Slovenija v EU, deset let polnih upanj in pričakovanj, pa tudi razočaranj

1. maj, praznik dela, je v Sloveniji in pri nas med najbolj priljubljenimi prazniki, leta 2004 pa je bil ta dan še posebno slovesen oziroma je zadobil nov pomen. Slovenija je namreč prav 1. maja uradno postala članica Evropske unije in s tem uresničila enega svojih ključnih strateških ciljev. Leto prej je vstop v EU na referendumu ob približno 60-odstotni volilni udeležbi podprlo kar 89,64% volivcev. Veliko pričakovanje za uradno pridružitev Slovenije evropski družini pa je vladalo tudi v naših krajih in v naši skupnosti. Deset let po tistem slovesnem trenutku smo se pogovorili s tremi kulturniki iz Benečije, Tržaškega in Goriškega, Donatello Ruttar, Acetom Mermoljo in Jurijem Paljkom, da bi izvedeli, kako ocenjujejo to obdobje in kako gledajo na samo Evropsko unijo v luči bližajočih se evropskih volitev.

EU

“Naš vsakdan se je povsem
spremenil, zdaj se naš svet
odpira 360 stopinj”

“Čutila sem, da je to za nas zgodovinski dan, pri srcu mi je bilo posebno toplo. Tistega obdobja pa se z veseljem spominjam tudi zato, ker smo takrat v sodelovanju z Občino Viden izvedli projekt Dotik,” je povedala Donatella Ruttar. Šlo je za niz dogodkov, s katerimi smo v petnajstih dnevih italijanskim prebivalcem približali sodobno slovensko kulturo. “To je tudi meni omogočilo, da sem boljše spoznala slovensko stvarnost. Spominjam se razstave arhitekta Ravnikarja, večera poezije, ki sem ga organizirala v sodelovanju z Miho Obitom, nastopa skupine En-Knap, dogodka ‘Videoarte’ v bunkerjih na trgu Primo maggio. Občina nam je namreč takrat dala na razpolago edinstvene prostore, ki so bili sicer pozabljeni.
Projekt Dotik je torej obenem omogočil stik s slovensko kulturo in spoznavanje zgodovine Vidna ter pozabljenih in zanemarjenih prostorov. Eden od takih je bila tudi nekdanja mesnica, kjer nameravajo urediti muzej. Zaključni dogodek tega projekta, ki je dokazal tudi pogum Občine Viden, ki je edina organizirala tak tip prireditve, pa je bil posvet na gradu. Desnica je takrat priredila protestni shod.” Sicer pa je predstavljal za Donatello (in na splošno za Benečijo) vstop Slovenije v Evropsko unijo res veliko spremembo. “Odprava meje oziroma, kot smo jo mi klicali, te namišljene črte, je omogočila nov pogled na svet. Prostor, kjer živim, je zdaj odprt na vse strani, prosto se lahko po njem premikam za 360 stopinj. Sicer me je radovednost tudi prej silila, da sem prečkala to ‘namišljeno črto’. To je bil že od vsega začetka tudi smisel Postaje Topolove in izraz želje, da meja ne bi vplivala na odnose med nami, da bi bili naši kraji spet v središču prostora, ne pa na obrobju. Dejanska odprava meje je vse to tudi potrdila. Največje spremembe so bile torej v našem vsakdanjem življenju, sosedski odnosi so bili boljši, pri tem sta pomagala tudi naše narečje in slovenski jezik. Ta vidik se mi zdi tudi najbolj pomemben. Zgodovine seveda ne bomo nikoli izbrisali, za vse ostalo sta potrebna čas in kultura.”
Beneška arhitektka je tudi prepričana evropeistka in idealistka ter ohranja željo po solidarni Evropi, ki svojo prihodnost gradi na pluralnosti. “Od nekdaj in še vedno verjamem v Evropo ljudstev in vidim v različnosti bogastvo. Prepričana sem, da se nahaja prava moč Evrope prav na mejnih točkah, ki so hibridni prostor več jezikov in kultur, ki se tu srečujejo.
Združevanje različnosti je zame vrednota, kultura v vseh svojih oblikah in različna znanja bi morali biti motor Evrope. Danes pa prevladujejo le gospodarski parametri in aritmetika, gre za boj med močnejšimi in šibkejšimi. Take Evrope nihče ni želel in tudi ni izraz izvornega načrta. Če bo Evropa nadaljevala po tej poti, tvega, da propade. Trenutno geopolitično prevladuje severni del, obstaja pa tudi Sredozemlje, ki povezuje države s podobno zgodovino in ki so zdaj penalizirane. Bojim se, da bodo tudi naslednje evropske volitve zato osnovane na strahu, ki je sedaj prevladujoč občutek. Tudi teme volilne kampanje so nasploh preveč enostavne, naša celina bi morala imeti pred sabo bolj ambiciozen projekt.”

