Ob bližajoči se 25-letnici Slovenskega kulturnega središča Planika iz Kanalske doline smo se pogovorili z njegovim podpredsednikom Rudijem Bartalothom.

Zakaj je središče nastalo?
Da bi zadovoljilo potrebe na terenu in zaradi spreminjajočih se razmer v našem zamejstvu in v Sloveniji. Nastanek Planike je podpiral tudi pokojni dr. Peter Vencelj, ki je takrat vodil Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Imaš precej zaslug, da slovenska organizirana stvarnost v Kanalski dolini ni zamrla. Kakšno vlogo je imela v tem kontekstu Planika?
Sam bi verjetno le malo opravil. Imeli smo in imamo sposobne in strokovne sodelavce, ki so nam  pomagali  in svetovali v vseh teh letih. Prav naši sodelavci so v teh petindvajsetih letih delovanja znali začrtati pot dela, hkrati imajo s svojim pristopom, delom in strokovnostjo nedvomno pomembne zasluge pri ohranjanju tako slovenskega jezika kot slovenske kulture v dolini. Od svoje ustanovitve Planika spodbuja rabo slovenskega jezika in krajevnega slovenskega narečja, je pobudnica vseh odmevnejših slovenskih prireditev v Kanalski dolini (Večer slovenske kulture v Kanalski dolini, pevska revija Koroška in Primorska pojeta in še bi lahko našteval). Če danes obstajajo drugi subjekti, je to tudi in predvsem zasluga središča in njegovih sodelavcev, saj se je marsikdo med njimi izobraževal tako pri nas kot na podružnici Glasbene matice.

Kakšne so glavne značilnosti Planike in s čim se danes prioritetno ukvarjate?
Smo nepridobitniška kulturna ustanova in od svoje ustanovitve dalje skrbimo za ohranjanje, razvijanje in spodbujanje rabe slovenskega jezika ter tako ozaveščamo o prisotnosti slovenske kulture in jezika v jezikovno mešani skupnosti Kanalske doline. S svojim delovanjem se skušamo kar najbolj približati dolinskemu prebivalstvu in ustvarjati pozitivno vzdušje do slovenske stvarnosti. Z razvejano ponudbo različnih dejavnosti nagovarjamo različne sogovornike ter starostne in interesne skupine. Prioriteto dajemo mlajšim in jih vključujemo v izobraževalno, raziskovalno in kulturno dejavnost ter jih spremljamo v večjezični in večkulturni stvarnosti našega območja.

Kakšna je vaša odmevnost v širšem prostoru?
V bistvu si prizadevamo tako za prepoznavnost v lokalni skupnosti, kot tudi znotraj videnske pokrajine, na celotnem slovenskem etničnem prostoru ter prek državnih meja. Poleg bogate naravne in siceršnje kulturne dediščine v okviru turizma in z njim povezanih gospodarskih panog vidimo tudi pomembna izhodišča za vzgajanje prihodnjih generacij. Ukvarjamo se torej z vsem ali skoraj vsem, kar ima opravka s slovenskim jezikom in kulturo.

Opravljate dragoceno delo.
Ponosen sem, da smo vsa ta leta preživeli in da nam kljub vsem oviram uspeva uresničevati zastavljene cilje. Lahko omenim neprekinjeno poučevanje slovenskega jezika, namenjeno šoloobveznim otrokom, raziskovalno dejavnost in posledično tudi publicistično dejavnost.

Kaj to pomeni?
Pri Planiki je, tudi ob sodelovanju drugih ustanov, izšlo več kot 30 knjig, monografij in znanstvenih publikacij. V samozaložbi smo izdali tudi 3 priročnike za poučevanje slovenščine.

Kako ocenjuješ položaj Slovencev na tromeji in v kolikšni meri se je stanje izboljšalo (če se je) od osamosvojitve Slovenije dalje?
Stanje na jezikovnem in kulturnem področju še zdaleč ni primerljivo s tistim na Goriškem in Tržaškem. Temu je botrovalo dogajanje vse od povojnega časa naprej, npr. problem pomanjkanja šolanja v slovenskem jeziku, pomanjkanje lastnega gospodarstva, odsotnost formalnega priznanja vse do leta 1999. Slovenci in prebivalstvo na tromeji smo se morali v teh razmerah znajti na najboljši način, ljudje so vedno med seboj sodelovali ali si pomagali. Ko je v to dogajanje posegala politika, vemo, do kakšnih rezultatov je prišlo. Za avtohtone prebivalce (Slovence) se je življenje postopoma izboljšalo. K temu je pripomoglo znanje različnih dolinskih jezikov, tudi slovenskega.

Kaj pa po osamosvojitvi Slovenije?
Od takrat dalje so tudi v naših krajih začeli gledati na Slovenijo drugače, kot na novo in demokratično evropsko državo. To je pozitivno učinkovalo tudi na odnos do Slovencev v Kanalski dolini. Pogrešamo pa korekten odnos ter upoštevanje in priznavanje Slovencev v zamejstvu s strani nekaterih slovenskih javnih uprav.

