Generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Vojko Volk je bil med leti 2007 in 2009 vodja Veleposlaništva v Prištini, kjer je bil priča zgodovinskim dogodkom razglasitve neodvisnosti Kosova. V letih od 2001 do 2005 je bil slovenski veleposlanik v Rimu, leta 2010 pa je postal veleposlanik RS v Zagrebu. Na Ministrstvu za zunanje zadeve je bil, med drugim, državni sekretar (2000) in generalni sekretar (1998-2000). Še pred tem pa se je tudi udeležil osamosvojitvene vojne za Slovenijo in bil član odbora za zaščito človekovih pravic.
Generalni konzul Vojko Volk bo sodeloval na javnem srečanju, ki ga prirejata SKGZ in Novi Matajur v sredo, 5. junija, ob 18.00 v knjižnici KD Ivan Trinko v Čedadu. V tiskani izdaji, ki je izšla 29. maja, smo objavili daljši pogovor s protagonistom tega debatnega večera, tu pa objavljamo izvleček iz intervjuja.

Kakšna je vloga Generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu?
“Skrbi za slovensko manjšino v Italiji in pomaga slovenskim državljanom. Slovenska ustava v 5. členu določa, da Slovenija “skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah”.”
Večkrat poudarjate, da so odnosi med obema državama zelo dobri.
“Gospodarska menjava raste in bo letos dosegla rekordnih 9 milijard evrov. Opazen je napredek v položaju slovenske manjšine v Italiji, posebej od vstopa Slovenije v EU. Seveda pa stremimo k temu, da bi bilo še bolje, predvsem si velja prizadevati za vidnejšo dvojezičnost in za zagotovljen sedež za manjšino v italijanskem parlamentu.”
Skoraj vsi stiki in pobude na relaciji manjšina-RS tečejo s posredovanjem generalnega konzulata. Je teh stikov dovolj?
“Še cela vrsta stikov je, ki ne tečejo preko konzulata, recimo gospodarski, ki so vse bolj živahni. Mislim, da bi lahko država še bolj spodbujala k večji povezanosti, ne samo na kulturnem in športnem, ampak tudi na področjih znanosti, izobraževanja in zaščite okolja.”
Zelo dobro poznate Italijo in njeno družbo. Ste zagovornik bilateralnega sodelovanja na vseh ravneh. Tistega pravega sodelovanja, s katerim bi postali zgled v Evropi, pa še ni. Zakaj?
“Na naši strani so razlog zgodovinsko pogojeno nezaupanje in še vedno živi predsodki do Italije, na italijanski pa podcenjevanje pomena Slovenije zaradi naše majhnosti. A v resnici smo si kompatibilni, na področju čezmejnega sodelovanja pa bi lahko postali zgled za celotno EU. Povezovanje Nove Gorice in Gorice lepo napreduje in ta projekt srčno podpiram, neprimerno težje nam gre od rok povezovanje Kopra in Trsta in obeh pristanišč. Obe sta zelo uspešni, a zaenkrat nista sposobni sodelovati, čeprav je jasno, da sta vsega 7 km oddaljeni pristanišči isti cilj za ladje, ki prihajajo iz Azije. A prišel bo čas, ko jih bo k sodelovanju prisilila konkurenca.”
Marca lani ste obiskali naše organizacije v Benečiji. Kakšno mnenje ste si ustvarili?
“Benečija je strašansko čustvena zadeva, tam je ogromno primarnih simbolik, posebej tista o težavni pripadnosti neki domovini, ki je tako blizu, takoj tam za hribom, a hkrati tako daleč. Mogoče me občutek vara a iz mojega “prejšnjega življenja”, ko sem bil mlad pripravnik na takratni Socialistični zvezi konec 80-ih, se živo spominjam, kako smo v Sloveniji poznali Benečijo bolje kot danes. Ob rednih stikih, tudi z zavednimi beneškimi duhovniki, našimi čedermaci, je bilo veliko TV oddaj o življenju v Benečiji, zlasti po potresu. Generacije Slovencev so zrasle ob lutkarski TV seriji “Zverinice iz Rezije”, izjemno zanimivi so nam bili tudi takti ljudskih godcev z bunkulami in citirami, ker take glasbe ni nikjer drugje. Pa si mislim, če je bilo mogoče takrat, bi šlo lahko tudi danes. A tudi tu bo ključen interes ljudi na obeh straneh, če bo volja, bo na koncu tudi pot.”
Gospodarski in demografski položaj na Videnskem, kjer živi naša skupnost, predstavlja velik problem. Kaj lahko naredi Slovenija?
“Slovenija ne more zgraditi tovarne v Benečiji, lahko pa prispeva zgled in nasvet. Najboljši zgled se nahaja prav onkraj hribov, v treh občinah ob naši sinji Soči, Tolminu, Bovcu in Kobaridu. Še pred 20 leti je tem krajem grozilo nazadovanje in izseljevanje, danes pa so med turistično najzanimivejšimi destinacijami v Evropi. Združili so voljo ljudi z evropskimi sredstvi, ideje z vlagatelji, zgodovino s kulinariko in pešpotem dodali kolesarske. Moj prijatelj Zdravko Likar iz Kobarida, ki je del tega preporoda zgornjesoške doline, je človek, ki je vedno verjel, da lahko grobovi in pomniki prve svetovne vojne ljudi in narode združujejo. In je imel prav. Sledil je velik uspeh turizma in gostinstva, posebej malih turističnih kmetij, ki so izvrstne, vodene od prijaznih ljudi in vedno polno zasedene.” (r.p.)