Slovenska kulturno-gospodarska zveza je v petek, 9. oktobra, slovesno obeležila 60-letnico svojega delovanja. Naša najstarejša krovna organizacija je bila namreč ustanovljena v Trstu leta 1954, v Gorici pa leto kasneje. Ustanovitev je sledila podpisu Londonskega memoranduma, po katerem je bilo tržaško ozemlje cone A dokončno priključeno Italiji, organizacija pa je nastala z namenom, da se povežejo in okrepijo dejavnosti med Slovenci v Italiji na področjih kulture, gospodarstva in civilne družbe nasploh. V tistem obdobju so tudi Slovenci na Videnskem vse bolj krepili in širili svoje delovanje. rudi
Ob jubileju smo se pogovorili s predsednikom SKGZ Rudijem Pavšičem, ki je vodenje Zveze prevzel pred osemnajstimi leti, potem ko je slovenska manjšina doživela hudo gospodarsko krizo.

“Takrat je veliko ljudi, tudi v našem krogu napovedovalo, da bo SKGZ izginila. Z ostalimi člani ekipe, ki je prevzela njeno vodenje, pa smo bili prepričani, da Zveza ni na koncu svoje poti. In to smo tudi dokazali. Slovenska kulturno-gospodarska zveza ostaja živa in uspešna. Je pomembna oziroma ena od najpomembnejših komponent slovenske skupnosti, kar priznava tudi veliko institucionalnih sogovornikov, s katerimi smo se soočili v vseh teh letih. Seveda se da še marsikaj izboljšati, marsikaj je še nedorečenega, pa vendar mislim, da v tem obdobju nismo naredili večjih napak. S kongresom, ki bo v soboto v Gorici, zaključujemo tudi notranjo reorganizacijo Zveze, ki teži k večji participaciji. V vseh pokrajinah smo pridobili več mladih sil, tudi pokrajinski predsedniki so razmeroma mladi. Računam, da se bo v naslednjem mandatu vse to še utrdilo in da bomo skupaj z ostalimi akterji naše manjšine zmogli potegniti potrebne poteze v korist Slovencev v Italiji,” je ponosno povedal Pavšič.

Torej vas ob tem pomembnem jubileju Zveze prevevajo pozitivni občutki. Kako gledate nasploh na 60-letno pot, ki jo je prehodila SKGZ?
“Slovenska kulturno-gospodarska zveza je nastavila organizirani sistem v naši realnosti v vseh treh pokrajinah. Že od svoje ustanovitve je iskala rešitve v interesu manjšine in utrdila osrednje ustanove, ki so danes ogrodje slovenske prisotnosti v naši deželi. Nedvomno je tudi zasluga SKGZ, da smo dobili zaščitni zakon, ki priznava in upošteva tudi prisotnost Slovencev na Videnskem. Zveza je začela pot dialoga na vseh ravneh. Dialog je namreč nujno potreben, če želimo odpraviti težave, ki izvirajo iz preteklosti, in če želimo, da se uvede nova klima. Dialog je edina pot do rešitev za glavna vprašanja, ki zadevajo našo skupnost.”

Poudarjate torej pomen dialoga na vseh ravneh. Ko smo že pri tem, kakšni so odnosi znotraj slovenske skupnosti?
“Nihajoči, kot vedno. Trenutno se mi sicer zdi, da imamo možnost, da utrdimo dialog predvsem med krovnima organizacijama, civilno družbo in strankami, ne smemo biti v stalni konfrontaciji. Utrditi se mora torej vloga našega skupnega zastopstva, vsaj dokler ne bomo sposobni doseči takega predstavništva, ki bo rezultat širše participacije. Prav velikih sprememb v primerjavi z današnjo obliko vsekakor ne bo, saj so naše organizacije priznane.”