Prvi zametki slovenščine v šolah so nastali v zadnjih letih prejšnjega stoletja. Večkrat si naglasil potrebo po sistemski rešitvi na nivoju šolskega ministrstva. Kako si to predstavljaš?
Pri Planiki – in osebno – smo še vedno prepričani, da bi bila najboljša izbira dvojezični pouk po modelu dvojezičnega šolskega središča v Špetru. Ker zaščitni zakon izrecno omenja tudi nemško govorečo manjšino, prednostno zagovarjamo dvojezični pouk z dodatnim poukom nemščine. Seveda bi moral biti tak model šolanja sestavni del našega deželnega slovenskega šolskega sistema. Da ne bi slovenščine iz kateregakoli razloga ponovno izrinili iz šol Kanalske doline, v trenutnih razmerah zaradi vsakoletnih zavlačevanj in problemov podpiramo tudi trojezični pouk, ki se odvija v zadnjih letih. Ni pa to po mojem idealna rešitev. Brez šole ni jezika, brez jezika in kulturnega delovanja je narod obsojen na izumrtje.

Rekel si, da je bilo boljše, ko je bilo slabše. Kako to utemeljuješ?
Tako je, nekoč si se dogovoril o nečem in je to veljalo, danes pa je vse drugače. Če pogledamo na dogajanje v šolah Kanalske doline, lahko ugotovimo, da se je leta 1998 začelo poučevanje glasbe v slovenskem jeziku in nekaj slovenščine. V šolskem letu 2003–2004 je Planika z dvema učiteljema prevzela poučevanje slovenščine v dolinskih vrtcih in osnovnih šolah pod pogojem, da bo slovenščina ocenjena v spričevalu in tako je bilo. V šolskem letu 2011–2012 je SKS Planika, ob podpori Ministrstva za šolstvo RS, Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Zavoda za šolstvo RS, skrbelo (tudi s podporo dolinskega šolskega ravnateljstva in dolinskih staršev), za pouk slovenskega jezika v vseh razredih nižje srednje šole na Trbižu in v prvih dveh gimnazije. Ob tem je središče nudilo celih 6 let dodatno učiteljico slovenskega jezika enkrat tedensko osnovni šoli v Ukvah in organiziralo tečaj poslovne slovenščine za trbiško trgovsko šolo. Pri tem smo si vsa leta res prizadevali, da smo imeli kakovostne, dobro usposobljene učitelje, ki so poznali dolinsko situacijo, znali delati z otroki ter bili tudi izjemni poznavalci stroke in področja.

Kaj pa danes?
Zadnji dve leti se pouk odvija v nekaterih vrtcih in osnovnih šolah v Kanalski dolini, učitelje zbira agencija za posredovanje dela, ki sploh ne pozna krajevne stvarnosti. Pouk slovenskega jezika se začne konec oktobra ali celo novembra. A ne bom se spuščal v druge plati poučevanja. Lahko rečem le, da smo nazadovali!

Kakšni so razlogi za tvoje nezadovoljstvo?
Rad bi vedel, po katerih programih se poučujejo slovenski in drugi jeziki, katerim ciljem se pri tem pouku sledi, kakšni so rezultati in kdo nadzoruje izvajanje programov? Imam vtis, da je vse prepuščeno dobri volji učiteljev, ki se zadnja leta ves čas menjujejo. Skrbi tudi njihova profesionalna usposobljenost. Živim v Kanalski dolini in tudi kot starš in dedek spremljam dogajanje v šoli, poleg tega pa redno sledim Planikini ponudbi in izvajanju tečajev, zato si upam reči, da so načini dela ter znanje, ki se ga dosega v okviru rednega izobraževanja na dolinskih šolah, vse prej kot spodbudni. Nivo pouka na osnovnih šolah oz. njegovi rezultati ne dosegajo znanja jezika niti na preživetveni ravni znanja.

Zakaj ni prevladal špetrski model šolanja?
Morda smo naivno verjeli v eksperiment trojezičnega šolstva, ki so ga podprli občinski upravi in društva v Kanalski dolini, tudi naše. Oktobra 2021 sva z direktorjem Celovške Mohorjeve družbe obiskala osnovno šolo v Ukvah. Učenci po slovensko niso znali povedati, koliko so stari, z izjemo deklice, ki obiskuje izbirne tečaje našega središča. Ponudba Planike bi morala biti nadgradnja obstoječega pouka, dodatna priložnost za rabo slovenskega jezika. Žal smo daleč od tega.

Ali še vedno meniš, da ste v Kanalski dolini na robu vsemanjšinskega dogajanja?
Problem ostaja. Moram pa pohvaliti ZSKD, ki nam stoji ob strani, in Glasbeno matico, ki je prisotna v Kanalski dolini že 44 let. Obe ustanovi sta postali tudi ustvarjalki in kulturni sopotnici središča Planika.

Kaj pomeni tromeja za Slovence, ki živijo v vaših krajih?
Tromejo dihamo, živimo z njo, dnevno se večkrat premikamo iz države v državo, spontano preklapljamo med jeziki in razumemo drug drugega. To je tromeja. Stik med nami pomeni navdih, jezikovno in kulturno obogatitev, prijateljstvo in tudi različnost. A to je mogoče živeti v vsej polnosti le, dokler se zavedamo in lahko smo, kar smo, Slovenci!