščine v Tolminu za javnost odprli leta 1951. Po sedmih letih so ga priključili Goriškemu muzeju in pod njegovim okriljem je kot Tolminska muzejska zbirka ostal dolgih 42 let. Samostojni javni zavod je spet postal leta 2000, kjer na območju treh zgornjeposoških občin skrbi za področja arheologije, etnologije, zgodovine in umetnostne zgodovine.

Od takrat ga vodi zgodovinarka Damjana Fortunat Černilogar in z njo smo se pogovarjali o delovanju zavoda, ki je neločljiv del družbenega življenja v dolini in eden izmed najstarejših na Primorskem.

Tolminski muzej je priznan na strokovnem področju. Prva dobitnica Valvasorjeve nagrade je bila namreč leta 1971 Marija Rutar, Valvasorjeva nagrajenka pa je leta 2017 postala tudi direktorica. Arheolog Miha Mlinar je dobitnik štirih priznanj Slovenskega arheološkega društva, Karla Kofol je prejela Murkovo priznanje na etnološkem področju, Damjana Fortunat Černilogar in Marko Grego sta dobila nagrado ICOM Slovenija za mednarodno delovanje v projektu Javorca.

Poleg zbirk in razstav v matični hiši skrbi Tolminski muzej tudi za več zunanjih zbirk in objektov. Pod njegovo upravljanje ali pa zgolj strokovni nadzor spadajo še arheološki muzej in temelji rimske hiše na Mostu na Soči, spominske razstave v rojstnih hišah Simona Gregorčiča na Vrsnem, Cirila Kosmača na Slapu ob Idrijci in Simona Rutarja v vasi Krn, etnološke zbirke v starem jedru Breginja, Robidišču in v domu TNP v Trenti, lesena kašča na Pečinah in nemška kostnica ob sotočju Soče in Tolminke.

Besedilo in fotografije Blaž Močnik

Preden se dotakneva zgodovine, začniva v sedanjosti: kaj vam je prinesla oziroma odnesla epidemija koronavirusa?
To je bil za vse šok, muzej pa je bil zaprt od 13. marca do 5. maja. V tem času smo izgubili ves obisk, seveda tudi vseh šolskih skupin. V prvem polletju je obisk manjši za skoraj 70 odstotkov, s tem tudi prihodki. Z rubriko izpostavljeno smo se preusmerili na splet, tu pa se je obisk spletne strani podvojil. Ko smo spet odprli vrata, je bilo zelo klavrno, saj so se ljudje bali zaprtih prostorov in obveznih preventivnih ukrepov. Junija in julija pa je bil obisk dober. Turističnih obiskovalcev je celo več kot prej, verjetno zaradi drugačne strukture obiskovalcev, ki so tokrat v Posočju.

Kakšno zgodovino ima zgornje Posočje, če izpustimo znani poglavji tolminskega punta in soške fronte?
Naš muzej pokriva vsa zgodovinska obdobja. Vsekakor se lahko izpostavi pomembnost čitalniškega gibanja ob koncu 19. stoletja. Zgornje Posočje je znano tudi iz obdobja srednjega veka, ki je bilo malce zapostavljeno. Ravno zdaj potekajo arheološka izkopavanja na Kozlovem robu, nove najdbe pa kažejo nove podobe tega časa. Da je bil takrat ar pomemben grad in ne zgolj vojaška postojanka. Doslej sta bila med drugim najdena prstan in kipec, za katerega se domneva, da je iz slonovine. To je edini grad v zgornjem Posočju, če izvzamemo Kluže, kjer je bil krajši čas sedež bovškega glavarstva. Ta prostor je seveda zaznamovan kot nenehno mejno območje, kjer je bilo pomembno obdobje Ilirskih provinc, ki je pustilo svoj pečat. Vedno je imelo strateško lego s prehodnostjo ob reki Soči in na Čedad proti zahodu.