Katera je bila vloga SKGZ v videnski pokrajini?
“Slovenska kulturno-gospodarska zveza je na Videnskem zaorala ledino. Ustvarila je pogoje, da se je tu razvila organizirana skupnost, ki je nato stalno rasla. Ne skrivam zadovoljstva nad tem, da se je prav v našem krogu porodila zamisel o dvojezični šoli. To je viden in uspešen rezultat. Lahko smo ponosni tudi na lepo organizirano kulturno dejavnost in na novosti zadnjih let, kot je na primer muzej SMO v Špetru. Gotovo pa bo treba v prihodnje več pozornosti usmeriti tudi v druge predele te pokrajine, v Rezijo, Kanalsko in Terske doline. Na tem smo v zadnjih mesecih v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij že začeli delati. Na tem območju moramo biti neke vrste spodbujevalci, ‘sponzorji’ razvoja.
Če beležimo po eni strani pozitivne rezultate, pa je treba priznati, da so demografski in gospodarski kazalniki slabi. Da bi poiskali primerno rešitev za te vrste vprašanj, pripravlja naša Zveza posvet v Benečiji. Analizirati moramo, katere so možnosti za koriščenje evropskih sredstev, kar bi lahko pripomoglo k razvoju teh krajev. Po drugi strani bi morala Dežela nedvomno izostriti svojo politiko za gorata območja, predvsem za take kritične predele tik ob meji, kot so naši. S tega vidika mora biti zelo aktivna tudi Slovenija: sistematična povezava s Posočjem tudi na področju gospodarskega, turističnega in vsestranskega razvoja je namreč nujna.”

Se vam zdi, da je širša javnost dovolj seznanjena z doprinosom SKGZ v videnski pokrajini?
“O vlogi, ki jo je odigrala Zveza v videnski pokrajini, se dejansko malo oziroma premalo ve. Naša dejavnost se je dolgo v bistvu istovetila s Kulturnim društvom Ivan Trinko, Novim Matajurjem in drugimi društvi. Glavni pa so bili za nas rezultati, ni nam šlo za to, da bi promovirali sami sebe. Vsekakor je pomembno, da nas ljudje spoznajo in cenijo. SKGZ mora biti del vsakdanjosti videnske družbe oziroma tega družbeno-političnega sistema.”

Delovanje slovenskih organizacij in tudi same Zveze tu pri nas pogosto spremljajo polemike o javnih prispevkih. Slišijo se tudi očitki, da smo Slovenci neke vrste privilegirana kasta. Kako gledate na vse to?
“Te polemike spremljam z določeno distanco. Treba je realno oceniti, kdo dela in kdo samo od daleč kritizira. Dejansko take Benečije, kot jo danes poznamo, brez naših organizacij ne bi bilo. To so dejstva. Za naše delovanje prejemamo prispevke iz Rima in Ljubljane. Podobno velja tudi za ostale manjšine v Evropi. Gre vsekakor za javna sredstva, njihovo porabo stalno kontrolirajo za to pristojni nadzorni organi. In če ti niso ugotovili nobenih nepravilnosti, ne vem, zakaj naj bi bili v skrbeh. Gotovo pa obstajajo tisti, ki vse to izrabljajo za svoj interes. Nekateri med njimi so bili celo v naših vrstah, pa jih takrat ni motilo to, da smo kot manjšinska skupnost za svoje delovanje prejemali prispevke iz Slovenije in Italije. S to človeško preproščino se vsekakor ne ukvarjam.”

Kateri izzivi čakajo SKGZ in Slovence v Italiji?
“Največjo pozornost moramo posvetiti slovenskemu jeziku. Podatki raziskave, ki sta jo v naših šolah izvedla Slori in Zsšdi, kažejo, da se samo tretjina učencev ali dijakov doma pogovarja izključno v slovenščini. Sestava naše skupnosti se torej spreminja. Treba je razumeti, da je večjezičnost oziroma večetničnost realnost našega prostora. Čistokrvnosti ni. S takimi pogledi lahko samo škodimo sami sebi. To, da vse več otrok iz neslovenskih družin obiskuje naše šole, je za nas priznanje. Pomeni, da smo zanimivi. Še bolj moramo težiti h kakovosti ponudbe. Gotovo pa potrebujemo neko strokovno agencijo, ustanovo, ki bi bila na razpolago vsem našim organizacijam in bi skrbela za promocijo slovenskega jezika. Izkoristiti moramo namreč pozitivno klimo, ki se je ustvarila in se širi. Izjemo v tem pogledu predstavlja žal videnska pokrajina.
Sicer pa moramo biti na vseh področjih protagonisti prostora, kjer živimo. Razumeti moramo, katero vlogo lahko odigramo v naši deželi in v čezmejnem kontekstu. V naši sredi imamo veliko sposobnih ljudi. Če se primerjamo z drugimi manjšinami, smo zelo dobro organizirani. Ne smemo videti samo naših napak, veliko več je pozitivnega. In če bomo izpostavljali te stvari, bomo tudi bolj zanimivi. Psihološka panika nam lahko samo škodi, potrebujemo namreč optimizem. Obrambno držo moramo spremeniti v konstruktivno z ustvarjanjem priložnosti in s promocijo naše prisotnosti.”

Fotogalerija s slavnostne akademije “Na svoji poti” ob 60-letnici SKGZ