“Končno ni več meje! Uresničile so se sanje an želje ljudi ob meji, ki so največ pretrpeli zaradi nje”. Tako je pisal Novi Matajur pred desetimi leti, potem ko je Slovenija 21. decembra 2007 uradno vstopila v schengenski prostor in je bil s tem odpravljen nadzor na vseh mejah. Že dan prej, 20. decembra, pa so tudi v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini začeli slovesno “podirati meje”, številna praznovanja pa so se nadaljevala vso noč in še naprej.
Ob 10-letnici tega zgodovinskega trenutka, ko “prekletega konfina ni bilo več”, smo se pogovorili s Katjo Roš in tedanjim županom Podbonesca Piergiorgiom Domenisom.

 

Na ta dan, pred desetimi leti, je v Benečiji in Posočju vladalo prav posebno vzdušje. Ljudje so bili vzhičeni in polni pričakovanj, hkrati pa tudi zmedeni. Kako je po tolikem času živeti svobodno in brez meja?
O teh dogodkih in občutkih sem se pogovarjala s Katjo Roš. Skupaj z Livčani in Benečani je pripravila simpatično prireditev, s katero so simbolno obeležili padec meje.
“Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Prireditev je nastala iz navideznega niča. Bila je spontana in do roba in čez napolnjena s simboliko. Vanjo smo stlačili vse, kar čutimo, kar vemo in znamo. Prireditev ni bila namenjena širokemu občinstvu. Bila je intimno srečanje Livčanov in prijateljev iz Beneške Slovenije. Nepozaben je bil prihod livške konjenice. Poosebljala je energijo Livčanov. Prizor s konji je bil slavnosten, kot bi se zgodil na Dunaju. Nismo imeli govorov veljakov.”
Na vodnjak, kraj, kjer se Livčani radi zberejo, so tisti dan postavili kamen z napisom ‘Ta zemlja noče več meja’, vanj pa so nasuli beneško in livško zemljo.
“Ideja o velikem kamnu se je rodila čez noč. Skoraj čez noč so jo Bruno Grosar in drugi vrli livški možje tudi uresničili. Okrogel kamen, ki je nastal iz balvana ob poti v Topolovo, je Zemlja. Ta Zemlja je prepredena z »žilami«, ki spominjajo na meje, ki jih ljudje postavljajo na osnovi egoističnih vzgibov posameznikov. Vdolbina vrh krogle vsebuje mešanico dveh prsti; zemljo, ki so jo s svojih strmin prinesli Topolovčani in zemljo z Livka. S tem smo opredmetili zaobljubo ‘Ta zemlja noče več meja’. Kamen pa sploh ni edina livška umetniška instalacija na Topolovški poti. Najbolj ganljiva se mi zdi tiha instalacija ‘vrnimo Brezi (prelazu na Topolovški poti) brezo’. Zaradi druge svetovne vojne je namreč oblast v mejnem pasu ukazala narediti široke goloseke, zaradi katerih je iz teh gozdov izginila tudi breza. Mi smo jo v simbolnem pomenu pripeljali nazaj. Na območju meje ob Topolovški poti smo obredno zasadili tri brezice. H koreninam vsake smo položili zapečateno stekleničko s sporočilom. Eno od sporočil vsebuje pesem Alda Klodiča ‘Lepa mlada breza’.”
Ta dan je imel za Livčane prav poseben pomen. Livek je namreč od leta 1521 pripadal več kot desetim mejnim pasovom, kar pomeni, da je bil to prvi dan po petstotih letih, ko je bil Livek brez meje.
»Bilo je posebno stanje duha, ki ni bilo primerljivo s stanjem duha, kje drugje v Sloveniji. Livčani so skozi stoletja poosebljali mejo. Bili so kot živi mejni kamni. Za mejni kamen pa vemo, da ga na tej ali na drugi strani nihče ne mara. Livčani so zelo posebni ljudje. Vojne, vojske in meje so jih prekalile v jeklene ljudi. Če ne bi bili taki, bi jih že zdavnaj ne bilo več. Poglejte, kako so se od druge vojne sem spraznile vasi v neposredni bližini Livka, na Kolovratu. Livčani se niso izselili, ostali so doma in se prilagodili novim razmeram in nadaljevali to, kar jim je usojeno.”
Dogodki, organizirani ob padcu meje, so simbolizirali tudi možnost večjega povezovanja z Benečani. Za ta namen je bila obnovljena tudi stara topolovška pot, katero so uporabljali v starih časih.
“Pohod ‘Čez namišljeno črto’ je bil veličasten dogodek v času, ko je meja še stala. Sedaj, ko je ni več, se pohoda drži nostalgija. Kljub temu so naši pohodi še vedno lepe prireditve. So primer, kako si ljudje tudi v današnji potrošniški družbi lahko brez tekmovalnosti in misli na posel podarjamo lepe, nežne trenutke.”
Padec meje je torej pomenil tudi obujanje starih in ustvarjanje novih tradicij in običajev. Mladi so našli nove oblike sodelovanja in druženja. Pomenil pa je tudi večje povezovanje z ekonomskega, družbenega in kulturnega vidika.
“Livčani po tradiciji gravitirajo proti dolini Nadiže, duhovno na Beneško Slovenijo, stvarno pa na industrijsko razvito Furlanijo. Kar nekaj jih je tam čez vedno našlo delo. Čez ‘mejo’ gredo v prodajo tudi livški kmetijski pridelki. Uspešnica, ki pritegne italijansko stran, je livški turizem. Poglejte, kako je oblegan Jelenov breg! Čezmejno je uspešno naravnan tudi učni center Dom Kavka v Livških Ravnah. Sedaj, ko meje ni več, se ponujajo nove oblike sožitja ‘ob meji’. Recimo, na Livškem se je v zadnjih letih rodilo več kot 30 otrok. Izziv seveda je, da bi se ti otroci vključevali tudi v šolske in izobraževalne programe špetrske šole. In obratno. Tudi to je izziv in je del procesa, ki se je začel in bo trajal.”
Anja Skočir