Kako je človek zaznamoval ta prostor?
Zaznamoval ga je že z naselitvijo v arheoloških dobah, kar kažejo številne najdbe, ki dajejo nova spoznanja. Prvi človek je bival tudi zelo visoko v današnjih planinah. Morebiti se premalo izpostavlja pomembnost Mosta na Soči, kjer so našli veliko grobov in še vedno se kaj najde. Najdba grške posodice skifos kaže, da je že pred približno 3000 leti tu potekala trgovina z Grčijo.

Muzej umešča zgodovinska obdobja z zbiranjem in proučevanjem. Kaj ste v sedmih desetletjih proučili?
Vsekakor se je veliko naredilo na arheološkem področju, potem ko se je tukaj zaposlilo arheologa. To kažejo številne razstave. Raziskalo se je Breginjski kot, Šentviško planoto, na Bovškem smo dopolnili razstavo v Stergulčevi hiši, v Kobaridu je razstava Keltskih konj topot prinesla neke novosti v povezavi z zgodovino, ki so prihajali v ta prostor. Na etnološkem delu mlajših obdobij je dobro raziskan čas ob koncu 19. stoletja. Zelo dobro se je raziskalo glavno panogo območja, to je sirarstvo in pašništvo. Naše aktivnosti so vezane še na obletnice. Leta 2010 je bila stota obletnica rojstva Cirila Kosmača. Tristota obletnica tolminskega punta je bila zagotovo odmevna zgodba v širšem prostoru. Pomembna obletnica je bila konec prve svetovne vojne, kjer smo začeli z izdelavo seznama padlih na tem delu Posočja. Sicer z razstavami želimo tudi povezati širši prostor – z razstavo o Javorci smo gostovali v Avstriji, Italiji, na Češkem in Hrvaškem.

Najbrž se ne pritožujete, da domujete v Coroninijevi graščini, ki je ena najlepših stavb naokoli?
Ne, ampak soseščina oziroma ureditev tega prostora pa ni najbolj primerna. Velikokrat smo težko dostopni zaradi parkiranih vozil.
Z razstavo Posoška dediščina na ulici v Bovcu, Kobaridu in Tolminu pravite, da se želite zahvaliti prebivalcem za sodelovanje in pomoč pri ohranjanju kulturne dediščine. Kaj vse ste dobili od lokalnih ljudi?
Odkar deluje muzej se je zbirka močno povečala. Hranimo skoraj 13.000 predmetov, poleg tega imamo zelo bogato zbirko fotografij, še posebej iz obdobja prve svetovne vojne. V vseh teh letih je bilo precej gradiva pridobljenega z donacijami. V zadnjih letih, ko se marsikatera hiša ali domačija obnavlja, dobimo nove predmete, saj imajo ljudje očitno občutek do naše skupne dediščine. Gradivo je zelo raznoliko od lesenih predmetov, posodja do pohištva. Še posebej smo ponosni na donacijo slik Vladimirja Kavčiča oziroma Jeana Vodaina, rojaka s Čiginja, ki je znan umetnik v svetovnem merilu. Kolegica pripravlja razstavo o posoškem gospodarstvu in nabira se zanimivo gradivo, kako so tukaj začele delovati prve tovarne.

Kakšen del lahko tukajšnja kulturna dediščina predstavlja v turističnem smislu?
Mislim, da bi lahko bila bolj izpostavljena, kot je bila doslej. Če se soška dolina nenehno ponavlja kot dolina adrenalina in športov ter drugih aktivnosti, se ustvarja vtis, kot da drugega ni. Zato smo toliko bolj izpostavljali cerkev v Javorci. Slovenci smo bolje poznali rusko kapelico pod Vršičem kot pa našo Javorco. V Tolminu je tudi Kozlov rob premalo izkoriščen. Pred leti je Tolminski muzej skupaj s turističnim zavodom pripravil zanimivo novost s potjo Čez most po modrost, a je premalo izpostavljena. Tudi na pomen Kluž oziroma trdnjav v zgornjem Posočju bi še lahko bolj opozorili, saj so odigrale pomembno vlogo in tvorijo pomemben kompleks utrdb na tromejnem območju.