“Italijanski sosedi bližji,
Slovenci v Ljubljani pa žal
vse bolj oddaljeni od nas”

“Vstop Slovenije v EU sem pričakal na Trgu Evrope-Transalpini, ki povezuje Gorico in Novo Gorico. Prav dobro se spominjam velike množice ljudi, ki je proslavljala ta dogodek. Bilo je to že obdobje, ko je bilo članstvo Slovenije v Evropski uniji nujno dejanje, kot pripadnik manjšine sem sodeloval na številnih okroglih mizah, na katerih smo debatirali o multikulturni družbi, spajanju in podobnih temah. Sam pa sem se delal manj iluzij kot so si jih v Sloveniji, da se bo vse takoj spremenilo,” se spominja Ace Mermolja.
“Res je prišlo sicer v tem obdobju do večjega stika med ljudmi, prehajanja meje, italijanski državljani kupujejo nepremičnine v Sloveniji, v Trstu in drugod odpirajo tudi slovenske trgovine in podjetja. Po drugi strani pa se je ves obmejni pas deindustrializiral, mnoga podjetja so občutila krizo in so zaprla. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi gospodarsko uspešna in se ni prilagajala navodilom svetovnega monetarnega sklada, je namreč vstopila v EU v času največjega razmaha globalizacije. Zdaj se ubada s tremi velikimi vprašanji: nezadostno modernizacijo industrijske proizvodnje, politično nestabilnostjo in težavami finančnega sektorja z veliko korupcijo vred. Kar zadeva stik med ljudmi pa bi kot pozitivno izpostavil bolj umirjen odnos do slovenskega vprašanja, sicer so glede tega v različnih predelih naše dežele spremembe bolj ali manj občutene. Vendar je neizpodbitno, da se proces sožitja postopoma udejanja in smo si z italijanskimi sosedi bližji. Najbolj pa sem razočaran nad tem, da smo Slovenci v Italiji pravzaprav vse bolj oddaljeni od Slovencev v Ljubljani.” Ace Mermolja kritično ocenjuje razmere v Evropski uniji in pogreša pravo evropsko politiko oziroma središčno vlogo evropskega parlamenta. “Komisija in banke bi morale delovati v funkciji Evrope ne pa obratno. Potrebujemo več Evrope in predvsem več solidarne Evrope. Sicer se bo evroskepticizem še naprej iracionalno širil. Pri tem pa naj bo jasno, da če poči EU, ne bo nihče močnejši in bo naša celina počasi izhirala. Noro bi bilo govoriti o izstopu iz nje ali se odpovedati evru,” je prepričan Mermolja, ki obenem poudarja, da ima Evropa za vse nas veliko težo in nas pogojuje, tako da je prav zato udeležba na evropskih volitvah bistvena.

“Jezikovna meja žal še vedno
obstaja, konkretni projekti
ostali neuresničeni”

Jurij Paljk se je s svojo družino izredno veselil vstopa Slovenije v Evropsko unijo. “Vsi mi, ki smo mejo doživljali na lastni koži, smo ta dogodek doživljali z velikim pričakovanjem. Z družino smo se takrat udeležili vseh prireditev, sam sem želel, da bi si tudi moji otroci, tudi najmlajši, ki je bil takrat star tri leta, ta dan vtisnili v spomin. Hčerki sta celo nastopali, plesali na trgu, ki povezuje Gorico in Novo Gorico. Ta dogodek pa je bil za nas tako pomemben, da smo takoj šli čez vse maloobmejne prehode na Goriškem,” je povedal pesnik in odgovorni urednik Novega glasa. Kot pozitivne učinke širitve Evropske unije je tudi Paljk omenil odpravo fizičnih ovir. “Prosti pretok blaga in lažje premikanje po tem našem prostoru sta pomembni pridobitvi. Pogrešam pa tesnejše sodelovanje med Gorico in Novo Gorico ter med ljudmi,” razočarano ocenjuje Paljk, ki je kot največjo obliko sodelovanja omenil nakupovalni center “Q-Landio”, ki je med italijanskimi kupci zelo priljubljen. “Jezikovne pregrade še vedno obstajajo in jih vsak dan občutimo, različna državna ureditev tudi ne pomaga. Goriški upravitelji dejansko niso hoteli sodelovanja z Novo Gorico in rezultat tega je, da mesto umira. Ni vizije skupnega prostora in tudi noben konkreten projekt ni bil speljan do konca,” je povedal goriški pesnik in kot primere navedel propadle načrte za skupno magnetno resonanco, čistilno napravo, porodnišnico, kot znak še vedno obstoječega nezaupanja do soseda pa tudi lok z napisom “Porta d’Italia” in trobojnico na avtocesti med Vrtojbo in Štandrežem.
Glede Evrope Paljk ocenjuje, da ta potrebuje nov zagon, pa čeprav sam ni evroskeptik in je prepričan, da je bil tudi za Slovenijo vstop v EU nujen in koristen, vendar bi se morala politika bolj posvečati potrebam preprostih ljudi. “Odprava stroškov za gostovanje v tujih mobilnih omrežjih (roaming) je en tak enostaven primer, ki bo vsem olajšal življenje.” Sicer pa se Paljk zaveda, da prevladuje trenutno tako v Sloveniji kot v Italiji veliko nezaupanje in razočaranje do politike nasploh “in to tudi zaradi gospodarske krize, ki je bila vsiljena z vrha, s strani določenih finančnih lobijev.” “V Italiji imamo že tretjo neizvoljeno vlado, odnosi med Evropo in Italijo pa so slabši tudi zaradi izjav Berlusconija in Grilla.
Treba pa je priznati, da ima Evropska unija prevelik birokratski aparat. Dejstvo pa je, da se tam odloča usoda vseh nas in tisti, ki pri teh odločitvah ne sodeluje oziroma pri njih ni prisoten, se nato ne more pritoževati. Če pa želimo, da se bodo ljudje čutili manj oddaljene od politike, pa ne sme biti vse podvrženo logiki varčevanja in finančih zadev. Gotovo ni lepo ogledalo Evrope to, da smo vsi v službi finančnih lobijev, ki odločajo, kaj smemo in česa ne smemo.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.